Še bi se dalo naštevati. Športna srenja na te finte pač rada pade. V časih, ko je jugoslovanska košarka veljala za nepremagljivo, je bila na primer precej uveljavljena teza o nepresušnem izviru talentov. Ta je pa pomenila, da se vrhunski košarkarji na teh prostorih rojevajo s samoumevnostjo banan v tropih. Da gre za kombinacijo vpliva dinaridov, zemlje, sonca in ozračja ter da tej enostavno ne more spodleteti, da bi vedno znova ne navrgla kakega Dalipagića viška. No, tudi ta tezica je propadla. Podobno, kot je propadla teza o Slovencih kot o rojenih smučarjih, in nenogometaših po drugi strani. Ta je recimo namigovala na to, da so se življenju v teh krajih tekom stoletij, tja od prvih bloških smučin dalje, zglobi in mišice izoblikovali v nekaj, s čimer se ne da dobro brcniti žoge, omogočajo pa spuščanje na smučeh po hribu.
Vse to pišem ob rob uspeha Dejana Zavca. Če bi v času osamosvajanja te dežele v program osamosvojitve kdo zapisal osvojitev svetovnega naslova v boksu, bi namreč bržkone bil popljuvan. Čeravno boks v Sloveniji še zdaleč ni šport brez tradicije, pa je bil v Sloveniji marginaliziran na precej obskurne kleti, kakršna je na primer kletna telovadnica na Taboru, v kateri je dolgo časa uradoval pokojni starosta slovenskega boksa Janez Gale. Naravnost stripovsko bizarne prizore si lahko videl v tisti telovadnici. Improviziran ring, okoli katerega je sedelo par zablodelcev, nad njim je brlela žarnica, amaterske borce v dotrajani in smrdljivi opremi, v središču pa Galeta v fraku, kot da se zadeva dogaja v Las Vegasu. Ne, boks ni bil predviden kot narodnobuditeljska dejavnost, zato svetovni prvak Zavec v teh dneh tudi nima težav s tem, da bi bila v onem udarcu sila vseh nas.
