Generalna sekretarka državnega zbora Mojca Prelesnik je te zahteve zavračala, češ da za potne naloge za "terenske seje poslancev SDS" ne najde pravne podlage.
Vodja poslancev SDS Jože Tanko je na to odločno pribil, da so poslanci zaradi ljudi in naloga poslancev je, da ljudem vrnejo zaupanje, ker so jih izvolili. Njegov kolega, dolenjski poslanec SDS Ivan Gril, pa je dodal, da hoja po terenu ni poslanska muha ali privilegij, ampak nujnost. Potni nalogi so torej umestni, še posebno, ker vlada na veliko razmetava davkoplačevalski denar. Če izvzamemo nekaj pikrih pripomb, denimo vodje poslancev LDS Boruta Sajovica, da bi se po tej logiki nekdo spomnil in zahteval povrnitev potnih stroškov za potovanje na Mauricius, kjer je preučeval vpliv igrišča za golf na varstvo okolja, se je končalo tako, da je večina drugih poslancev v komisiji pritrdila generalni sekretarki. Pri tem so se sklicevali na to, da vsi drugi poslanci stroške "terenskega dela" pokrivajo s tako imenovanim pavšalom, ki ga poslanci dobivajo vsak mesec v višini od približno 500 do 1000 evrov. Skupaj na leto skoraj milijon evrov.
O denarju za strokovno pomoč odločajo vodje poslanskih skupin
Ta (neobdavčeni) pavšal je nekakšna žepnina poslancem, kajti stroški poslanskih pisarn na terenu se plačujejo iz druge vreče. Poslancem, razen v formalnem letnem poročilu, ni treba nikomur dokazovati, ali so ga res porabili za stroške, ki jih imajo pri stikih z volilci, tako da lahko ta denar kratko malo spravijo v svoj zasebni žep. Vendar to še zdaleč ni ves denar, ki ga država poleg plače namenja poslancem in ne preverja, za kaj ga ti porabijo. Največja taka postavka v proračunu državnega zbora je denar za strokovno pomoč v poslanskih skupinah. Letos je bilo za to po načelu toliko plač v razredu podsekretarja (2266 evrov mesečno), kolikor je poslancev v poslanski skupini, namenjenih 2,447.582 evrov.
Ta denar lahko poslanske skupine porabijo za zaposlitev svetovalcev in drugih ljudi ali pa za pogodbe, ki jih lahko sklenejo s komer koli in za kar koli. O tem, kako bodo porabili ta denar, odloča vodja poslanske skupine, generalna sekretarka parlamenta pa zgolj podpisuje pogodbe o delu in za storitve ter seveda račune za njih. Tako so vodje poslanskih skupin v tem mandatu za nedoločen čas (večinoma do konca mandata, se pravi do jeseni 2012) zaposlili 35 strokovnih sodelavcev. Največ največje stranke: SD 12, SDS 10. Sledijo SLS s šestimi, LDS s štirimi, Zares z dvema in DeSUS z enim strokovnim sodelavcem. Ob tem je treba povedati, da poslanskim skupinam ob teh svetovalcih ne glede na to, koliko poslancev štejejo, pripada še sekretar poslanske skupine, dva strokovna sodelavca in ena tajnica. Če poslanska skupina šteje več kot osem poslancev, to so SD, SDS in Zares, jim na vsakih šest poslancev pripada še po en strokovni sodelavec in na vsakih osem po ena referentka. Te (skupaj jih je precej čez 40) ima državni zbor neposredno na svojem plačnem seznamu.
Če te prištejemo k svetovalcem, ki jih neposredno zaposlujejo vodje poslanskih skupin, je slika približno taka: poslancem SDS pri delu neposredno pomaga 19 ljudi, poslancem SD 18, Zares in LDS po osem, SLS sedem, DeSUS pet, SNS štirje in poslancema italijanske ter madžarske manjšine trije. Iz podatkov je razvidno, da omenjenih skupaj skoraj dva in pol milijona evrov vodje poslanskih skupin zelo različno porabljajo. Bojan Kontič (SD) se je od 788.666 evrov za strokovno pomoč odločil za plače svetovalcev porabiti 269.340 evrov (decembrske plače niso vštete), za druge oblike strokovne podpore pa 243.523 evrov. Njegov kolega Jože Tanko (SDS) je za plače namenil 220.607 evrov, za druge odhodke pa precej več, to je 483.715 evrov. Poleg tega v oči zbodeta dva podatka. Prvi je, da je zdaj že bivši šef poslanske skupine DeSUS Franc Žnidaršič letos 117.979 evrov porabil za 42 podjemnih pogodb za svetovanje, za plače strokovnih sodelavcev pa le nekaj več kot dva tisočaka. In drugi, da Zmago Jelinčič (SNS) od 135.978 evrov za plače ni namenil niti centa, ampak je porabil dobrih 112.000 evrov za plačilo uslug po petih podjemnih pogodbah.
Toda Jelinčič je bil edini, ki je na naše vprašanje navedel imena in priimke oseb, s katerimi je podpisal te pogodbe za svetovanje. Vsi po vrsti so njegovi najožji sodelavci v stranki, od poslovne sekretarke do organizacijskega sekretarja SNS. Iz poslanske skupine DeSUS so nam sporočili, da so po njihovih podatkih slabo polovico odobrenega denarja za strokovno pomoč (75.674) porabili zgolj za omenjene svetovalne pogodbe s strokovnjaki, ker poslanci nimajo dovolj strokovnega znanja, da bi pokrili vsa področja dela v državnem zboru. O tem, za katere strokovnjake gre in kakšna je vsebina njihovega svetovanja, pa molčijo. Podobno tudi v SDS, kjer so nas odpravili na kratko z odgovorom, da so letos sklenili različne pogodbe, tudi s fizičnimi osebami na podlagi medsebojnega zaupanja. Na koncu so še navedli, da so bili nasveti uspešni, saj je poslanska skupina vložila sedem zahtev za izredna zasedanja parlamenta, 25 zahtev za sklice izrednih sej odborov in komisij in tako naprej.
Strokovni sodelavec poslancev SDS Mate brez telefonske številke
To zavijanje v molk in izmikanje konkretnim vprašanjem posredno kaže, da se precejšen del denarja za strokovno pomoč poslanskim skupinam v parlamentu pretaka v strankarske blagajne oziroma v žepe ljudi v vrhovih strank. Na to denimo kaže nedavna zaposlitev dveh najožjih Janševih sodelavcev, nekdanjega notranjega ministra (in političnega tajnika SDS) Dragutina Mateja in svetovalca za varnost, "človeka brez obraza", ki je brskal po Sovi, Aleksandra Lavriha, v poslanski skupini SDS. V glavnem ne enega ne drugega, čeprav sta zaposlena na delovnih mestih strokovnih sodelavcev v poslanski skupini SDS, v državnem zboru ne vidijo veliko. Ko smo vprašali, ali za Mateja in Lavriha velja kot za vse druge, da se njihov prihod na delo in odhod evidentirata s posebno kartico, so nam odgovorili, da to, da posamezniki svojega prihoda v službo in odhoda iz službe ne evidentirajo s kartico, še ne pomeni, da ne opravljajo svojih nalog v prostorih parlamenta. Mate je v internem imeniku državnega zbora sicer zapisan, a brez telefonske številke. Podobno tam brez telefonskih številk najdemo tudi strokovno sodelavko v poslanski skupini SD Ano Klinar in Martina Mediča iz poslanske skupine Zares, kar tudi nakazuje, da ju parlament plačuje za pomoč poslancem, delata pa (vsaj večino časa) za stranki SD in Zares.
Povsem jasne meje med strokovno in administrativno pomočjo poslancem, plačano iz blagajne državnega zbora, in "pomočjo" strankam ni, ker nadzora nad tem, za kaj se ta denar v resnici porabi, ni. V parlamentu je tako postalo že samoumevno, da gre del tega denarja v različnih oblikah tudi za delovanje strank. To omogočajo pravila, ki so jih poslanci sami sprejeli in katerih bistvo je, da vodstva strank prek vodij poslanskih skupin vsaj del od milijonov evrov - v štirih letih se samo s te postavke "suporta" poslancem nabere 10 milijonov evrov - kanalizirajo za potrebe strank. Vodja nacionalne stranke Zmago Jelinčič je tako na primer iz denarja za strokovno pomoč poslancem petim najožjim sodelavcem v stranki priskrbel povprečno po 2250 evrov (bruto) mesečne rente.
