Kot je na novinarski konferenci povedal predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, je stanovanjski program med letoma 2000 in 2007 predvideval gradnjo 13.950 neprofitnih najemnih stanovanj, zgrajenih pa jih je bilo le 4529, od tega jih je SSRS samostojno ali v soinvestitorstvu z občinami zagotovil 1140. Po Šoltesu je razlog za preskromno gradnjo najemnih stanovanj tudi v tem, da je bilo skladu dodeljenih premalo proračunskih sredstev, in to čeprav je "nacionalni stanovanjski program predvideval prednostno obravnavo sektorja nepridobitnih stanovanj". Od skupaj predvidenih 165 milijonov evrov do leta 2007 je bil sklad po ugotovitvah revizorjev dokapitaliziran samo z 29 milijoni evrov oziroma s 17,7 odstotka predvidenih sredstev, pri čemer med letoma 2002 in 2005 sploh ni bilo državne dokapitalizacije.
Pirc: Pri gradnji nepridobitnih stanovanj razmeroma uspešni
Ravno na ta podatek opozarja Primož Pirc, direktor SSRS, ki meni, da so bili skupaj z lokalnimi skupnostmi glede na vse pri gradnji nepridobitnih najemnih stanovanj pravzaprav uspešni. "Če stvar malo relativiziramo, potem ugotovimo, da smo z danim obsegom sredstev stvari vodili, kot je treba. S sredstvi smo torej ravnali precej ekonomično," pojasnjuje Pirc. Šoltes pa ob tem opozarja, da je temeljna listina za oceno uresničenega na stanovanjskem področju nacionalni stanovanjski program, ki pa ni bil izpolnjen. "To kliče ali k spremembi ciljev ali pa k njihovi realizaciji, s tem da skladu namenimo več denarja, česar bi se razveselili vsi tisti, ki še nimajo rešenega stanovanjskega problema," pravi Šoltes.
Po njegovem mnenju je še posebej problematično, da se je SSRS kljub močnemu pomanjkanju neprofitnih najemnih stanovanj, izgradnja katerih je bila po NSP prednostna, podal v gradnjo tržnih stanovanj. "In to kljub podatkom, ki so bili na voljo in so govorili o tem, da se bo gradnja stanovanj na trgu tako ali tako povečala. S tem ko so gradili tržna stanovanja, se tudi cene stanovanj niso znižale toliko, kot so napovedovali. Zato je problematično, da so gradnji tržnih stanovanj dajali prednost. Ocenjujemo, da je bilo tako ravnanje v nasprotju z nacionalnim stanovanjskim programom in da bo treba sredstva v prihodnje usmeriti v gradnjo nepridobitnih najemnih stanovanj," opozarja Šoltes.
Z državnim denarjem so se okoristili bogatejši
Z njim se strinja tudi dr. Richard Sendi z Urbanističnega inštituta, ki je pred leti na temo stanovanjske reforme s sodelavci napisal knjigo, v kateri razkriva napake akterjev naše stanovanjske politike. Sendi pravi, da je bil tudi sam vseskozi kritičen do odločitve države, da se stanovanjski sklad sploh usmeri v prodajo tržnih stanovanj, namesto da bi vse svoje napore usmeril v gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj. "Država bi namreč v prvi vrsti morala skrbeti za dosegljivost zemljišč za stanovanjsko gradnjo in poskrbeti, da bodo do bivališča prišli tisti iz najnižjih slojev, to pa s pomočjo občin, ki najbolje poznajo potrebe po stanovanjih. Denar za gradnjo tržnih stanovanj pa je bil po mojem mnenju zapravljen. Ker so z njim reševali tudi ljudi iz višjih slojev, ki so že imeli stanovanja in ki so poceni kupljena skladova stanovanja na koncu celo preprodajali," opozarja Sendi.
Svojega učinka po mnenju revizorjev ni dosegla niti nacionalna stanovanjska varčevalna shema, v katero se je v prvih letih res vključilo veliko ljudi, vendar so nekateri shemo izkoristili samo zaradi visokih obresti, kasneje pa privarčevanih sredstev niso porabili za nakup stanovanja. "V letih 2006 in 2007 pa se je zanimanje zelo zmanjšalo, kar je posledica predvsem sprememb na nepremičninskem in kreditnem trgu, izkazalo pa se je tudi, da sredstva iz povprečne varčevalne pogodbe predstavljajo le manjši del sredstev, potrebnih za nakup stanovanja ali hiše. Podatki kažejo, da je bilo na podlagi povprečne cene v letu 2007 z razpoložljivimi sredstvi iz povprečne varčevalne pogodbe v Ljubljani in na Obali mogoče kupiti le osem kvadratnih metrov stanovanja," je še povedal Šoltes.
