Koebenhavn (Copenhagen) so na prvi dan podnebne konference, ki so jo Združeni narodi pripravljali dve leti, preimenovali v Hopenhagen. Lepa gesta, če pomislimo, da je človeštvo izbralo Pristanišče upanja za prestolnico, ki odloča o usodi planeta Zemlja. Toda z izvolitvijo Baracka Obame za predsednika ZDA je upanje v preteklem letu postalo ena najbolj pogosto (zlo)rabljenih besed. Vsakokratna izbira izraza upanje (hope) je tako v tesni konotaciji s spremembo (change) in v razmerju z osebnostjo predsednika Obame. Upamo si trditi, da se je ameriškega predsednika do konference v Koebenhavnu držala avra apostola upanja in skoraj mitološke sposobnosti, da upanje utelesi v spremembo.

Toda pretekli petek ponoči je gora rodila miš. Kmalu za tem, ko je postalo jasno, da tri strani koebenhavskega dogovora svetu ne prinašajo odrešujoče rešitve, da za države podpisnice in širšo mednarodno skupnost ne pomenijo ničesar zavezujočega ter da dogovor ne prinaša napredka od že postavljenih ciljev pripravljalne konference na Baliju pred dvema letoma, so mediji Hopenhagen v hipu preimenovali v Flopenhagen, Brokenhagen in celo v Nopenhagen. Barack Obama pa se je po podpisu separatnega dogovora s Kitajsko, Indijo, Brazilijo in Južno Afriko iz apostola svetovnega upanja spremenil v diktatorja ter Georgeu Bushu ekvivalentnega razbijalca Združenih narodov. Sudan je ameriškega predsednika celo obtožil, da je s separatnim dogovorom povzročil tragedijo, ki bo zahtevala več žrtev kot holokavst med drugo svetovno vojno.

Obama, padli angel

Delegacije in druge v prisotne v Bella centru je najbolj prizadelo dejstvo, da je predsednik Obama sklenil dogovor za hrbti uradnih pogajalcev, nato pa brez pojasnila sedel v letalo in odletel v snežni metež. Obama je za seboj pustil kaos. Svojim najbolj zvestim, evropskim zaveznikom je prepustil, da so vso noč in naslednje jutro urejali detajle ter pred naletom razjarjenih nerazvitih držav branili sporazum, ki ga niti sami niso želeli. Bolj trezni spremljevalci podnebne konference so ameriškemu predsedniku zamerili, da nikomur ni pojasnil dramatičnega zasuka in logike pogajanj, ki so privedla do dogovora. Brez teh pojasnil je podpisani dogovor dobil močan priokus improviziranosti.

Obama pa ni bil edini, ki je pobegnil v noč. V naglici je iz Koebenhavna odletel tudi kitajski premier Wen Jiabao, ki se po poročilih angleškega Guardiana ni udeleževal pogajalskih srečanj. Čeprav je bil v Koebenhavnu dva dni, smo premiera Wena videli zgolj med njegovim 8-minutnim nagovorom plenarne skupščine v petek opoldne. Takoj po podpisu pogodbe pa sta iz Koebenhavna odpotovala tudi vedno molčeči indijski premier Singh ter med konferenco najbolj propulzivni Luiz Inacio Lula, brazilski predsednik. Je beg iz Koebenhavna že dokaz, da so države podpisnice storilke podnebnega zločina? Tako so namreč koebenhavski dogovor ocenila mnoga ekološka gibanja po svetu.

Kaj dejansko pomeni koebenhavski dogovor, ki so ga v petek v hotelski sobi podpisali voditelji petih držav, dan kasneje pa ga je, po prerekanju in izmenjavi težkih obtožb, overila še plenarna seja podnebne konference Združenih narodov? Je dogovor propad ali rešitev planeta Zemlja? Po naši oceni dokument na področju podnebnih sprememb ne ponuja bistvenega premika oziroma napredka, o katerem je govoril predsednik Obama. Vendar pa to še ne pomeni, da bo dogovor povzročil vesoljni potop, ki ga napovedujejo nekatera okoljska gibanja. Ne glede na prevladujoče čustvene reakcije, ki so naraščale iz dneva v dan, eksplodirale pa v petek zvečer, nihče od udeležencev in pogajalcev konference ni v celoti zgubil razuma. Nihče v dvorani ni slavil zmage, nihče od razočaranih ni vrgel puške v koruzo. Čeprav konferenca v fazi pogajanj ni uspela, se bo bitka nadaljevala. Če drugega ne, gre maratonski konferenci zahvala za to, da je utrdila spoznanje o nujnosti nadaljevanja zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov ter še enkrat poudarila potrebo po zavezujočem in bolj konkretnem sporazumu, s katerim bo mogoče zaustaviti proces segrevanja planeta, da bo na njem še mogoče živeti.

"Zgodovinske študije bodo pokazale, da je bil Koebenhavn zadnji resni poskus, da bi se s tehnikami 20. stoletja lotili reševanja problemov 21. stoletja. Proces vzpostavljanja konsenza med 193 suverenimi državami, ki sloni na tehniki pogajanj za vsako ceno, je neumno početje. Konferenca ni mogla uspeti zaradi ekskluzivne pogajalske pravice nacionalnih vlad, 99 odstotkov energetskega gospodarstva, civilnih družb, mest in mladih pa je moralo pogajanja opazovati od strani in z veliko frustracijo. Pogajanja so propadla, ker je bil njihov cilj ustvariti konsenz po načelu ‘vsi za enega, eden za vse’, ki ne deluje niti v relativno preprostem svetu trgovanja. Končni razlog neuspeha pa sta zastareli način in tehnika pogajanj, ki sta nas dolgo časa prepričevala, da je treba spremembe zastavljati po metodi posvetovanja, nista pa nikoli nakazala poti za njihovo realizacijo," trdi Simon Zadek, raziskovalec Kennedyjeve School of Politics na Harvardski univerzi. Zadek je prepričan, da globalnih problemov ni mogoče reševati hierarhično, od vrha navzdol, ter z velikimi mednarodnimi sporazumi. Po mnenju Zadeka predsedniki, šefi vlad ter njihove vojske pogajalcev ne služijo drugemu kot preigravanju natančno izdelanega scenarija sporočil, ki so naslovljena domačim volilcem. Namesto politikov je v pogajanja treba vključiti ljudi, ki vedo, kje je akcija, je prepričan Zadek.

Največji onesnaževalci se morajo pogajati ločeno

Connie Haddegard, ki je dva dni pred zaključkom v imenu UNFCCC še vodila konferenco (kasneje je zaradi formalnih razlogov morala odstopiti), je kot vsi birokrati Združenih narodov zagovarjala stališče, da je treba bogato, zapleteno in znanstveno razpravo o podnebnih spremembah prevesti v politični jezik, ki ga bodo državniki sposobni razumeti. Če bi rekli z Zadekom, je prav uporaba političnega jezika države udeleženke, delegate in pogajalce oddaljila od bistva problema in od središča akcije.

Michael A. Levi, ki se pri prestižnem Council on Foreign Relations ukvarja z energetskimi vprašanji, okoljem in podnebnimi spremembami, je tako kot mnogi med nami pred vhodom v Bella centru stal na mrazu nekaj ur. "V preteklih 12 dneh mi je postalo jasno edino to, da Združeni narodi pogajanj o podnebnih spremembah ne bodo nikoli zaključili. Tudi zdaj, ko se je nekoliko polegel prah dramatičnih dogodkov v Koebenhavnu, trdim, da Združeni narodi ne morejo voditi pogajanj o podnebnih spremembah," pravi Levi in dodaja, da v Koebenhavnu ni bilo niti ene točke, o kateri bi soglašalo vseh 193 držav. Kljub temu so diplomati, funkcionarji in aktivisti raznih gibanj vztrajali, da se konference aktivno udeležijo vse članice ZN.

Na srečo, pravi Levi, kaže, da svet za rešitev problema podnebnih sprememb ne potrebuje vseh držav tega sveta. Članice G20 (19 najbolj razvitih držav in članice EU) povzročijo približno 85 odstotkov izpustov toplogrednih plinov, ZDA, Kitajska in EU skupaj pa več kot polovico. Sto držav, ki sodijo med majhne onesnaževalke, v ozračje spušča manj kot 3 odstotke vseh toplogrednih plinov, pravi Levi, ki zagovarja tezo, da se morajo največji onesnaževalci pogajati ločeno, ker da bodo tako veliko hitreje sprejeli odločitve. Nekako tako, kot se je zgodilo v Koebenhavnu na zadnji dan pogajanj, potem ko je tisoče pogajalcev dva tedna brezpredmetno razpravljalo o procedurah in postopkih.

Dva dni pred velikim finalom konference so iz Bella centra zaradi varnostnih razlogov odstranili vse nevladne organizacije. Od 30.000 aktivistov jih je v konferenčnem centru ostalo le še 90. V prizadevanjih, da bi še pred prihodom voditeljev držav skrpali skupni dokument osnutka sporazuma, so organizatorji stopnjevali pritisk na 15.000 pogajalcev. Danska vlada je v uspeh srečanja vložila nečloveški napor, spodneslo pa jo je že na samem začetku konference, ko je v javnost pricurljal osnutek njenega zaključnega dokumenta. Osnutek deželam v razvoju ni obetal nič dobrega, saj je predvideval, da bi se z novim sporazumom ukinile vse pridobitve kjotskega sporazuma. Osnutek je med nerazvitimi izzval upor, ki se ni polegel do konca konference. Zasedanja in pogajanja so morali zaradi demostrativnih odhodov in bojkotov delegacij nerazvitih nekajkrat prekiniti. Čeprav je bilo že pred začetkom konference povsem jasno, da pogajalske strani nasprotujejo sprejemu pravno zavezujočega sporazuma o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, se je spopad med razvitimi in nerazvitimi nadaljeval. V prizadevanju, da bi premostila neprestane medsebojne blokade, je konferenca poskusila tudi z reorganizacijo dela in pogajanja razdelila na manjše skupine.

Šprint v ciljni ravnini

Toda bolj ko se je konferenca bližala odločilnemu dnevu, bolj je postajalo jasno, da pogajalcem in številnim ministrom ne bo uspelo pripraviti dokumenta, ki bi ga bili državniki zadnji dan srečanja pripravljeni podpisati. Občutek nemoči organizatorjev, predvsem pa neučinkovitost organizacije zasedanja v rokah Združenih narodov, je 48 ur pred zaključkom konference podčrtal Andreas Carlgren, švedski minister za okolje. V imenu Evropske unije je minister predsedujoče Švedske Kitajsko in Ameriko pozval, da zastavita ves svoj prestiž in vpliv, da bi se konferenca premaknila z mrtve točke. Kot se je kasneje izkazalo, je bil evropski apel odločilnega pomena za usodo konference.


V petek zjutraj so nad Koebenhavnom viseli težki in temni oblaki. Voditelji držav so morali zjutraj začeti pogajanja brez kakršnegakoli osnutka sporazuma. Medtem ko so se v plenarni dvorani vrstili pozdravni nagovori, je skupina 30 držav poskusila z novimi pogajanji.

Ko je sredi dneva za govorniški oder stopil kitajski premier Wen Jiabao, je v dvorani završalo, med govorom brazilskega predsednika Lule pa je v Koebenhavnu ponovno za hip vzniknilo upanje, da bo med delegacijami prevladal zdravi razum. Lula se je odrekel denarni pomoči, nerazvitim ponudil brazilsko pomoč ter izrazil pripravljenost, da Brazilija sprejme še bolj odločne ukrepe za zmanjšanje CO2 v ozračju. Požrtvovalni duh brazilskega predsednika je vnel dvorano. Ko je kot tretji nastopil predsednik Obama, je dvorano zajel hladen piš. Pričakovala je, da bo ameriški predsednik podžgal duhove populizma in z obljubami presegel Lulo. Namesto tega je dejal, da je nastopil čas za dejanja in da je v Koebenhavn prišel po dogovor. Z drugimi besedami, ameriški predsednik je v svojem nastopu ponudil leporečje, ki je spominjalo na volilno kampanjo. Tudi njegov kratek javni nagovor je bil namenjen pogajanjem s Kitajsko.

Da se Kitajska in Amerika pogajata, so v petek popoldne potrjevali tudi mnogi viri iz »podnebnega podzemlja«, ki so imeli svoje lovke razpredene po celotnem središču konference. Sporazum bo, smo zato zapisali ob zaključku petkove redakcije. Nezavezujoč sporazum, toda relativno dober politični sporazum.

Obama superman?

Tako je nekaj pred osmo zvečer Bela hiša sporočila, da bo predsednik Obama govoril na tiskovni konferenci. Obame na konferenco ni bilo, toda novice so se takoj zatem začele prehitevati z vrtoglavo hitrostjo. Obama je odpotoval, srečanje je popoln neuspeh, delegacije so spet na pogajanjih in zdaj preučujejo še višje cilje sporazuma. Malo kasneje so začele kapljati različne informacije o separatnem sporazumu. Ameriški kolega je na svoj blackberry od prijatelja, funkcionarja Bele hiše, dobil naslednje sporočilo: Obama je čakal na sestanek s Kitajci, ki se niso prikazali. Ko je izvedel, da je Wen Jiabao na sestanku z Indijci in Brazilci, je zakoračil v sobo in rekel Kitajcem, da ni primerno, da se izmikajo dogovoru. Obama je na skrivnem sestanku s stranmi dosegel dogovor, ki ga zdaj skuša prodati Evropejcem!

Sergio Serra, brazilski pogajalec, mi je kasneje potrdil, da je Obama v hotelsko sobo, kjer so se že dve uri pogajale Kitajska, Brazilija, Indija in Južna Afrika, dejansko prišel nenapovedan. Serra je dodal, da so Kitajci najverjetneje vedeli, da se bo pogovorov v zadnji fazi udeležil tudi Obama. Je mogoče, da sta Obama in premier Wen zrežirala srečanje? Skoraj vsi podatki govorijo proti takšni interpretaciji: Obama je za drugo srečanje z Wenom zaprosil okoli 16. ure, ko so mnoge od delegacij zaradi neuspešnih pogajanj že pripravljale kovčke. Kot trdi magnetogram brifinga novinarjev na Obamovem letalu kakšno uro po vzletu, se je Obama pred napovedanim drugim srečanjem z Wenom pogajal s skupino evropskih in afriških držav ter Avstralijo, se pravi s tradicionalnimi ameriškimi zaveznicami. Kot trdi Bela hiša, je Obama hotel pred popolnim fiaskom konference še enkrat poskusiti s Kitajci. Ko se je okoli 19. ure približal sobi, predvideni za srečanje, je tam, kot že rečeno, poleg Wena najdel še Lulo, Singha in Zumo.

Uro kasneje je pet državnikov podpisalo dogovor, katerega zadostni pogoj so bili ohlapna dikcija, še nedefinirani mednarodni monitoringi in analize podatkov o učinkovanju ukrepov za zmanjševanje izpustov. Tudi tako ohlapna zagotovila naj bi po optimističnih napovedih zadoščala, da bi se ameriški kongres prepričal o resnosti Kitajske. Kongres naj bi nato odobril zakonodajo, ki bo Obami prižgal zeleno luč za zeleni program, ki naj bi po vsej Ameriki in ostalem delu sveta pognal naprej predvsem mlade. Obama je, kot že rečeno, podpisani dogovor ocenil kot odločilen preboj, ki naj bi mu sledili mnogi drugi konkretni ukrepi. O tem, ali sta se Wen in Obama dogovorila in skupaj odigrala dramo v hotelu, je v tem trenutku težko reči karkoli. Vsekakor je enako neverjetna tudi tista inačica, po kateri je Obama razkril komplot, vstopil v sovražno gnezdo in, ne da bi trenil, nasprotnikom izpulil dogovor, s katerim bo kongresu zamašil usta.