"Veliko ljudi reče, da moraš biti malo nor, da se z glavo navzdol spustiš po ledeni progi. A ni čisto tako. Pogum potrebuješ le za nekaj prvih spustov, potem je vse lažje. Če uživaš v hitrosti, ti je ta šport pisan na kožo. Smuk je precej bolj nevaren od našega športa, tudi pri smučarskih skokih je tveganje večje. Pri nas so poškodbe redke. Včasih se zaletimo v steno ali poletimo po zraku, a jo ponavadi odnesemo le z modricami," je s strokovnimi očmi pojasnil najboljši slovenski skeletonec Anže Šetina.

Triindvajsetletni Kranjčan je v zadnjih treh letih, od kar se ukvarja s skeletonom, toliko napredoval, da si je priboril nastop na olimpijskih igrah. Vstopnico za Vancouver si je priboril s 15. mestom na svoji prvi tekmi v svetovnem pokalu. To je rezultat, ki ga pred sezono ni pričakovalo veliko ljudi. A uspelo mu je in postal je prvi skeletonec (v vsej državi se s tem športom ukvarja le okoli 20 ljudi) iz Slovenije, ki bo nastopil na olimpijskih igrah. "Neverjetno je, da sem se že ob prvem nastopu v svetovnem pokalu prebil v finale. Na olimpijskih igrah se želim uvrstiti med najboljših 15, dolgoročnejši cilj pa je, da se s tem športom začnem ukvarjati profesionalno," je dejal nekdanji atlet. Ukvarjal se je s šprintom. Bil je tekač na sto metrov (osebni rekord ima okoli enajst sekund), kar mu pri sekeletonu prav pride.

A to še zdaleč ne zadošča za vrhunske dosežke. Največ skrbi mu pred sezono povzroča vprašanje, kje bo treniral, od česar je odvisna uspešnost na tekmah. Na svetu je namreč le 15 stez, ki so primerne za skeleton. K sreči jih je kar nekaj v srednji Evropi in Skandinaviji. Druga težava nastane pri denarju. Vsak spust stane 20 evrov, finančno pa je Šetina odvisen predvsem od sebe. "V minulih letih sem naredil 20 spustov pred sezono, letos pa okoli 150. Med sezono treniramo le neposredno pred tekmami. Štartnina je 25 evrov, pred vsako tekmo pa lahko opravimo šest spustov," je pojasnil. Pred letošnjo sezono je s pomočjo predsednika bob zveze Mateja Juharta prišel v stik z nemško ekipo. Z Nemci, ki veljajo za velesilo v tem športu, je lahko treniral in uporabljal proge, na katerih so vadili. A naklonjenost je bila le kratkotrajna. Šetina je očitno napredoval prehitro, kajti nemški tekmovalci so se mu odrekli, ko jih je prehitel na tekmah. "Prehitel sem nekaj nemških tekmovalcev in takoj se je začutila tekmovalnost. Prijateljstvo je izpuhtelo. Tekmovalci so rekli trenerju, naj mi ne pomagajo več." Sedaj na pomoč nemške ekipe ne more več računati. Trenira ga trener iz Švice. "Škoda, a mislim, da me to ne bo oviralo na nadaljnji poti," je dejal Šetina, ki bo v primerjavi s konkurenco nekoliko prikrajšan, kajti na olimpijski progi v Vancouvru ni še nikoli treniral.

Kljub temu si s tem glave ne beli in upa na uspešen nastop v Kanadi. S tem bi se mu trud in vloženi denar (ta sezona ga bo stala okoli deset tisoč evrov) poplačala. To bi bil lahko šele začetek uspešne poti, kajti najboljši skeletonci vrhunec dosežejo šele, ko presežejo 30 let, ni pa jih malo, ki vztrajajo do 40. leta. "Izkušnje so zelo pomembne. Čeprav nagradnega sklada na tekmah za svetovni pokal ni, najboljši skeletonci lahko živijo od tega športa, ker imajo dovolj močne sponzorje. Upam, da se nekoč tudi jaz prebijem v ta krog," je Šetina pogovor zaključil z eno večjih želja, ki jih ima na športni poti.