Šestnajstletna Ljubljančanka Katja Kotnik ima cerebralno paralizo že od rojstva. Sedi v invalidskem vozičku, radovedno gleda okoli sebe, nenadoma radostno zakrili z rokami in se na glas zasmeje, kot bi hotela reči: "Ej, lepo mi je!" "Res je naš angelček," prizna njena mama Helena in jo nežno boža s pogledom. "Pravi sonček," prostodušno dodata mlajši sestrici, Klara in Tina, ki se stiskata k njeni drobni postavi. Deklica ima neverjetno lepe, prodorne očke, njen mili pogled pove veliko več, kot bi zmogle besede...

Kotnikovi živijo zadnja leta pri moževih starših v Dravljah. V prvem nadstropju so si uredili prijetno mansardno stanovanje, ki pa ima eno veliko pomanjkljivost - strme, zelo nerodne in nevarne stopnice. Po njih Helena že leta z veliko muko nosi Katjo gor in dol, včasih tudi po večkrat na dan. "Včasih se mi zdi, kot da s hčerko rineva na Triglav. Večja kot je, težje gre. Edina stvar, ki si jo res iz srca želim in je hkrati tudi nujnost, je invalidsko dvigalo. Za preureditev balkona sem denar nekako privarčevala, za dvigalo ga preprosto nimam. Kljub temu upam in verjamem v dobre ljudi, nekaj se jih je že odzvalo..." Iskrica se bo odzvala, kot vselej tudi naši bralci. Finančna slika? Povedano po pravici, nič kaj rožnata. Helena je zadnja leta doma zaradi hčerke, dobiva nadomestilo za izgubljeni dohodek, tega je za okoli štiristo evrov, potem so tu še trije otroški dodatki in sto šestdeset evrov za nego. Njen mož Bojan s svojim kombijem razvaža časopise, a ima zadnje čase vse hujše zdravstvene težave; je namreč hud sladkorni bolnik. Helena pravi: "Lahko se zgodi, da bo invalidsko dvigalo kmalu potreboval tudi on."

Najlepši rojstni dan

Tako je lani sredi leta zapisala moja kolegica Nada Mavrič. Leto in pol pozneje je podoba popolnoma drugačna. Katja je zdaj stara sedemnajst let. No, tega je proslavila prav pred nekaj dnevi, natanko dvanajstega decembra! "Ja, seveda smo njen rojstni dan posebej proslavili. Zdaj to lahko počnemo, ko je vse skupaj lažje. Ob osmih zvečer smo šli v mesto pogledat tiste lučke, ki krasijo mesto in zunaj smo bili do pol enih. Katja je uživala, bila je navdušena, Katji se je odprl nov svet," je ob ponovnem snidenju v Dravljah povedala Katjina mama Helena. Tista mama, ki najbolje ve, kaj pomeni živeti z otrokom, ki ima cerebralno paralizo in je tako rekoč negiben, priklenjen na voziček, živeti v prvem nadstropju. Sicer prijetno urejenem stanovanju, a kaj ko je treba dekle vsak dan večkrat nositi v pritličje po strmih, ozkih stopnicah, na katerih lahko človeku kaj hitro spodleti.

Kotnikovim se je odprlo novo življenje. Katja je dobila svoje pravo okno v svet. "Nekako konec avgusta smo dvigalo naredili do okenca, enkrat oktobra smo ga tudi prvič uporabili. Lahko rečem, da nam je finančno kar nekako zneslo, še posebej zato, ker so mnogi ljudje pomagali, ker so tudi veliko naredili, tako da je bilo vse skupaj veliko ceneje, kot če bi šli po drugačnih poteh. To je nekaj takega, kar si človek komajda zamisli," pravi Helena. Tudi mlajši hčerki, dvanajstletna Klara in devetletna Tina, sta zraven. Vedno nasmejani, vedno srečni, na obrazu se jima vidi, da živijo lepo, čeprav nimajo veliko. "Saj dobiva tisto, kar je potrebno. Počneva lahko veliko stvari. Hodiva tudi k tabornikom, ničesar nama ne manjka," pripovedujeta.

Največje darilo

To obdobje je zdaj končano. Še kaj bo potrebno postoriti, da bo vse tako, kot je treba, denimo nadstrešek nad balkonom, po katerem Katjo pripeljejo do dvigala. A to gre lahko postopoma. Dvigalo je tu. "Ko se je bližal moj štirideseti rojstni dan, je bilo to zame največje darilo. Odpovedali smo se slavju, a kaj bi. Veliko je šlo za dvigalo, a zdaj smo srečni. Ko sva se prvič zapeljali z dvigalom, je bila to za naju prava nedeljska, najina iskrica, ki nam je zelo pomagala. Vsa ta leta sem jo nosila na hrbtu po teh strmih stopnicah. Prav danes, ko se je nekaj zataknilo z elektriko, sem spet poskusila. V resnici se mi je odvalil kamen s hrbta. Niti opisati ne znam tega veselja, ko prideš domov. Enostavno odpreš dvigalo, pritisneš na gumb in si že zgoraj," razlaga Helena.

Kar naprej na sprehodih

Pravi, da Katja šele počasi dojema, da se je vse spremenilo. "Še vedno včasih misli, da bova šli po stopnicah. Čaka me v dnevni sobi, ki je blizu stopnišča. Šele potem dojame, da je nekoliko naprej dvigalo in da greva z njim. Zdaj je povsem drugačna. Saj je bila tudi prej skoraj vedno dobre volje, a zdaj se smeji povsem drugače. Zdaj že dojema, da stojimo drugje, ker se bomo peljali z dvigalom. Ko pridemo ven, ni ne konca ne kraja njenemu veselju, kar vrešči. Vidi, da sem tudi jaz srečna, ker je ni treba več prenašati."

Helena pove, da gredo zdaj tudi po desetkrat na dan dol in ven v naravo, vozita jo tudi sestrici. Srečna je, ker je zunaj, na vrtu, v naravi, da vidi življenje okrog sebe, da je del tega življenja in tega dogajanja. Da se ji je svet odprl, ji ponudil svojo roko. "Katja, Klara in Tina uživajo, kar naprej so na sprehodih. Sama se s seboj ne morem dogovoriti, zakaj tega nisem naredila že pred desetimi leti," se zamisli. In nadaljuje: "Verjetno so bile za to krive druge težave, drugačne razmere, tedaj sta bili mlajši hčerki še majhni, bile so druge in drugačne potrebe. Poleg tega si nisem niti upala, morda nisem imela dovolj korajže."

Ta njihova skupna korajža in odločnost, da pomagajo svojemu odraščajočemu otroku, je skupaj z mnogimi dobrimi ljudmi pripeljala še eno zgodbo do lepega konca. A za Kotnikove vendarle še ostaja tudi resnično, vsakdanje življenje, ki ga je treba živeti in se z njim spopadati. "Za zdaj smo finančno bolj na tenko, saj veste, vso energijo, takšno in drugačno, smo vlagali v to, da bi Katji naredili dvigalo. Naši prejemki so majhni. Sama sem še vedno brez službe, prejemam zajamčeni osebni dohodek, otroške dodatke in nekaj za Katjino nego, mestna občina pa nam plača za Katjo prevoz do zavoda. Gledamo, da nekako zvozimo od meseca do meseca. Vendar ni vse v denarju. Mi se imamo dobro, srečni smo skupaj, radi imamo druge ljudi, še posebej zdaj, ko prihajajo družinski prazniki, se obiskujemo, kar nam veliko pomeni."

Več v tiskani izdaji!