"Če danes ne bomo rešili Maldivov, utegne biti jutri prepozno tudi za London, New York ali Hongkong," je ob potapljaški priložnosti pred časom alarmantno izjavil z jeklenko kisika oprtani maldivski predsednik Mohamed Našid.

Tudi udeleženci političnega shoda pod Mount Everestom niso bili daleč od tega, da bi morali presedlati na umetne naprave za dihanje. Nekateri izmed dvajsetih ministrov, ki so se udeležili seje nepalske vlade na nadmorski višini 5200 metrov, so že krepko v sedemdesetih ali pa jih vsaj bremeni obilica odvečne telesne teže, so se glasila opozorila zaskrbljene javnosti. Za primer, da bi "rizična ministrska ekipa" potrebovala pomoč, je bila ob strani ves čas v pripravljenosti falanga medicinskega osebja, helikopterji pa so bili polno založeni z zalogami jeklenk v tem delu sveta človeku najžlahtnejšega izmed plinov.

"Svet pozivamo k ukrepom za zmanjšanje negativnega vpliva podnebnih sprememb v Himalaji," je na čelu vladnega omizja na prostem, v čudovitem sončnem jutru, na platoju, imenovanem Kalapatar, od koder se odpira najlepši pogled na Mount Everest, oznanil v debelo vetrovko in težko volneno kapo odeti nepalski premier Madhav Kumar Nepal.

Ministrom, ki so običajno izpostavljeni vsakodnevnemu požiranju prahu v obupno onesnaženi prestolnici Katmandu, je svež gorski zrak v nasprotju s črnimi napovedmi kar prijal. Dolžina seje je bila predvidena na dvajset minut, zavlekla pa se je na debelo uro in petnajst, saj naj bi imel sleherni izmed ministrov še posebej navdahnjen govor z najjasneje izkristaliziranimi idejami.

Uradna deklaracija, ki je bila sprejeta pod najvišjo goro sveta, vsebuje konkreten poziv vladam razvitih držav k skupnemu boju proti posledicam globalnega segrevanja. Poleg pospešitve prostega prenosa čistih tehnologij se bo nepalska vlada v Koebenhavnu zavzela tudi za subvencije, ki naj bi najbolj prizadetim "nerazvitim državam" - mednje bržkone sodi tudi Nepal - pomagale blažiti posledice podnebnih sprememb. Sredstva naj bi zagotovile "razvite države" s prostovoljnim prispevkom vsaj 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda.

Na vladni seji pod Everestom so bile predstavljene tudi domače "zelene pobude", obljuba o simboličnem zmanjšanju domnevno že tako minimalnih izpustov ogljikovega dioksida in ustanovitev novih zaščitenih območij ter naravnih parkov v Himalaji. Nepalska vlada naj bi se zavzela tudi za pripravo še obsežnejših raziskav, ki naj bi dokončno potrdile splošno veljavnost pojava taljenja himalajskih ledenikov.

V dneh pred himalajskim podvigom nepalske vlade in okoljskim vrhom v Koebenhavnu je v Nepalu za hip spet postal zvezda Namgje Čumbi, pridelovalec krompirja iz okrožja Khumbu pod Everstom. Njegova zgodba iz leta 1985, ko si je z divjim tekom navkreber zadnji hip rešil življenje pred visokogorskim cunamijem, ki ga je povzročil udor vode iz višjeležečega ledeniškega jezera Dig Tso, je postala že klasika.

Razlog za dodatno skrb ob domnevno pospešenem taljenju ledu v Himalaji je, da mnogi ledeniki ležijo v bližini človeških bivališč, z vodo staljenega ledu napajajoča se jezerca ob vznožju ledenikov pa so precej nestabilne tvorbe. Trenutno naj bi nevarnost prebivalstvu na območju Khumbu pretila iz vse bolj naraščajočega, po obsegu že nekaj kvadratnih kilometrov velikega jezerca, ki se je pojavilo ob vznožju ledenika Imja, pod južno steno osemtisočaka Lhotseja.

Imja je po meritvah mednarodne nevladne organizacije ICIMOD s sedežem v Katmanduju doslej najhitreje izginjajoči izmerjeni ledenik. V letih od 2001 do 2006 se je njegova meja pomikala s hitrostjo 74 metrov na leto. Ko sta se v zgodnjih petdesetih na Everest prvič povzpela Tenzing Norgay in Edmond Hilllary, jezera Imja še ni bilo.

Nastanek jezerc ob vznožju ledenikov naj bi bil najbolj očiten dokaz taljenja ledenikov v Himalaji, s prostim očesom viden znak globalnega segrevanja. Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) trdi, da ledeniki v Himalaji izginjajo hitreje kot kjerkoli drugje na svetu. Po napovedih IPCC naj bi mnogi himalajski ledeniki ob sedanjem trendu naraščanja temperatur popolnoma izginili že do leta 2035.

Toda če bi v znanstvenih krogih težko našli koga, ki bi ugovarjal trditvi, da gre razloge za globalno segrevanje iskati v delovanju človeka, pa znanstvenega konsenza o splošnem pojavu pospešenega taljenja ledenikov, ki je posledica povišanja temperatur, še vedno ni. Znanstveno potrjen le stoletni trend umikanja ledenikov, ki traja že od konca tako imenovane male ledene dobe. Celovita znanstvena študija, ki bi z gotovostjo napovedala izginotje himalajskih ledenikov v tem stoletju, preprosto še ni ugledala luči sveta.

Profesor Richard Armstrong, glaciolog z univerze v Koloradu, ki sodeluje tudi z Naso, je pred kratkim opravil terenske in satelitske študije ledenikov v nepalski Himalaji. Ugotovil je, da se ledeniki talijo le pod višino 5400 metrov, polovica ledeniške mase pa naj bi ostala nespremenjena. Za ocene stanja ledenikov v Himalaji je značilno posploševanje, meni dr. Michael Bishop z univerze v Nebraski, ki prav tako sodeluje z Naso. Posploševanje podatkov meritev, opravljenih na nekaj ledenikih, na vse v Himalaji ne zdrži zaradi topografskega vpliva in podnebne dinamike, je prepričan Bishop. Po nekaterih podatkih naj bi se posamezni ledeniki, na primer v Karakorumu, celo širili.

V organizaciji ICIMOD so si nasprotno edini, da se himalajski ledeniki nezadržno talijo, obstajale pa naj bi določene variacije, ki so posledica različnih fizičnih lastnosti posameznih ledenikov.

Znanstvena skupnost se strinja, da je raziskav v regiji premalo. Himalaja je v primerjavi z drugimi gorstvi bela lisa v svetovnem razumevanju ledenikov. Prvi konsistentni znanstveni podatki so stari komaj nekaj desetletij, podrobnejše študije so se začele šele v devetdesetih. Trenutna dognanja na terenu ne slonijo na meritvah ledenikov skozi daljša obdobja, zato so pomanjkljiva in ne omogočajo zanesljivih napovedi. Ocene količine staljenega ledu zajemajo le omejeno število ledenikov in ne ledeniške mase v celoti. Statistična baza podatkov, ki bo zajela vse ledenike in ledeniška jezera na širšem območju Hindukuša, Tibeta in Himalaje - delo organizacije ICIMOD v sodelovanju z nacionalnimi inštituti posameznih držav - bo končana šele prihodnje leto.

Za pridobitev celotne slike stanja ledenikov v posamezni gorski verigi so potrebni tako podatki s terena kot tudi njihovo zbiranje na daljavo, pravi Michael Zemp z Inštituta za opazovanje ledenikov (WGMS) v Zürichu. Večina raziskav v regiji pa poteka za pisalnimi mizami. Edina država, ki izvaja ekstrakcijo ledeniške skorje, da bi podrobno preučila lastnosti posameznih ledenikov, je Kitajska. Pred kratkim je objavila poročilo, ki navaja krčenje ledenikov za pet odstotkov v zadnjih dvajsetih letih.

Najbolj zanesljiv način ugotavljanja krčenja ledenikov so meritve ravnotežne mase. Takšne raziskave pa so v Himalaji izredno redke, ker so drage in dolgotrajne. In dokler ni na voljo podatkov takšnih meritev z različnih ledenikov na različnih višinah, ni mogoče podati zanesljive znanstvene ocene o hitrosti taljenja ledeniške mase, ki bi po črnem scenariju lahko usodno vplivalo ne le visokogorsko regijo, pač pa tudi na z njo povezane nižine.

Iz ledenikov Hindukuša, Tibeta in Himalaje se napaja deset azijskih veletokov, od katerih je odvisno življenje 1,3 milijarde ljudi. Taljenje ledenikov naj bi v zgodnji fazi povzročilo naraščanje rek, ki so v večji meri odvisne od ledeniške vode, v kasnejšem obdobju umikanja ledenikov pa naj bi količina vode močno upadla.

Poleg ledenikov, jezer in barij je visokogorska regija tudi ogromen naravni rezervoar podtalnice. Več padavin v obliki dežja namesto sneženja v visokogorju, kar je posledica povišanih temperatur, v dolinah povzroča poplave v deževnih in večji primanjkljaj vode v sušnih obdobjih.

Himalaja hkrati služi kot naravna bariera za atmosferske premike, ki prinašajo poletni monsun in zahodne vetrove pozimi. Globalno segrevanje naj bi povzročalo motnje v krhkem ravnotežju monsunskega deževja. Sledenje podnebnim spremembam v regiji je pokazalo na večjo pogostost ekstremnih vremenskih pojavov, večjo nepredvidljivost in povečano intenziteto padavin. Spremenjeni vremenski vzorci naj bi bili tudi razlog za gozdne požare, ki jih v preteklosti ni bilo, trdijo v Nepalu.

Ob razvoju prilagoditvenih tehnik za premagovanje učinkov podnebnih sprememb v visokogorju je najpomembnejši znanstveni izziv južnoazijske regije vpliv globalnega segrevanja na populacijo, ki živi na nasprotnem koncu Himalaje, ob oceanih. Na Maldivih, kjer iz odpadkov gradijo nov otok, že resno razmišljajo o izselitvi celotne populacije in nakupu zemlje v Indiji, Avstraliji ali na Šrilanki. V Indiji se bojijo katastrofe, ki bi sledila dvigu morske gladine v nizko ležečem in gosto naseljenem sosednjem Bangladešu. Milijoni prizadetih bi se zatekli proti že tako oblegani indijski meji, njihova morebitna zavrnitev pa bi vodila v trpljenje, radikalizacijo in sovražnost večinoma muslimanske populacije.

Times of India je pred dnevi poročal, da bosta do leta 2100 pod vodo tudi Mumbai in Kalkuta. V bangladeški javni upravi so že spremenili navade oblačenja. Na delo jim sicer še ni treba priti v kopalkah, toda premierka Šejk Hasina je vsem uradnikom zapovedala, naj jopiče in kravate pustijo doma, v pisarne pa pridejo oblečeni zgolj v lahko srajco, ki jim je ni treba nositi za hlačami, če bi se zato bolje počutili. Prihranek pri porabljeni energiji za klimatske naprave bo znaten, izpusti manjši...

Splačalo se je tudi nepalski vladi. Pa ne le zato, ker je za stroške propagandnega izleta prispevala le simbolično eno rupijo in je sredstva za piknik pod najvišjim vrhom sveta prispeval sponzor iz ene izmed "razvitih držav". Tokrat je šlo za res pomembno sporočilo. Včasih se je treba, da bi ljudje bolje slišali, povzpeti na kakšno vzpetino. Če gre za prizorišče pred kuliso bajeslovnega Mount Everesta, zakoni medijske akustike delujejo še toliko bolje.