Se zjutraj zbudite še bolj utrujeni kot pred spanjem, in to več mesecev zaporedoma? Niste kos nalogam, ki ste jih včasih zlahka opravili? Vas mučijo glavoboli, bolečine v sklepih, mišicah, v žrelu in bezgavkah? Imate nenehno povišano temperaturo? Sindrom kronične utrujenosti, za katerega so celo zdravniki še pred nekaj leti trdili, da je psihološkega izvora ali celo le izgovor za lenobo, je resna bolezen, za katero trpi od enega do štiri milijone Američanov, med njimi tudi otroci. Pri nas tovrstne statistike nimamo, strokovnjaki menijo, da je vzrok za to težavno diagnosticiranje bolezni. Po nekaterih ocenah je samo pri približno petih odstotkih ljudi, ki se pri zdravniku zglasijo zaradi utrujenosti, postavljena diagnoza sindroma kronične utrujenosti. "Verjetno smo premalo enotni, katere paciente dati v ta koš, in se to stanje pogosto skriva za drugimi diagnozami," pravi Darinka Klančar, specialistka splošne medicine v Zdravstvenem domu v Cerknici. Da je bolezen zelo težko prepoznati, dokazuje tudi študija ameriškega centra za nadzor in preprečevanje bolezni, ki je pokazala, da okoli 80 odstotkov ljudi s sindrom kronične utrujenosti sploh ne ve, za katero boleznijo boleha.

Vzroki za bolezen niso povsem znani, zdravniki pa diagnozo postavijo s pomočjo pregleda zgodovine bolezni bolnika ter psihološkimi in laboratorijskimi testi, s katerimi izključijo druge bolezni, kot so na primer zmanjšano delovanje ščitnice, motnje prehranjevanja, sladkorna bolezen, revmatološka obolenja ali zloraba psihoaktivnih snovi. Sicer pa velja, da se bolezen pogosto pojavi po nenadni ali ponavljajoči stresni situaciji, po kateri človek ne more okrevati. Nenehen stres obremeni imunski sistem, ki se vedno teže in vedno manj uspešno upira okužbam, začarani krog pa se sklene s popolno izčrpanostjo. Med možnimi vzroki so tudi neznane infekcije, motnje v delovanju imunskega sistema, motnje v delovanju žlez ali motnje v avtonomni regulaciji krvnega tlaka in srčnega utripa.

Poznamo sicer več stopenj kronične utrujenosti: lažjo, srednjo ali zelo izrazito bolezen. "Pri lažji prizadetosti bolnik še hodi v službo in opravlja domača dela, v preostalem času pa počiva. Zaradi službenih obveznosti trpijo predvsem domače zadolžitve in prostočasne aktivnosti," pojasnjujejo v Društvu za fibromialgijo. Zmerno prizadeti bolniki težko opravljajo dnevne dejavnosti, službenim obveznostim pa skoraj niso več kos. Doživljajo kronične glavobole, neredko vrtoglavice in motnje v ravnotežju, slabosti, prebavne motnje, nespečnost... Hudo prizadeti bolniki pa običajno ostanejo doma in le za silo skrbijo zase ali so celo odvisni od pomoči drugih.

Ni torej čudno, da mnogi bolniki s sindromom kronične utrujenosti zapadejo v depresijo. Posledica tega pa je, da takšnim pacientom zdravniki marsikdaj predpišejo zdravila proti bolečinam, depresiji ali uspavala, namesto da bi se posvetili celostnemu zdravljenju.

Potek bolezni se razlikuje od osebe do osebe. Odstotek ozdravljenih bolnikov ni znan, zdravljenje pa lahko traja od več mesecev do več let, včasih vse življenje. V študiji centra za nadzor in preprečevanje bolezni je 50 odstotkov bolnikov poročalo o ozdravljenju. Nekateri bolniki se toliko pozdravijo, da lahko nadaljujejo z delom in drugimi aktivnostmi, vendar ob tem še vedno občutijo različne simptome. Nekateri se popolnoma pozdravijo, nekaterim pa gre napredujoče na slabše. "Dlje ko bolezen traja, manjše so možnosti za popolno ozdravitev," povedo v društvu.

Za sindromom kronične utrujenosti lahko zbolijo tudi otroci, vzroki pa so lahko telesni ali psihični. "Povzročijo ga lahko tesnobnost, strahovi, fobije, nasilje v družini ali zloraba," razloži Klančarjeva, v društvu pa dodajajo, da večina strokovnjakov bolezen pri otrocih in mladostnikih povezuje z različnimi virusi in okužbami, med katerimi se pogosto omenja več tipov herpesa. Nekateri strokovnjaki tudi menijo, da bi bili lahko nekateri otroci genetsko nagnjeni k bolezni.

Enostavnega načina za zdravljenje sindroma kronične utrujenosti ni. Z zdravili in prehranskimi dodatki lahko simptome zgolj lajšamo, ne bomo pa jih odpravili. Najboljši recept je sprememba življenjskega sloga. Opazovati moramo svoje telo in spoštovati znake, ki nam povedo, kdaj smo pretiravali z aktivnostjo. Naloge, ki jih opravljamo, moramo prilagoditi svojim sposobnostim ter zmožnostim, izražati jezo, razočaranje in žalost, namesto da jih zadržujemo v sebi. Bolnikom pomaga tudi podpora zdravnikov, družine in prijateljev. Slovenski bolniki se lahko sicer po pomoč obrnejo tudi na Društvo za fibromialgijo, ki ima svoj sedež v Ljubljani.