Janez Marič (pet), Klemen Bauer (sedem), Vasja Rupnik (osem) in Peter Dokl (šest) so strele prašili tja nekam pod Viševnik. Najboljši, z Avstrijcem Christophom Sumannom so zgrešili le po eno tarčo. Maričevo 52. mesto ni omembe vredno. Vendar, kaj je šlo narobe? "Če po enega zgrešiš na vsakem postanku, ne zgleda veliko, a skupaj se kar hinavsko nabere. Drugega, kot da se moram bolj zbrati za sobotno tekmo, mi tako niti ne preostane," ni imel Bohinjec veliko povedati. "Škoda truda vseh dvajset kilometrov. Tokrat sem resno razmišljal, da kar odstopim. Pred tekmo sem bil popolnoma prepričan, da bom dobro naredil. Na treningu sem super streljal, na simulaciji zgrešil enega od 20. Niti ni bilo nervoze. Potem pa tole. Na tekmi sem bil kot začetnik. Na prvem in drugem postanku sem zgrešil, kot da ne bi bil tam. Na zadnjih tekmah se mi to kar ponavlja. Sobota je novo upanje," je pristavil mlajši Bauer. Da je katastrofa na strelišča še večja, pa dokazujejo tekaški časi. Marič je bil celo tretji najhitrejši (!) v smučini za Norvežanoma Ronnyem Hafsasom in Frodem Andresenom. Da bo podatek imel še večjo težo, le to, da je Hafsas v tej zimi že osvojil tekmo svetovnega pokala v tekih v Beitostolnu, drugi je bil tam 13. Brezvoljni Bauer je včeraj dosegel 22. čas teka. Tako Slovencem ostaja le izrek trenerja Uroša Velepca pred tekmo: "Vedno znova upamo vsak dan." Tak dan bo znova sobota.
In kdo so tisti, ki znajo uskladiti tek in streljanje? "Kje je Ole Einar Bjoerndalen? Gledam in ne vidim," je med moško tekmo ob pozornem opazovanju vsakega biatlonca zanimalo navdušenca sredi gozda. "In kje je rumena majica? Tudi te ni," je dodal njegov kolega. Kralja in naslednika Svendsena zaradi priprav za Vancouver ni na Pokljuki. Tega je bil pred desetino najbolj vztrajnih gledalcev, ki še niso pobegnili pred mrazom, še posebej vesel 33-letni Christoph Sumann. S tretjo zmago na Pokljuki, kot najljubšem prizorišču, in peto zmago v karieri se je na novinarski konferenci pohvalil še kot prvi Avstrijec v rumeni.
