Letošnji Dakar je pri vas minil v znamenju številke trinajst. Ta očitno le ni bila srečna?

Res se je vse vrtelo okoli trinajstice. Še celo na letalu sem sedel v trinajsti vrsti. Če pa je bila to nesrečna številka, tudi ne morem trditi. Mogoče je bila celo srečna, saj sem jo, glede na okoliščine nesreče in vsega, kar se dogaja na dirki, še dobro odnesel. Odprti zlom prstanca je pravzaprav minimalna poškodba, hitrost, s katero sem z rok treščil v grmovju skrito debelo vejo ob cesti, ni bila majhna. Rokavico sem imel v trenutku polno krvi, a sem potem z zlomljenim prstancem še odpeljal 80 kilometrov do cilja. To je bila tudi sicer verjetno najtežja etapa v celotnem letošnjem Dakarju, kar so potrdili tudi drugi tekmovalci. A tako me že dolgo ni bolelo, na koncu sem komaj še ostal pri zavesti, vendar sem hotel priti v cilj, saj v tistem trenutku tudi še nisem povsem dobro vedel, kako hudo je. Zdravnik mi je potem prepovedal nadaljnje tekmovanje. A vsem bolečinam navkljub niti za trenutek nisem pomislil, da bi odnehal, jeza in nekakšna ihta sta me držali pokonci, saj samemu sebi ne bi odpustil, da bi odnehal, potem pa bi se izkazalo, da bi vseeno še lahko nadaljeval z dirko.

Od kod črpate vso energijo in motivacijo, da se po vseh letih in bolečinah vedno znova odpravite na to zahtevno dirko?

Motivacija nikoli ni bila sporna, zavedam se, da sem še hiter in da sem še vedno telesno zelo dobro pripravljen. Na letošnji dirki sem imel vse pod nadzorom, vse je delovalo zelo dobro, čeprav letošnja velja za eno hujših v njeni zgodovini. Zdaj se res vozi "na nož", fizično je zelo naporna, kar mi je vse do odstopa celo zelo ustrezalo. Organizator jo je sicer letos pripravil bolj pisano na kožo motokrosistom z lažjimi motocikli, mi, tradicionalisti, pa nastopamo s težjimi motocikli. Prihajajo mlajši in hitri dirkači, oster boj pa pomeni tudi več poškodb, kar se lepo kaže letos. Ravno zato, ker sem bil dobro pripravljen in bi se lahko povsem realno uvrstil med prvih deset, sem zaradi odstopa toliko bolj razočaran. Za letošnjo dirko sem se veliko pripravljal na motokros stezah in to z mojim težjim motociklom, zato mi je šlo tudi dobro od rok. Nesreča pa je bila čista smola.

Torej se še vidite na štartu prihodnjih Dakarjev?

Seveda, pričakovanja so iz leta v leto večja. Lahko bi vozil bolj previdno in prišel na kakšno 35. mesto. A to ni izziv, kot tudi ni več izziv le priti v cilj. To je sicer na taki dirki že uspeh sam po sebi, a glede na vse izkušnje lahko realno vozim na polno in na rezultat. Za seboj imam okoli 250.000 dirkaških kilometrov, to pa zbuja malce spoštovanja tudi pri mlajših dirkačih. Še celo moji največji tekmeci, ki imajo veliko boljše zaledje v vseh pogledih, mi priznavajo, da sem se vsega, kar poznam o takih dirkah, naučil na motociklu. Moje mnenje sprejemajo in upoštevajo, celo Cyril Despres, eden najboljših motociklistov, ki velja za precej zadržanega in ne najbolj družabnega človeka, pride k meni in spregovoriva kakšno besedo. Nekaj ostalih nekdanjih tekmovalcev sedaj najdemo kot vodje ekip ali pa v avtomobilih, jaz pa še vedno tekmujem, zdaj se "bodem" že s tretjo generacijo tekmovalcev.

Kako sedaj poteka okrevanje? Verjetno vas še ni minilo veselje do dirkanja?

Okrevanje poteka dobro, pred nekaj dnevi sem bil na operaciji, na kateri mi je kirurg Matej Kastelec z žico "utrdil" kost in prst, operacija je bila zelo zahtevna, saj so kosti v prstu zelo drobne. Zdaj je pomembno, da ne pride do kakšne infekcije, seveda me še boli kar cela roka, to je še od udarca. Volja me nikakor ni minila, po eni strani bi rad pozabil na to nesrečno letošnjo dirko, povsem izklopiti pa je tudi ne morem, še vedno sem v stiku z ostalimi člani naše ekipe. Takoj, ko bo možno, bom začel s pripravami na bližnje vztrajnostne dirke v Maroku in Abu Dabiju in seveda s pripravami na Dakar 2011.

Bo ta dirka ostala v Južni Ameriki? Kakšna je sicer razlika med sedanjo dirko in tisto v Afriki?

Nisem povsem prepričan, ali bo dirka res ostala v Južni Ameriki, zadnje čase se zelo veliko govori, da bi se vrnili v Afriko in sicer bi vozili po severnem delu, nekako vzporedno s sredozemsko obalo. Po eni strani bi bila to vrnitev domov, saj je tudi sicer dirka v Argentini okoli 25 odstotkov dražja od dirke v Afriki, zato sem letos na primer nastopil z lanskim materialom, nisem si mogel privoščiti nobenih večjih novosti. Po drugi strani pa bi pogrešal Argentino in fantastično vzdušje. Tam je samo na štart prišlo 800.000 gledalcev, prvih dvanajst kilometrov dirke smo vozili skozi "špalir" gledalcev, ki so nas vzpodbujali. Bilo je res fantastično. Tudi sicer je zdaj logistično vse veliko bolj enostavno, veliko vozimo v bližini večjih urbanih področij, nismo tako zelo odvisni od organizatorja. Vladi Čila in Argentine sta veliko vložili v ta reli. Verjetno pa se bo prihodnost Dakarja odločala po znanem načelu: kjer bo denar, tam do dirka. In jaz bom zraven.