Konec januarja boste prevzeli vodenje ljubljanske nadškofije. Kaj si boste postavili za prednostne naloge?

Najprej bi rad poudaril, da bo moja prva in glavna skrb prav gotovo posvečena verskemu življenju v škofiji. V zadnjih intervjujih mi namreč velikokrat postavljajo vprašanja, povezana z odnosom država - Cerkev in potem se ustvarja vtis, kakor da je politika - ker je to povezano s politiko - moja glavna skrb in da se samo okoli tega sučem. Seveda to ni res.

Kot sem povedal že v prvem nastopu, je ljubljanska nadškofija zagotovo urejena oz. ne potrebuje kakšne sanacije. Versko življenje je organizirano, tako da niso potrebni kakšni posebni ali hitri ukrepi v pastoralnem smislu. So pa nekatera področja, kjer se da vedno stopnjevati in izboljševati. In prva taka stvar, ki se mi zdi zelo pomembna, je raven sodelovanja.

V celotni Cerkvi na Slovenskem, mogoče tudi v Evropi, imamo še vedno model, da imamo na eni strani verske "profesionalce", duhovnike, na drugi pa, če uporabim tržno govorico, odjemalce naših uslug, se pravi naše vernike. To pa ni pravi model Cerkve in tudi v začetku krščanstva ni bilo tako. Rad bi, da bi naši verniki, člani naše skupnosti, začutili Cerkev, da so sami del nje in se vključili vsak po svojih sposobnostih in zmožnostih v delovanje župnij, prenašanje krščanskih vrednot na mlajše rodove in podobno. Skratka, to sodelovanje je treba spodbuditi, mu dati možnost.

V Sloveniji smo mogoče tudi dediči preteklosti, ker je ta splošna pasivnost pri nas kar precej splošen družbeni pojav. Veliko stvari je, ko ljudje pasivno čakajo, da bo pač nekdo drug v njihovem imenu to naredil, ne pa da bi se sami angažirali. Morda razen takrat, ko gre za res pomembne stvari, kot je bila osamosvojitev. Če bomo uspeli v Cerkvi, bomo verjetno kaj prispevali tudi k večji družbeni angažiranosti na drugih področjih.

Na kašen način se vam zdi, da je možno pritegniti vernike k bolj aktivnemu sodelovanju?

V celjski škofiji smo v zadnjih treh letih to poskušali narediti in moram reči, da nam je kar uspelo; vedno je lahko boljše, ampak dosegli smo, da so župnije v zadnjem letu naredile župnijske pastoralne načrte in je pri oblikovanju teh načrtov sodeloval čim širši krog ljudi. Sistematično so v župnijah določili, kaj bodo v naslednjih treh letih okrepili oz. naredili in ljudje so se aktivno udeležili. To se mi zdi oblika sodelovanja, ki jo moramo še pospeševati.

Precizno je treba določiti cilje in zanje ogreti ljudi. Ko sem obiskoval župnije, sem videl, da so ljudje pripravljeni kaj narediti, samo ne vedo kaj. Naj ljudje najprej sami povedo, kaj je na primer v njihovi župniji problem, potem pa skupaj staknejo glave in premislijo, kako in s kakšnimi ukrepi to narediti.

Po drugi strani nekateri Cerkvi očitajo, da mogoče preveč posega na določena področja, omenja se ločitev države in Cerkve...

Okoli tega, kaj ločitev med državo in Cerkvijo pomeni in kaj ne, je v naši splošni politični kulturi prav gotovo veliko nejasnosti. Včasih ima človek občutek, kot da je to en raztegljiv žvečilni gumi. Imate recimo tako skrajne primere, da nekdo celo oddajo, prenos maše na televiziji gleda kot napad ali ogrožanje načela ločitve Cerkve in države, čeprav smo vedno rekli, da televizija ni državna....

Ločitev Cerkve od države nikakor ne more pomeniti izločitev Cerkve iz družbe. Država ni družba, država so oblastni organi in ločitev Cerkve od države pomeni predvsem to, da so pristojnosti enih in drugih oblasti, državnih in cerkvenih ali verskih, ločene. To pomeni, da recimo krstni list, izdan na župnijskem uradu, ne more nadomeščati rojstnega lista, ki ga izda občina, ali kaj podobnega.

Skratka, pristojnosti so ločene, življenje pa je prepleteno, življenje je komplicirano, isti ljudje so hkrati državljani, so člani župnije, so člani nogometnega kluba ali pevskega zbora... Te stvari se prepletajo in tu prihaja nujno do sodelovanja. To sodelovanje je dobro za vso skupnost. Sodelovanje terja dogovarjanje, medsebojno spoštovanje in medsebojno pomoč. Cerkvene skupnosti iz tega ne morejo biti izvzete, saj so same enakopraven del družbe in zato temu nikakor ni mogoče nasprotovati v imenu ločitve Cerkve od države.

Kako v tem trenutku ocenjujete odnose med Cerkvijo in državo?

Odnosi so prijazni, ampak nekako prijazni zato, ker ni nobenih poslabšanj, ni pa tudi nobenih izboljšanj. Dejansko se v tem času ni zgodilo nič. Nobenega dogovora nismo sklenili, čeprav so v delu nekateri manjši dogovori, recimo o tem, kako uresničevati sodelovanje med državo in Cerkvijo kot velikim lastnikom kulturne dediščine. Ponovno se je tudi začelo govoriti o obrambno-varnostnem ordinariatu ali škofiji, vendar je vse obtičalo pri tem.

Skratka, nekaj ne tako strateško pomembnih dogodkov ali razprav je, vendar tudi tu v zadnjem času ni bilo narejeno nič. Po eni strani razumem, da ima vlada polne roke dela z gospodarsko krizo, v nedeljo je predsednik vlade na gasilski proslavi rekel, da se tudi on počuti gasilca, da pač gasi ta požar. Verjamem, tudi nočemo sitnariti, mogoče pa bi se z dobro voljo kljub temu dalo kaj narediti.

Bo dana z vaše strani kakšna pobuda?

Direktno ne. Res je, da sem enkrat ali dvakrat govorili z ministrom Boštjanom Žekšem, ki je vodja komisije za dialog z verskimi skupnostmi. Od lanskega leta pa med našo in vladno komisijo ni prišlo do nobenega sestanka.

Ste se morda o tem v zadnjem času pogovarjali s predsednikom vlade, je prišlo do kakšnega srečanja?

Tudi ne, razen ob priložnostih, kot je bil koncert Klic dobrote v Celju ali nedeljska proslava gasilcev. Da bi se usedli na pogovor pa ne.

Pred letom dni ste bili precej kritični do koalicijske pogodbe. Izrazili ste bojazen, da bi se lahko oživil negativen odnos do Cerkve. Se je v tem letu ta vaša bojazen uresničila oz. se je kaj spremenilo?

Ne, nič se ni spremenilo. Saj pravim, to je nekaj dobrega, da se ni nič spremenilo, ker se bojimo, da bi sprememba ne bila na bolje. V začetku šolskega leta se je pri vprašanju odobritve župnijskega verouka v šolskih prostorih - za to zaprosijo, kjer župnija recimo nima prostorskih možnosti oz. je zaradi oddaljenosti župnišča za otroke tako varneje - nekaj zatikalo. Minil je mesec in odgovori z ministrstva še niso prišli, ker so, kot se je potem izkazalo, nekatere vloge prišle bolj pozno. Ponekod sicer tudi v prejšnjih letih ministrstvo ni takoj odgovorilo, a so na podlagi dovoljenj iz preteklih let imeli verouk, letos pa si niso upali in so čakali odgovor ministrstva, zato smo malo urgirali. Takrat sem izrazil upanje, da bo šlo tako naprej, kot je šlo do zdaj, direktor urada za verske skupnosti Gulič pa mi je rekel: "Ne, še bolje mora iti." Upajmo.

Sicer pričakujete, da boste z direktorjem urada za verske skupnosti dobro sodelovali?

Moje načelo je, da mora človek imeti pozitivno upanje, da mora vedno misliti na boljše in ne že apriori izhajati iz slabih napovedi ali strahov. Pa hkrati brez naivnosti, seveda.

Vendar so določena razhajanja v pogledih bila. Gulič je denimo ocenil, da posebni sporazumi, ki bi sledili sporazumu o pravnih vprašanjih, niso potrebni, ker je večina zadev urejena že z zakonom. Kako na to gledate v Cerkvi?

Tudi sam sporazum o pravnih vprašanjih v enem od zaključnih členov predvideva, da se dogovarjanje nadaljuje. To je bil namen. Pri t.i. konkordatu, kakor so jih sklepali včasih, gre za sporazum med Svetim sedežem in neko državo, ki ureja vsa vprašanja. Seveda je takšen sporazum težko narediti, ker je preobsežen, življenje gre naprej in se vedno pojavlja nekaj novega.

Danes se običajno sklepajo delni sporazumi o določenih vprašanjih. Navadno so štirje. Gre za sporazum o pravnem položaju, sporazum o pastoralnem delovanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah, v vojski, policiji, v zaporih, skratka v vseh posebnih ustanovah. Tretji sporazum je navadno za gospodarsko, finančno področje, recimo če gre za kakšno subvencioniranje države ali davčne olajšave, za bilance, zagotavljanje javnosti poslovanja verskih ustanov in podobno. Četrti sporazum pa je za vprašanja verske vzgoje in izobraževanja bodisi v javnih oziroma državnih šolah ali pa za zasebno, cerkveno šolstvo.

Želimo si, da bi tudi pri nas postopoma prišli do takih sporazumov - morda v kakšni drugačni obliki, morda s kakšno drugačno vsebino. Poskušam biti realist in poskušam videti, kar je možno - politika je umetnost možnega.

Kateri sporazum bi po vaše najlažje dosegli?

Najbolj enostaven bi bil prav gotovo sporazum o delovanju v varnostno obrambnih silah. Delovanje v vojski, policiji, zaporih, ki že obstaja, dejansko ni imelo do zakona o verski svobodi zakonske pravne osnove in je potekalo na osnovi dogovora med slovensko vlado in škofovsko konferenco iz leta 2000. To je pač dogovor, ki sicer ima neko moralno veljavo, vendar ni zakon, je pa bil že takrat pisan z namenom, da bi lahko nekega dne postal mednarodni sporazum. Tako da načelno vsebina ne bi bila nič drugačna, kot je že, dejavnosti se ne bi spremenile in za državo ne bi bilo nobenih dodatnih finančnih obveznosti, kot jih ima že sedaj. To bi lahko naredili sorazmerno hitro in bi na ta način pokazali, da želimo proces sporazumnega dogovarjanja nadaljevati in pripeljati do konca.

Naslednji tak sporazum bi lahko bil sporazum o varstvu kulturne dediščine. Zakon o varstvu kulturne dediščine že sedaj predvideva, da velik lastnik kulturne dediščine sklene z državo poseben dogovor o tem, kako bosta sodelovala pri varstvu kulturne dediščine. In če je kdo v Sloveniji velik lastnik kulturne dediščine, je to prav gotovo najprej Cerkev. Tako da tudi tu ne more biti nič spornega, ker ne gre za nobeno politično vprašanje, gre preprosto za to, kako ta sredstva, s katerimi razpolagamo, čim bolj pametno porabiti tudi za varstvo kulturne dediščine, kar je v našem skupnem interesu. S tem bi ta proces sporazumevanja in proces sklepanja sporazumov vendarle peljali naprej.

Takšni sporazumi so koristni, dajejo trdno pravno osnovo, saj mednarodni sporazum vendarle bolj drži kot zakon ali dogovor, čeprav tudi mednarodni sporazum ni večen.

Kaj pa je po vašem mnenju glavni vzrok, da se te stvari, ki bi jih Cerkev očitno še želela urediti, ne uredijo?

Ne vem. To bo treba vprašati drugo stran.

Zakaj je potrebna ustanovitev vojaškega ordinariata, kaj bi to pomenilo za duhovno oskrbo v vojski in policiji?

Za duhovno oskrbo v teh posebnih ustanovah bi skrbel obrambno-varnostni ordinariat. Sedaj dejavnosti potekajo, formalni status pa je nedorečen. V vojski deluje pet katoliških duhovnikov in šest pastoralnih asistentov, ki so iz različnih škofij. Za evangeličane skrbita dva njihova duhovnika. Potem bi imeli katoličani svojega škofa ali pa bi eden od sedanjih škofov hkrati skrbel še za to posebno škofijo. Imeli bi tudi svojo stolnico. Križanke bi lahko bile vojaška stolnica, saj je bil križniški red vojaški red in bi bila neka navezava na zgodovino. Tam bi lahko bil sedež vojaškega ordinariata.

Po sedanji zakonodaji v vojski ni možna delna zaposlitev in s tem sporazumom bi lahko odprli možnost novih oblik sodelovanja, kar pomeni, da ni treba, da je nek duhovnik stalno zaposlen v vojski, ampak se lahko sklene podjemna pogodba ali kaj podobnega. V policiji ne predvidevamo drugega, kot je sedaj. Obstaja en policijski vikar, ki je zgolj kontaktna oseba in glede na potrebe v dogovoru z lokalnimi duhovniki organizira duhovno oskrbo. Tudi za zapore skrbi le en duhovnik.

Cerkev nima nobenih večjih ambicij, ker duhovnikov nimamo niti za najnujnejše potrebe. Če bi zdajle imeli na razpolago še dva duhovnika, bi jih vojska mogoče z veseljem zaposlila, pa jih nimamo.

Kako odgovarjate na očitke, ki so se pred časom denimo pojavljali ob zakonu o verski svobodi, da je RKC privilegirana?

To je trditev, ki nikoli ni bila ilustrirana s kakšnim konkretnim dokazom. Gotovo je, da ima katoliška cerkev v Sloveniji neke možnosti po tem zakonu, ki jih druge manjše verske skupnosti nimajo, recimo da lahko izpolni kriterij, da država prispeva del za socialno zavarovanje za enega verskega uslužbenca na 1000 vernikov. Katoliška cerkev, pravoslavni, muslimani, evangeličani, mogoče še nekatere verske skupnosti, ta prag dosežejo, nekatere male pa prav gotovo do njega ne pridejo.

Skratka, tudi v pravu je treba upoštevati, da so verske skupnosti enakopravne, niso pa enake, in osnovno pravno načelo je, da je treba enake subjekte obravnavati enako, neenake pa neenako. Večje verske skupnosti imajo tudi nekatere potrebe in odgovornosti, ki jih manjše nimajo. Če katoliška cerkev v Sloveniji šteje 1.200.000 članov, so s tem povezane potrebe, ki jih neka verska skupnost s sto, 500 ali 1000 verniki nima.

Tu ne gre za privilegij, ampak za upoštevanje dejstev, tudi recimo zgodovinsko navzočnost. V Sloveniji imamo 2900 cerkva in ne poznam države na svetu, ki bi bila tako na gosto posejana s cerkvami. To seveda nalaga veliko finančno breme. Vsaka župnija potrebuje eno cerkev, župnija Stari trg pri Ložu pa jih ima na primer nekaj čez 20. Kaj naj z njimi ? Cerkve ne moreš pustiti propadati, pa tudi prodati je ne moreš. Tudi evropska direktiva določa, da če se neka cerkev opusti, ne more biti v njej kar koli, ampak dejavnost, ki je v sozvočju s prvotnim namenom stavbe.

Pri finančnih vprašanjih v razmerju z državo je torej odprto vprašanje pri ohranjanju kulturne, sakralne dediščine, so še kakšna druga vprašanja?

Mi nimamo kakšnih posebnih apetitov. Ne želim si, da bi nas država financirala. Mislim, da je za nas popolnoma dovolj, če je tako, kot je, in če bi lahko prišli do tega, da bi se dogovorili za pomoč pri ohranjanju sakralne oz. kulturne dediščine. Po naravi stvari je pomembno, da gledajo verniki Cerkev kot svojo Cerkev, kot nekaj, kar je njihovo in za kar so pripravljeni tudi nekaj narediti in nekaj dati. To v katoliški cerkvi je; naši verniki so velikodušni, računamo, da okrog 80 odstotkov izdatkov pokrijejo verniki s svojimi darovi. Potem stroške krije Cerkev tudi iz lastnega premoženja, če imajo kje na primer gozd ali kakšno stavbo, ki jo oddajo v najem. Za tekoče izdatke to zadostuje, ko pa je potrebna kakšna večja investicija - recimo sodobne veroučne učilnice - pa smo največkrat že v zadregi. Vsekakor je govorjenje o "bogati Cerkvi" čista puhlica in neresnica.

V enem od intervjujev ste ugotavljali, da se manjši delež vernikov odloči Cerkvi nameniti delež dohodnine...

V celjski škofiji, ki ima 240.000 katoličanov, smo zbrali skupaj nekaj nekaj čez 20.000 evrov. Ljudje se za to malo odločajo, ker je konkurenca velika. Nekaj pa je po mojem učinkovala tudi govorica, da je Cerkev bogata. In če ljudje vzamejo, da je Cerkev bogata, bodo seveda rekli, zakaj bi lačna vrana sito hranila, kot pravi slovenski pregovor. Vendar imajo navadno največ o bogastvu Cerkve povedati tisti, ki Cerkve sploh ne poznajo, ker v cerkev ne hodijo. Tisti, ki pa hodijo v cerkev in sodelujejo, ki vodjo blagajniške knjige, tudi vedo, s kakšnimi pravzaprav zelo skromnimi prihodki po naših župnijah župniki skupaj z verniki izredno veliko naredijo, ko gre za obnovo in ohranjanje tega, kar imamo.

Je sistem v Sloveniji pravičen do manjših verskih skupnosti?

Mislim, da je. Lahko se tudi kaj spremeni. To prepuščam zakonodajalcu, ki naj presodi, kaj je z vidika družbenega interesa najbolj primerno. Zdi pa se mi smiselno, da vendarle ostane določen pogoj, ki ga je potrebno izpolniti, da se lahko priglasi in uveljavi verska skupnost. Da ta verska skupnost izkaže neko stabilnost, da gre za duhovno potrebo, ki ustreza določenemu številu ljudi in ki ima neko prihodnost. Da ni začasen in kratkotrajen pojav.

Kot zunanji izraz določeni veri se v Ljubljani obeta džamija z minaretom. Kako gledate na razprave, ki so se ob tem pojavile v javnosti ?

Zdi se mi, da bodo muslimani sami te razprave najbolj preprečili ali pa naredili za nepotrebne s tem, ko bodo izbrali, kakšna bo džamija oz. mošeja. Po svetu sem videl veliko mošej, ki so lepe, moderne, ki bi se lahko zelo lepo vključevale v naše mesto in ne bi bile nek tujek. Mislim, da je to tudi v interesu članov te skupnosti same. In verjamem, da bodo izbrali tak način.

Bi pa povedal še nekaj v zvezi z minareti. Švicarski referendum je pri nas vzbudil precej negodovanja in pohujševanja, samo pri tem ne smemo pozabiti, da je to, kar obsojamo pri Švicarjih, navzoče tudi v Sloveniji. V Trbovljah je cerkev, za katero je bilo dovoljenje, da jo smejo postaviti, izdano pod pogojem, da ne bo imela zvonika. In še danes tam stoji neke vrste uta, v kateri visijo trije zvonovi, ki ne smejo zvoniti. Tudi v Mariboru obstaja cerkev, kjer so - v tem primeru sosedje in ne občina - dali soglasje k gradnji pod pogojem, da ne bo zvonika. Tako da ne smemo pač kazati s prstom samo na druge.

Ko smo pri izkušnjah iz tujine. Je recimo v evropskih državah kaj urejeno drugače, kot je sedaj v Sloveniji in vidite kot dobro, pozitivno izkušnjo, ki bi jo veljalo vpeljati tudi pri nas?

Prav gotovo je stvar, ki zelo bode v oči in ki je tudi Evropejci ne razumejo, če jim to povem, da v Sloveniji ni verskega pouka v šolah.
Tako stroge izključitve, da šola noče imeti nič opraviti z versko vzgojo, drugod ni. Lani jeseni so to možnost vpeljali v Rusiji, vse druge nekdanje jugoslovanske republike jo imajo. Slovenci smo dejansko izjema in to je čudno. Tukaj ni spoštovana ena od temeljnih človekovih pravic, ki jo jamči tudi evropska konvencija o človekovih pravicah, da imajo starši pravico - in javna šola mora to pravico upoštevati-, da imajo njihovi otroci vzgojo in izobraževanje, ki je v skladu z njihovim lastnim verskim, filozofskim prepričanjem.

Države običajno najbolj elegantno, najbolj preprosto to zadevo rešujejo tako, da omogočijo, da konfesionalni verski pouk lahko poteka tudi v šolah. Razlikujemo med veroukom in verskim poukom. Verouk je vzgoja za vero, oblikovanje za vero in mora potekati v Cerkvi. Nismo za to, da gre v šolo. V šoli pa lahko poteka verski pouk, kjer pa ne gre za "vzgojo za", ampak "poučevanje o", za čim bolj objektivno informacijo največ o religiji okolja, v našem primeru krščanstva, potem pa tudi o drugih religijah, še posebej o tistih, ki so tudi navzoče.

Če je ena od osnovnih dolžnosti šole vzgajati za strpnost, v našem pluralnem svetu pa še toliko bolj, potem je nujna objektivna informacija o drugih. Če informacije ni, če ljudje ne poznajo nekega, recimo verskega pojava, potem je tu možna najhujša oblika nestrpnosti, predsodkov. Potem je možno marsikaj. In to se tudi v našem okolju že dogaja, recimo kakšne predstave imajo velikokrat naši sodobniki o krščanstvu, ker ga preprosto ne poznajo in lahko potem nasedejo na neko provokacijo.

To je gotovo najpomembnejša stvar, ki pri nas ni zadovoljivo rešena: verski pouk, pri katerem bi, vsaj ko gre za poučevanje o krščanstvu, imela Cerkev kot predstavnik tega, o čemer predmet govori, tudi pomembno besedo pri oblikovanju programov, učbenikov in pri pripravi učiteljev tega predmeta. Pri čemer je treba seveda poudariti, da mora biti v vsakem primeru tak predmet popolnoma prostovoljen.

Vem, da je ustavno sodišče svoj čas odgovorilo na to zelo ostro, vendar je profesor Lovro Šturm v svojem komentarju slovenske ustave v zvezi s to odločbo ustavnega sodišča zapisal, da se glede na doktrino, glede na to kako pravna teorija o odnosih med državo in Cerkvijo gleda na razne ureditve po državah, to stališče našega ustavnega sodišča in njegova razlaga ločitve države in Cerkve uvršča našo ureditev na skrajni rob tistih ureditev, ki jih ocenjujejo kot neprijazne oz. celo nestrpne do verskih skupnosti. To pa nam ne more biti v čast in ponos.

Vzemite za primer evropske šole, ki delujejo pod avtoriteto EU in so namenjene predvsem otrokom zaposlenih v institucijah EU. V taki evropski šoli je v prvih osmih letih dve uri tedensko, v srednji šoli pa uro tedensko konfesionalni verski pouk. Za pravoslavne ga zagotavljajo pravoslavni, za katoličane katoličani, za muslimane muslimani. Seveda pa mora biti za takšen pouk zadostno število učencev.

Lahko na kratko povzamete, kakšno obliko verskega pouka si želi Cerkev pri nas?

Tukaj smo lahko kreativni. Predloge smo pred časom že dali. Že to bi bilo nekaj, da bi pouk, ki ga trenutno izvajamo po župnijah, priznali kot izbirni predmet. Za to je več razlogov, najprej seveda spoštovanje staršev, drugič pa gre tudi za versko kulturo. V Sloveniji računamo, da še vedno hodi k verouku okoli 70 odstotkov otrok, ponekod 100 odstotkov, drugod recimo 15. To je vendarle veliko in ni število, ki bi ga lahko omalovaževali.

Sedaj verouk za otroke organizira župnija. Ta pouk poteka zelo nestabilno, vrsta stvari je, ki vplivajo na to, da je ta pouk zelo okrnjen, da nima tiste resnosti in teže, kot bi bilo potrebno. S tem, ko otroci hodijo k verouku v cerkev in je to dejansko popolnoma izključeno iz šole, pa dobivajo tudi občutek, da gre za nekaj tretjerazrednega.

Če ostanemo pri šolstvu. Lahko kaj več poveste, kako potekajo priprave za ustanovitev katoliške univerze?

Kot je bilo že povedano, bo katoliška univerza lahko ustanovljena takrat, ko bodo tri fakultete. Ustanoviti jo nameravamo postopoma, iz dveh preprostih razlogov: ker nimamo sredstev in ker vse naenkrat enostavno ni mogoče iz logističnih razlogov. Ne načrtujemo neke velike univerze, ampak univerzo, ki bi imela nekaj tisoč študentov. Tudi zelo znane katoliške univerze v Ameriki imajo po kakih 3000 študentov, malokdaj več. Ta univerza ne bi v ničemer ogrožala obstoječih državnih univerz. Zaenkrat pa govorimo o katoliškem inštitutu.

Sedaj imamo za eno fakulteto akreditiran program, kar pomeni, da ga lahko začnemo izvajati kadar koli. Gre za poslovno fakulteto, ki bi bila neke vrste kombinacija ekonomije, managementa in kjer bi bil poudarek tudi na poslovni etiki. Ali bomo program začeli izvajati že drugo leto jeseni, je odvisno od tega, ali bomo imeli zagotovljena sredstva, da bi lahko brez velikega strahu gledali v prihodnosti. Ne moremo začeti s fakulteto, če nismo prepričani, da bomo imeli dovolj sredstev, da bodo tisti študentje, ki bodo pri nas študij začeli, lahko tega pri nas tudi končali.

Kako gledate na v zadnjih tednih aktualen družinski zakonik in kako sprejemate različnost drugih?

To naše stališče smo že večkrat pojasnili. Mi nismo proti. Mi smo za, za družino, kot smo jo poznali do sedaj. Tisto, kar nas v tem zakoniku moti, sta predvsem dve stvari, prvič raztegnitev pojma družine na preveč različne oblike skupnega življenja, da se več ne ve, kaj je to družina. Iz tega se potem zlahka naredi sklep: saj je vseeno. Pa ni vseeno. Druga stvar je pojmovanje otroka. Če rečem, da imam do njega pravico, ga spreminjam v predmet. Otrok pa ni predmet, do katerega bi imel pravico, otrok je dar, otrok je vrednota, ki ni zame sredstvo, ampak je cilj samega sebe. Je zase, ne zame. Pač pa imajo otroci pravico do matere in očeta, ker brez očeta in matere nimajo optimalnih možnosti za svoj osebni razvoj. Dejstvo enostarševske družine, na katerega se radi sklicujejo, ne govori proti temu, ker tudi enostarševska družina še vedno temelji na očetu in materi, samo da pač enega ni, ampak je bil ali pa je nekje. Za otrokovo zavest je to zelo pomembno. Tu pa zdaj naenkrat postavljamo otroka v neko situacijo, ko ne bo imel očeta ali pa matere, in to, mislim, da je z vidika koristi otroka, ki pa morajo biti vrhovno merilo, protislovno.