Marič je bil v uvodnem delu sezone med najhitrejšo peterico biatloncev v smučini. V druščini z Norvežani Ronnyjem Hafsaasem, Larsom Bergerjem in Frodejem Andresenom. Prav slednji so na uvodni tekmi svetovnega pokala tekačev z zmago Hafsaasa ter odličnimi uvrstitvami Bergerja in Andresena tekaški srenji dali vedeti, da so v drsalni tehniki enakovredni specialistom.

Pri razmišljanju o (ne)nastopu torej ne gre za morebitne dvome o sposobnosti 34-letnika iz Stare Fužine, pač pa bolj za zgodbo o zapoznelem razmišljanju izkoriščanja potenciala in (ne)sodelovanju med funkcionarji v dobrobit športnikov na največjem tekmovanju štiriletnega ciklusa. Marič bi moral izpolniti teoretične pogoje: plačano pristojbino za kodo FIS, kar pa ni drago. Izpolniti bi moral tudi mednarodni kriterij nastopa na tekmi FIS - najlažje v šprintu, kar pa bo 38 dni pred olimpijskimi igrami v Kanadi precej težje. Maričeva zadnja tekma FIS je izpred treh sezon, ko je v Estoniji (vojaško svetovno prvenstvo) pol minute zaostal za Francozom Vittozom, premagal je tudi Hafsaasa. Glede norme bi imel pomisleke tudi Olimpijski komite Slovenije (OKS), toda Marič je tako ali tako že potnik za Vancouver.

Nastop v dveh panogah v Callaghanovi dolini v olimpijskem parku Whistler, kar je izvedla tudi Andreja Mali v Salt Lake Cityju oziroma Vojakovi kotlini, bi bil odvisen od sporeda tekem. Preizkušnja na 15 kilometrov drsalno je 15. februarja, vsega dan po biatlonskem šprintu na 10 kilometrov, in dan pred biatlonsko zasledovalno tekmo. Torej zelo neugoden termin. Vendar v primeru velikega razočaranja na strelišču na prvi tekmi bi imel biatlonec hitro priložnost za popravni izpit. Hkrati bi to pomagalo, da se vsaj Marič ne bi toliko obremenjeval s prvo tekmo v šprintu, ki bo za veliko biatloncev ključna, vsaj za sodelovanje na zasledovanju in skupinskem štartu, saj bi imel priložnost več.

V Vancouvru, kjer bodo tekaške in biatlonske tekme celo na istem prizorišču, se odpira še ena možnost - nastop na šprintu štafet. Ta je na sporedu 22. februarja, kar štiri dni pred moško biatlonsko štafetno tekmo. Nastop Mariča in Klemena Bauerja ali Vasje Rupnika pa bi bil dobrodošel celo v pogledu ohranjanja tekmovalnega ritma v dolgem premoru. Čeprav bi bil nastop pod vprašajem do 14. februarja, bi morda vseeno lahko poskusili, kajti olimpijske igre pač niso vsako leto. Hkrati je v tekih velika vrzel: potem ko je Nejc Brodar končal kariero (v tej zimi ga še nismo srečali na nobenem prizorišču), je na svetovnem pokalu na Rogli tekel le Domen Potočnik, novinec med člani. A do novega Mariča je dolga pot.

Nastop biatloncev, nekdanjih tekačev, je torej odvisen le od vodstva reprezentanc in sodelovanja OKS. Torej predsednikov odborov za teke Mitje Praznika in biatlonskega predsednika Petra Zupana, direktorja biatlonskih reprezentanc Boruta Nunarja, direktorja nordijskih reprezentanc Primoža Ulage ter tekmovalnih šefov Uroša Velepca, Ivana Hudača in Marka Gracerja. "Ja, Norvežani nimajo take množice odličnih tekačev, da bi lahko izbirali kot mi v Sloveniji," se je na Hafsaasev primer ironično pošalil biatlonski trener Uroš Velepec. Dobro vedoč, da bi Marič lahko zelo visoko posegel na 15 kilometrov. "Naj se šefi zgoraj zmenijo," teorijo nastopa na višje sile prelaga Velepec. Misija nemogoče?