O Chopinu smo se pogovorjali z Andrzejem Jagodziñskim, pianistom, skladateljem in aranžerjem; ustanoviteljem ansambla Andrzej Jagodziñski Trio, ki je znan po jazzovskih interpretacijah Chopina.
Kakšna je vaša osebna vizija za leto Chopina? Kakšni so vaši načrti glede koncertov?Ker smo mislili na leto 2010, smo posneli album, ki smo ga izdali februarja 2009, na katerem predstavljamo Sonato v B-molu. To je najbrž moj zadnji album, na katerem predstavljam glasbo Friderika Chopina. Predstavlja popolnoma drugačen pristop k Chopinovi glasbi, ki se razlikuje od vseh eksperimentov, ki so se dogajali v preteklosti. Da pa ne bi kopiral že uporabljenih rešitev, sem se odločil za nekaj novega, zato je Sonata v B-molu nov pristop, ki združuje klasiko z jazzom.
V letu 2010 želim izvajati čim več koncertov, na katerih bom predstavil ta repertoar. Igral bom na Poljskem in v tujini - tudi v Sloveniji. Ves svet se pripravlja na ta proslavljanja.
Je v okviru 200. obletnice rojstva Friderika Chopina kakšen projekt, o katerem ste vedno sanjali, ampak se ni nikoli uresničil?Projekt Sonate v B-molu je še vedno zelo svež, zato menim, da bo obrodil sadove tako letos kot tudi v letu 2010. Poleg tega delamo še na drugih zanimivih projektih in razvijamo projekte, ki združujejo klasiko in jazz. Mnogo del igramo z godalnim orkestrom; to je večinoma poljski repertoar, ki obsega dela jazzovskih skladateljev kot tudi poljsko narodno glasbo. Seveda je vse skupaj aranžirano na jazzovski in klasični način. Mislim, da se še vedno razvijamo.
Enkrat ste dejali: "... to, da sem izbral klavir, dolgujem Chopinovi glasbi…" Zakaj je ravno Chopinova glasba tako močno vplivala na vašo odločitev?Ta glasba je že sama po sebi kakovostna, saj me je presunila, ko sem jo prvič slišal. Bil sem tako rekoč pretresen, četudi v tistem času nisem bil ravno mlad in sem se z glasbo začel ukvarjati pozneje, moj glavni glasbeni instrument pa ni bil klavir, temveč pihalo. Nekajkrat sem skušal igrati Chopina na klavir, tudi če sem imel nekaj tehničnih pomanjkljivosti, sem se vedno znova vračal k tej glasbi. Končno je prišel trenutek, ko sem odkril svoj lasten način interpretacije - jazzovski način.
Večina vaših del obsega Chopinovo glasbo, začenši z albumom Chopin, izdanim leta 1994, kateremu je do danes sledilo še pet albumov: Live Chopin, Chopin - Live At The National Philharmonic, Chopin - Metamorphosis, Chopin Once More, Jagodzinski - Chopin Sonata in B-flat minor. Katero izmed teh del vam največ pomeni?Definitivno Sonata, kateri sem posvetil največ časa, saj se je ta ideja rodila že pred kakšnimi dvajsetimi leti. To delo je vedno ostajalo nekje v ozadju zaradi količine drugih Chopinovih del, hkrati pa je predstavljalo nekaj povsem drugega, kar bi običajno lahko imenovali Chopinov način ali romantično razpoloženje. Prav Sonata je bila oddaljena od glavnine dela zaradi zelo otožnega tonovskega načina, znane žalne koračnice, nerešene skrivnosti zadnjega stavka in neverjetnega čustvenega in vsebinskega naboja v prvem delu, ki ostaja brez primere ne le v zgodnjih Chopinovih delih, ampak tudi v klavirski glasbi na splošno. Lutos³awski je to sonato poimenoval skulptura, izklesana iz skale, oziroma nekaj, za kar je bilo potrebnega veliko dela, in prav zato ostaja večna, nepozabna, ne morejo je uničiti niti vetrovi niti nevihte.
Kako je videti proces ustvarjanja gradiv, ki temeljijo na delih Friderika Chopina? Razumem, da je za vsako dejanje potrebna poglobljena analiza, vendar pa včasih izvirno zvočno gradivo služi kot podstruktura, v drugih primerih pa je zgolj izvorna točka.V primeru Sonate v B-molu je to podstruktura; je velika štiridelna oblika, zato se je zelo natančno držimo. Kljub temu pa smo vsa dela na prejšnjih albumih aranžirali na podlagi motiva, tematike ali fraze, kar nam je služilo za osnovo pri improvizaciji.
Zelo težko je reči, zakaj je enkrat motiv in drugič fraza; enkrat harmonične spremembe in drugič ritmične spremembe. Menim, da tega ni mogoče razložiti. To so bile zgolj ideje, ki sem jih imel za nekaj del, zato sem jih tako aranžiral.
Kako je mogoče igrati Chopina v jazzovskem aranžmaju, ne da bi skrunili Chopinovo glasbo, ampak kljub vsemu ostali zvesti glasbenemu žanru, ki ste ga izbrali? Česa pod nobenim pogojem ne morete storiti? Jan Ptaszyn Wróblewski je enkrat rekel: "V tej glasbi se morate prilagoditi številnim nestandardnim situacijam, če ne želite popolnoma izničiti Chopina."Iz tega ne bi delal neke velike zgodbe, saj se meni situacija zdi dokaj preprosta. Igrati morate tako, da ohranite tonovski način in razpoloženje, ki ga povezujemo s Chopinom. Seveda ima vsaka generacija lahko drugačne asociacije, vendar pa na koncu prevladuje poljski, slovanski romanticizem. Igrati morate tako, da ohranite ta slog. Ali če razširim to misel - igrati morate tako, da vaša glasba ne "prizadene" klasikov, ko vas poslušajo.
Z drugimi besedami, Chopina morate igrati tako, da je prepoznaven, vendar pa se morate po drugi strani prilagajati, njegovo glasbo prirediti jazzovskemu slogu, kar je v našem primeru nekoliko lažje, ker imamo jazzovsko sekcijo, zato je celoten postopek malo lažji. Še vedno ostaja vprašanje interpretacije. Menim, da jazzovski pianist, ki ve, kako "svingati", in ki pozna jazzovsko artikulacijo, tudi ko igra originalne note, to lahko stori na takšen način, da združuje Chopina in jazz.
Kaj menite o besedah Bohdana Pocieja, ki je rekel: "Jazz lahko prilagodi, vpije, obdeluje, parodira… vse to je vse, kar ustreza takšni obdelavi kot tematika - impulz - navdih za variacije, obliko - melodično, harmonično, ritmično, tonsko obliko ali enostavno tonovski način... Zato jazz uporablja Chopinove standarde." Ali se s to izjavo strinjate, je res mogoče predelati vse? Ali Chopina mogoče izberemo zato, ker je njegova glasba genialna?Mislim, da velja oboje. Njegova glasba je zagotovo genialna. Kot jazzovski ustvarjalec pa bi lahko uporabil drugačno glasbo, ki pa je ni treba označiti za genialno. Jazz lahko prilagodi vse. Danes zelo težko rečemo, kaj je in kaj ni jazzovska glasba. Jazzovska glasba je ravnokar doživela 100. obletnico, torej se je razvijala ob enakih linijah kot klasična glasba, le da se je ta razvijala skozi več stoletij. Jazz se je razvil na enak harmoničen, melodičen in ritmičen način zgolj v enem stoletju. Danes na primer lahko igrate zelo enostavno skladbo na tradicionalen način, prilagodite pa jo harmoničnim, izraznim in ritmičnim načelom ali pa svobodno improvizirate, kar pomeni, da improvizirate brez določene tematike. Nekdo se nečesa spomni, na primer pianist zaigra motiv, basist in bobnar to prevzameta in vse skupaj se spontano razvije. To je improvizacija v živo, ki se dogaja tukaj in zdaj. Obstaja širok nabor različnih rešitev med tema skrajnostma. Igramo lahko vse - od klasike do ljudskih pesmi. Motiv ni pomemben. V jazzu ni pomembno, kaj igraš, ampak kako igraš, zato ni pomembno, ali uporabiš tematiko iz neke praznične pesmi, kot je na primer poljska Sz³a dzieweczka do laseczka, ali iz del Bartoka.
"Album ansambla Andrzej Jagodziñski Trio sega že onstran vseh jazzovskih variacij Chopinovih del. Predstavlja vrhunska umetniška dela, je mojstrsko delo jazzovske improvizacije."; "Perfekcija in originalnost - združeni v eno; svežina odkritij, sofisticiran okus in eleganca - to so značilnosti visoke, plemenite umetnosti v najboljšem pomenu."; "Jagodziñski, pianist, ki nedvomno skriva iskro genialnosti: ima sposobnost igrati, kot bi bil "onstran klavirja", kar je tako značilno za mojstre jazzovske glasbe - skupaj s svojimi odličnimi partnerji razvija Chopinove elemente oblike v fascinantne jazzovske kompozicije."; "Duhovit, eleganten in domišljijski, ta pianist prikazuje impresivno spretnost prstov in kakovost fraz."; "Originalna ideja Jagodziñskega o jazzovskih interpretacijah Friderika Chopina se je dokazala kot izjemen uspeh. Albumu je - kar se v jazzu zelo redko zgodi - tudi komercialno uspelo." To vse so kritike vašega dela. Kako trdo morate delati, da lahko dosežete takšen uspeh?Nisem prepričan, da to lahko imenujete trdo delo, saj je vse skupaj zelo prijetno. Seveda včasih za to porabim ves dan. Da bi se naučil igrati klavir, sem včasih vadil tudi po deset ur vsak dan. Ker nisem bil klasičen pianist in se v šoli nisem učil igranja klavirja, sem imel nekaj pomanjkljivosti. To sem moral nadoknaditi v času srednje šole. Še danes lahko več ur sedim za klavirjem in vadim, kar pa zame ne predstavlja nekega napora. Lahko bi rekel, da je delo že mogoče trdo, vendar prijetno.