Ta pogled je seveda popolnoma zgrešen. Namreč, prav ekonomisti so tisti, ki so v znanost vpeljali pojem eksternalij ter metode za njihovo kvantitativno ovrednotenje. Ekonomisti so tisti, ki denimo predavajo ekonomiko okolja in ekonomiko transporta, kjer so zelo jasno opredeljeni koncepti negativnih eksternalij teh dejavnosti in njihov priračun v skupne stroške teh dejavnosti. Seveda pa ekonomiste redkokdaj pokličejo bodisi pripravljalci nekega projekta bodisi pristojni državni organi, da izdelajo celovito analizo stroškov in koristi nekega projekta. Običajno jih pripravljalci projekta pozovejo le, da ovrednotijo neposredne finančne učinke projekta, niti slučajno pa ne želijo, da bi se lotili tudi ovrednotenja njegovih eksternalij. Predvidevam, da je bila takšna tudi vloga sedanjega finančnega ministra Francija Križaniža, ko je - preden je postal minister - delal ekonomske študije za Termoelektrarno Šoštanj o ekonomskih učinkih gradnje šestega bloka termoelektrarne v Šoštanju (TEŠ 6).

Neracionalno, nesmiselno, ekološko nesprejemljivo

Glede TEŠ 6 se kot ekonomist težko ne strinjam s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj in pravnikom Gojkom Staničem. Hkrati se kot ekonomist glede iste teme absolutno ne strinjam z ekonomistoma (in ministroma) Francijem Križaničem in Matejem Lahovnikom, ki sta glavna protagonista naložbe v TEŠ 6. Prvič, pri TEŠ 6 gre najprej in predvsem za narodnogospodarsko nesmiseln projekt, ki ne zdrži presoje z vidika alternativnih naložb v druge energetske projekte. Drugič, z okoljevarstvenega vidika je projekt TEŠ 6 ekološka bomba. In tretjič, v sami izvedbeni fazi projekta gre za s povsem mikroekonomskega vidika izjemno neracionalen in drag projekt. Poglejte si dejstva in sami presodite.

Najprej, kaj pri TEŠ 6 dobimo za projektno načrtovani denar? Projektna vrednost šestega bloka termoelektrane Šoštanj se je od začetno predvidenih 600 milijonov evrov skorajda podvojila na - po zadnji uradni oceni 1103 milijone evrov. V energetski panogi velja "čez prst" pravilo, da pri gradnji energetskih objektov 1 MWh stane približno milijon evrov. TEŠ 6 bo imel nazivno moč 600 MWh, končna vrednost projekta je torej po pravilih stroke višja skoraj za dvakrat. Kam bo šlo teh preveč plačanih 500 milijonov evrov? Tudi če upoštevamo stroške financiranja projekta, ki znašajo po uradni oceni 106 milijonov evrov, je projekt glede na pravila panoge še vedno predrag za skoraj 400 milijonov evrov. Če se javnost upravičeno razburja zaradi projekta Patria, ki naj bi stal skupaj 276 milijonov evrov in pri katerem naj bi "poniknilo" okoli 60 milijonov evrov, bi se morala zgroziti ob dejstvu, da gre pri projektu TEŠ 6, ki nas bo skupaj stal za štiri projekte Patria, kar sedemkrat več našega denarja (za poldrugi projekt Patria) neznano kam. Jasno je samo to, da bomo projekt močno preplačali in da bodo v tem projektu udeleženi dobili za okoli 400 milijonov evrov denarja več, kot bi ga smeli dobiti po uveljavljenih standardih. Zanimivo je, da se zadeve še ni lotila Komisija za preprečevanje korupcije.

Drugič, predvidena cena električne energije, ki nam jo bo dobavljal TEŠ 6, je pregrešno visoka. V ilustracijo, cene električne energije za 1 MWh v letu 2008 v Sloveniji iz različnih energetskih virov so bile naslednje: Dravske elektrarne 19,5 evra, JEK 1 26,4 evra, druge hidroelektrarne 32 do 44 evrov, skupaj pet dosedanjih blokov TEŠ 47,8 evra, termoelektrarna Trbovlje 52,3 evra, TE-TOL Ljubljana 59 evrov. Načrtovani šesti blok TEŠ, ki naj bi začel poskusno obratovati konec leta 2014, pa nam bo dobavljal energijo po predvideni ceni 71,5 evra za 1 MWh. Za primerjavo, 1 MWh električne energije v letošnjem letu na evropskem trgu stane 51 evrov za MWh, terminske pogodbe za dobavo v letu 2015 pa znašajo 61 evrov za MWh. Električna energija iz TEŠ 6 bo torej leta 2015 vsaj za 10 evrov na megavatno uro (za 17 odstotkov) dražja od energije, ki bi jo uvozili, še enkrat dražja od energije, ki bi jo pridobili iz hidroelektrarn, ter trikrat dražja od energije, ki jo dobivamo iz jedrske eletrarne v Krškem. Vidite tukaj kakšno racionalno logiko investicije v TEŠ 6?

Tretjič, ekološki del zgodbe TEŠ 6 je še bolj grozljiv od finančnega dela projekta. V letu 2008 so emisije CO2 v Sloveniji znašale 20 milijard ton, s čimer smo za 14 odstotkov presegli kjotska merila. Zaradi prevelikih izpustov naj bi Slovenija plačevala ekološko kazen okoli 20 milijonov evrov na leto. TEŠ 6 naj bi neposredno povzročal dodatnih 0,85 kg izpusta CO2na 1 KWh proizvedene energije. Ob predvideni letni proizvodnji 1,1 GWh bo tako TEŠ 6 povečal izpuste CO2 za skoraj eno milijardo ton oziroma za 5 odstotkov glede na skupne izpuste v Sloveniji. K temu je treba prišteti še posredne izpuste CO2 zaradi pridobivanja lignita (v višini 1,2 kg CO2 na 1 KWh kasneje pridobljene energije iz lignita), ki se uporablja v TEŠ. Sam izkop lignita namreč za seboj potegne porabo energije, ki seveda povečuje izpuste toplogrednih plinov. In ker se pri izkopu lignita v Velenju uporablja predvsem električna energija iz Šoštanja, je posredni škodljivi učinek delovanja termoelektrarne Šoštanj še toliko večji.

Četrtič, nacionalni energetski program je v skladu z belo knjigo EU o obnovljivih virih energije predvidel, da naj bi v letu 2012 iz obnovljivih virov energije pridobili 12 odstotkov vse energije. Vendar pa (po Umarjevem Poročilu o razvoju 2009) Slovenija po letu 2004 vztrajno zmanjšuje delež obnovljivih virov energije v skupni porabi energije. Leta 2007 se je ta delež zmanjšal na 10 odstotkov. EU si je določila cilj, da do leta 2020 delež obnovljivih virov poveča na 20 odstotkov skupne porabe energije, medtem ko naj bi ga Slovenija povečala kar na 25 odstotkov. Pri tem je Slovenija stavila predvsem na gradnjo spodnjesavskih hidroelektrarn ter male zasebne hidroelektrarne. Ti cilji postajajo z gradnjo TEŠ 6 nedosegljivi. Prav zato se zdi projekt gradnje TEŠ 6 "onkraj pameti", saj bo Slovenijo ne samo bistveno in nepopravljivo oddaljil od teh ciljev, pač pa bo še dodatno obremenil okolje.

Petič, gradnja TEŠ 6 je z vidika finančne ekonomike porazno slabo pripravljena. Na to so opozorili tudi v EIB in EBRD, kjer naj bi zagotovili kreditiranje projekta. V obeh institucijah pravijo, da priprava projekta ni bila v skladu z običajnimi standardi na tem področju, ko pogajanja o finančni plati projekta prevzamejo izkušene mednarodne finančne institucije in pravne pisarne, ki v pogajalskem procesu poskrbijo tako za znižanje neposrednih stroškov gradnje kot tudi financiranje projektov ter seveda za pravno zaščito naročnika. Vsega tega v pripravi projekta TEŠ 6 ne boste našli, saj so projekt "po domače" pripravljali kar v TEŠ in se zraven "podkrepili" še s kakšno ekspertizo bodočega finančnega ministra o splošnih pozitivnih učinkih projekta na slovensko gospodarstvo. No, zato je finančna konstrukcija gradnje TEŠ 6 natanko takšna, kot je - visi v zraku. Finančni podatki, ki so jih v nadzornem svetu HSE kot odgovorni krovni družbi dali v javnost, so vsi lepo zaokroženi na stotico milijonov evrov - "300 milijonov evrov bodo znašali lastni viri HSE in partnerja oziroma partnerjev, 100 milijonov evrov predstavljajo lastni viri investitorja, to je TEP, približno 500 milijonov evrov bodo znašali krediti EIB in EBRD, drugi krediti (HSE, poslovne banke, partnerji) pa 200 milijonov evrov". Si predstavljate, da s podobno finančno konstrukcijo pridete na banko in želite pridobiti denimo kredit za hišo? Poslali vas bodo domov in vam rekli, da pridete nazaj s konkretnimi številkami, pogodbami in predračuni. Pri nas pa sta finančno ministrstvo pod taktirko tega istega ministra, ki je delal ekonomsko "ekspertizo" v korist predlagatelja projekta, ter celotna vlada kar odobrila bianko poroštvo temu projektu v višini 600 milijonov evrov!

Številke šele v drugem planu

Da nekaj pri tem smrdi do neba, je jasno že šolarju v prvem razredu osnovne šole, še preden se seznani s številkami. Številke so namreč pri projektu TEŠ 6 zelo očitno absolutno drugotnega pomena. Seveda imam pri tem v mislih številke z vidika stroškov za državo in nas davkoplačevalce, številke z vidika alternativnih energetskih projektov ter številke z vidika ekoloških in drugih posrednih stroškov projekta. Verjamem pa, da so številke še kako pomembne za tiste, ki so sodelovali pri pripravi projekta, in tiste, ki bodo z njegovo izvedbo zaslužili za okoli 400 milijonov evrov več, kot bi smeli.

Boste pa v podporo temu projektu slišali ogromno - nedokazanih - floskul o strateškem pomenu gradnje TEŠ 6 tako z vidika učinkov na domače gospodarstvo kot z vidika delovnih mest v šaleški regiji. Da se razumemo, po javno objavljenih informacijah ta projekt ne bo imel bistvenih učinkov na slovensko gospodarstvo - "tehnološka oprema bo stala približno 80 odstotkov, gradbena dela 8 odstotkov, stroški investitorja bodo 2 odstotka, stroški financiranja pa 10 odstotkov". Večina opreme bo iz tujine (Alstom), stroški financiranja gredo prav tako v korist tujih virov, v Sloveniji bo ostalo kvečjemu 10 odstotkov vrednosti projekta za gradbena dela in stroške investitorja.

Z vidika delovnih mest je zgodba na podobno trhlih nogah. Osnovni namen TEŠ 6 naj namreč sploh ne bi bila proizvodnja dodatne električne energije, pač pa alibi za ohranjanje rudnika lignita v Velenju. Gre za ohranjanje "slabih" delovnih mest z nizko dodano vrednostjo, ki so nevarna za zdravje zaposlenih, ki imajo izjemno negativne neposredne učinke na okolje ter negativne posredne učinke zaradi uporabe lignita za kurjenje v TEŠ 6. Za državo bi bilo bistveno ceneje rudnik v Velenju počasi zapreti in rudarje prekvalificirati ter namesto za TEŠ 6 sredstva nameniti v energetske projekte, ki temeljijo na obnovljivih virih. Z ekološkega (in tudi čisto ekonomskega) vidika je bistveno bolj smotrno vlagati v gradnjo hidroelektrarn, tudi drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Predvsem pa je bolj smiselno ta sredstva preusmeriti v alternativne vire energije (sončna in vetrna ter delno biomasa) ter v energetsko bolj varčno gradnjo. Zanimivo je, da ta sredstva (subvencije in krediti Eko sklada) po podatkih Umarja na letni ravni znašajo manj kot 30 milijonov evrov.

Pri projektu TEŠ 6 je zanimivo še to, da projekt podpirajo praktično vse politične stranke. Kritike iz opozicijske SDS letijo le na preveliko nazivno moč TEŠ 6 (nekdanji minister Vizjak namreč zagovarja manjšo moč, od 300 do 400 MWh), ne pa na samo vsebinsko zgrešenost projekta. Zanimivo je, da stranka Zares, ki je v svoj program vključila velik paket ekoloških ukrepov in ki se je zavzela za spodbujanje gradnje sto malih hidroelektran, proti temu projektu ne protestira. Morda zato, ker gospodarski minister prihaja prav iz te regije.

Če sklenem, pri TEŠ 6 gre za tako obupno slab energetski projekt, da je nujno potreben tako kritične presoje stroke kot tudi finančne in protikorupcijske revizije. Prav tako je treba o tako pomembnem projektu, ki ima tako pomembne posledice za proračun in za okolje, izvesti referendum. Javnost preprosto mora dobiti možnost demokratične odločitve, ali se strinja s takšno porabo njenega denarja in ali je pripravljena prevzeti tudi negativne posledice tega projekta za okolje.