Zavod je povezovalec med delodajalci in iskalci zaposlitve, ki jih mora opremiti s primernimi znanji in usposobiti za samozavesten nastop na trgu dela«, pravi generalna direktorica Marija Poglajen, ki napoveduje spremembe v delovanju zavoda.
Konec novembra je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 95.446 brezposelnih oseb, kar je za 0,9 odstotka več kot v oktobru. V primerjavi s koncem leta 2008 se je brezposelnost povečala za 44,1, v primerjavi z enakim obdobjem lani pa za 50,6 odstotka. Kolikšno brezposelnost pričakujete konec leta in kolikšno do sredine 2010?
Registrirana brezposelnost je res spet zrasla. Brezposelnost se ponavadi najbolj poveča oktobra in januarja, ko bo spet večji priliv, kot je bil novembra in bo decembra. Konec leta se namreč zaključijo zaposlitve za določen čas, z januarjem pa se ljudje nato spet prijavijo na zavod. Kljub povečanju števila brezposelnih oktobra, ko smo jih v evidenco brezposelnih na novo vpisali petnajst tisoč, načrtujemo, da bo konec leta brezposelnih največ 97.500 ljudi. Sicer pa je januar za zaposlovanje »suh« mesec, povpraševanja po delovni sili je namreč zelo malo. Po naših ocenah bo do marca 2010 okoli 102.000 brezposelnih, do konca junija pa okoli 105.000.
Se bo brezposelnost na tej številki ustalila?
To je zaradi negotovih gospodarskih razmer težko napovedati, vendar ocenjujemo, da bo toliko brezposelnih verjetno potem vse leto. Glede na to, da danes podjetja, ki so prejemala subvencije za polni delovni čas in za čas čakanja na delo, sklepajo nove pogodbe, računamo, da zaposleni ne bodo prišli v odprto brezposelnost. Ne pričakujemo pa, da se bo brezposelnost začela zmanjševati. Trg dela se namreč z zamikom odziva na pozitivne gospodarske razmere.
Kateri ukrepi vlade so bili najbolj učinkoviti za blažitev brezposelnosti?
Ukrepi aktivne politike zaposlovanja. Letos jih izvajamo v največjem možnem obsegu. Pripomorejo, da na trgu dela obstaja živahnost, da se delovna mesta še vedno odpirajo. Čeprav je ponudbe prostih delovnih mest med 35 in 40 odstotkov manj kot v preteklih letih, je zaposlovanje vsaj za desetino večje kot pretekla leta. Bolj pozorni smo tudi na zaposlovanje tujcev, za katere ne izdajamo delovnih dovoljenj »kar tako«, kar pomeni, da s tem dajemo možnost zaposlitve slovenskemu delavcu.
Z ukrepi aktivne politike zaposlovanja skrbimo, da se ljudje zaposlujejo za krajši delovni čas, da se zaposlujejo v okviru različnih aktivnosti, kot npr. Zaposli me, usposabljanja na delovnem mestu, da se samozaposlijo. Prav samozaposlenih imamo več kot pet tisoč, kar je daleč največ v zgodovini zavoda.
Zavzetost posameznikov za samostojen preizkus na trgu dela se vedno bolj povečuje, kar je zelo pomembno. Pomembno je, da človek ne čaka, da bo dobil zaposlitev, ampak da se aktivno vključi v iskanje priložnosti na trgu dela, še posebej, ker država daje denar za samozaposlitev. Zasebna iniciativa na področju storitvenih dejavnosti v Sloveniji je zelo velika priložnost, ni pa več priložnosti v delovno intenzivnih panogah, s tem se moramo sprijazniti.
Pomembno pa je tudi, da je davčna zakonodaja stimulativna. Državo nekateri posegi na tem področju torej še čakajo.
V novembru se je zaposlilo 4783 brezposelnih, kar je za 48,6 odstotka več kot novembra lani. Med 1. in 8. decembrom, na primer, je bilo na Zavodu RS Slovenije za zaposlovanje na voljo 572 delovnih mest, od tega 137 za nedoločen čas. To je slaba četrtina vseh. Kako komentirate dejstvo, da zaposlitev za nedoločen čas skorajda ni več?
Neizpodbitno dejstvo je, da inštitut zaposlitve za nedoločen čas izginja. In to bomo morali v Sloveniji sprejeti, čeravno sindikati temu nasprotujejo in jih tudi povsem razumem. Zaposlovanje v vsej Evropski uniji temelji na sistemu fleksibilnega zaposlovanja ob hkratnem zagotavljanju socialne varnosti. In temu se mora prilagoditi tudi naša miselnost. Države, ki so že pred leti izpeljale modernizacijo zavodov za zaposlovanje, na primer Nemčija, Danska, Francija in Nizozemska, so spoznale, da bo trg dela vedno bolj živahen in da inštituta zaposlitve za nedoločen čas ne bo mogoče več obdržati.
Kako svetovalci pojasnijo iskalcu zaposlitve, da služb za nedoločen čas ni in da naj zato sprejmejo zaposlitev za pol leta? Teh je na primer na voljo dobrih 17 odstotkov, kar je skoraj petina, do enega leta pa jih je dobra polovica.
Tudi iz lastnih izkušenj, ko sem bila svetovalka za zaposlitve, lahko povem, da je najtežje svetovati človeku, ki ni izgubil samo zaposlitve, pač pa tudi dostojanstvo, ko ni več motiviran in se ukvarja samo s svojo preteklostjo. Ukvarja se s tem, koliko krivic se mu je zgodilo, zanje pa ponavadi išče razloge pri drugih, ne pri sebi. To je seveda razumljivo. To ni očitek ljudem, ki so ostali brez dela, pač pa pomeni, da prav zato svetovalec za zaposlitve potrebuje veliko interdisciplinarnih znanj in veliko časa, da človeka motivira za vnovično vključitev na trg dela.
Zelo pomembno je, da skupaj poiščeta vse možnosti, kje in kako bi se lahko vključil preko inštituta politike aktivnega zaposlovanja in potem se gresta lahko pogovarjat k delodajalcu. Potrebno je torej delati z roko v roki. Ni dovolj, da samo svetovalec za zaposlitve išče rešitve, to je še stari princip, ki pa je nezadosten.
Koliko časa povprečno svetovalec posveti brezposelnemu?
Koliko časa ni mogoče odgovoriti, saj je odvisno od vsakega posameznika. Reintegrirati posameznika, ki je izgubil službo in integriteto na trg dela, je zahteven proces, ki potrebuje čas. Gre za to, da imajo nekateri brezposelni ovire, ki jih je treba še pred dodatnim izobraževanjem za zaposlitev odstraniti. S to skupino ljudi se morajo ukvarjati posebno usposobljeni svetovalci/specialisti. Da pa bi bil normativ 200 brezposelnih na enega svetovalca, s čimer bi bili evropsko primerljivi, je absolutno preveč. V zavodu že pripravljamo novo organizacijo dela tako z vidika spremenjenega načina dela z brezposelnimi osebami in delodajalci. Zavod za zaposlovanje ni inštitucija, ki bi samo sledila ponudbi in povpraševanju, pač pa je predvsem svetovalna in pripravljalna ustanova za človeka, ki je pri nas prijavljen, da postane konkurenčen na trgu dela. Ni res, da zavod zaposluje. To je popolnoma napačno prepričanje.
Je zavod že dosegel cilj, da bo imel namesto sedaj 250 svetovalcev 350 svetovalcev, kar bi pomenilo, da bo imel en svetovalec v povprečju namesto sedanjih 352 brezposelnih 196 brezposelnih?
Želimo si imeti najmanj 350 svetovalcev, najbolje pa bi bilo, če bi imeli okoli 500 vseh svetovalcev, torej ne le svetovalcev za zaposlitve. Eni so torej svetovalci, ki delajo z osebami brez ovire, drugi pa so specialisti. Naše strokovno delo, čemur bo sledila tudi organizacija, naj bi se v naslednjem letu na podlagi tega spremenilo. Nova organizacija v prvi fazi ne pomeni povečevanja števila zaposlenih, ne pomeni povečevanja prostorskih zmogljivosti, niti dodatnih stroškov, pač pa pomeni le to, da v zavodu razmišljamo drugače in da s kadrom, ki ga imamo, delamo drugače.
Mnogi očitajo, da podjetja izrabljajo študentsko delo, da je zato manj zaposlitev in da ga je treba ukiniti. Na drugi strani so študenti, ki pa se z vladnim predlogom sprememb, ki predvideva omejitev študentskega dela na 14 ur na teden, dohodki pa naj ne bi bili višji od minimalne plače, ne strinjajo. Kaj meni zavod o tem?
Študentsko delo je sprva dosegalo svoj namen, sčasoma pa se je izrodilo. Prepričana sem, da je treba dati študentskemu delo novo vsebino. O tem, kakšna naj bo, pa se morajo dogovoriti vse ustanove, ki kakorkoli delujejo na trgu dela, to pomeni, da se morajo zgraditi nove podlage za študentsko delo. Sama podpiram študentsko delo, saj preko njega študent pridobiti veliko prakse, lahko se sreča s svojim potencialnim delodajalcem. Je pa druga zgodba, če instrumenti kontrole slabo delujejo in se zato študentsko delo izkorišča. Inštitut pripravništva je zvodenel, kaj je torej še ostalo kot možnost, da mlad človek dobi znanja? Naš zakon o delovnih razmerjih ne sledi potrebam in bi se moral glede tega že zdavnaj spremeniti. Naj se omeji študentsko delo, vendar pa ohrani v obsegu, da bodo študenti še naprej lahko študirali, da bodo tudi dokončali študij in hkrati prepoznali bodoče delodajalce, da bodo delodajalci prepoznali bodoče sodelavce, da bodo delodajalci začeli koristiti znanje študentov tudi z vidika priprave na diplomsko delo ali na raziskave. Naš zavod bo prihodnje leto razpisal diplomske in magistrske naloge s področja trga dela in dejavnosti zavoda za zaposlovanje. To bo v obojestransko korist. Pričakujemo, da bodo dobili najmanj deset raziskovalnih nalog. Biti moramo inovativni. Študentom bomo omogočili, da bodo pri nas prišli do podatkov in da bodo diplomirali, mi pa bomo dobili verodostojne podatke, brez da bi pri tem obremenjevali svoje zaposlene.
Pomemben za dvig zaposlenosti je tudi institut samozaposlitve. Kako uspešni ste s tem ukrepom?
Letos se je samozaposlilo okoli pet tisoč brezposelnih. V preteklih letih je bila ta številka med 500 in 700. Ti ljudje so potem, ko so se udeležili delavnic za samozaposlitev, z zavodom sklenili pogodbo o subvencioniranju. Približno 70 odstotkov je ostalo samozaposlenih dve leti.
Koliko torej zavod stane en samozaposleni?
Za samozaposlitev dobi 4500 evrov. Tisti, ki so poslovali dve leti, potem s samostojnim delom ponavadi tudi nadaljujejo. Jasno je, da s samo 4500 evri ne moreš živeti, ne da bi dejansko imel ustrezni proizvodni ali storitveni program. Stroški delavnic za samozaposlitev na posameznika stanejo med 100 in 150 evrov, odvisno od višine potnih stroškov. Do nastopa krize je bil torej inštitut samozaposlitve zelo obroben ukrep politike aktivnega zaposlovanja, danes je pa zagotovo eden bolj pomembnih. Pomembno je torej, da človek sam išče priložnosti na trgu dela. To je naša perspektiva. Spremembe pa so potrebne tudi v javnem sektorju.
Ali mora samozaposleni, ki ni dve leti imel sp, denar vrniti?
Ja, v sorazmernem deležu, odvisno od tega, koliko časa je imel podjetje odprto.
Zavod je stičišče ljudi, ki iščejo delo, in zaposlovalcev. Kako vidite s tega vidika svojo vlogo partnerja pri Zlati niti, medijsko-raziskovalcem projektu Dnevnika, ki ocenjuje kakovost odnosa med zaposlenimi in delodajalcem?
Vlogo zavoda kot stičišča ljudi, ki iščejo delo, in zaposlovalcev bomo s še posebnim poudarkom promovirali v sklopu Zlate niti in drugih dogodkov, saj smo se tesno povezali z Združenjem Manager. Moje osnovno načelo, ki izhaja iz mojih lastnih izkušenj, je, da mora biti tako kot vsak posameznik tudi zavod odprt za vse priložnosti, ki so na trgu dela. Moramo biti tenkočutni. Zavod se ne ukvarja samo z brezposelnimi osebami, zavod se mora ukvarjati s trgom dela, z delodajalci, ki ustvarjajo delovna mesta. Delodajalec je najpomembnejši partner zavoda za zaposlovanje. Na nas se obračajo delodajalci, ko imajo viške, ko imajo stečaje, ko potrebujejo znanja za prestrukturiranje in prezaposlitev zaposlenih, kar zavod sofinancira, zavod torej skrbi tudi za ohranjanje delovnih mest. Povezujemo se tudi z izobraževalnimi ustanovami, s ŠOS, z obrtno in podjetniško zbornico, z GZS. Povezanost vseh je nujna. Sodelovanje samo še potrjuje rek: »Če delaš sam, narediš za polovico, če pa sodelujeta dva, naredita za tri. Ena plus ena je tri.« Povezovanje v praksi je izjemnega pomena.
Kako na zavodu merite učinkovitost dela zaposlenih – teh naj bi bilo v sklopu zavoda 900?
Sistema merjenja uspešnosti zaposlenih še nismo postavili. Lahko pa rečem, da so moji sodelavci uspešni. V najkrajšem času smo uspeli, kar se do sedaj v zgodovini zavoda še ni zgodilo, v evidenco brezposelnih oseb v treh tednih prijaviti vse delavce Mure. Isti dan, ko so se prijavili, so dobili sklepe o priznanju pravice do denarnega nadomestila, v manj kot enem mesecu so denar tudi prejeli. Gre za 2670 ljudi. Podobno smo se odzvali tudi v primeru stečaja Industrije usnja Vrhnika. Imamo modele in mobilne ekipe, da to izvedemo čim prej. Je pa seveda pri tem potrebno sodelovanje podjetij. Če zavod ne pride pravočasno v stik s kadrovsko službo delodajalca, če nam podjetja ne odprejo svoje baze podatkov, kot smo storili to v primeru Mure in drugih podjetij, ne moremo biti učinkoviti. In to se dogaja, čeprav je že nekaj mesecev pred propadem podjetja jasno, kdo so viški, kako bo vse skupaj potekalo. Že pred stečajem je dobro, da pogovori že stečejo.
Kolikšna je povprečna plača zaposlenega na Zavodu RS za zaposlovanje?
1762 evrov bruto z vštetim minulim delom in dodatki. Več kot polovica mojih sodelavcev ima univerzitetno in visoko strokovno izobrazbo. Nimamo nobenih posebnih dodatkov in nimamo podjemnih pogodb. Lani smo imeli, na primer, samo eno podjemno pogodbo.