Aleksander Lucu Foto: Alenka Žavbi
Zakaj se skriva, da je bil predlog skoraj enakega sporazuma, kot ga je nedavno podpisal slovenski predsednik vlade Borut Pahor s hrvaško politično prijateljico Jadranko Kosor, pripravljen v Parizu že za časa francoskega predsedovanja Evropski uniji? Takratni predsednik vlade Janez Janša ga je gladko odklonil, pa ne po premisleku zaradi nesprejemljivih pogojev. Takšen namig je prišel od mentorjev z one strani Atlantika, kjer so vedeli, da je prav takšen sporazum edini možen. Toda za ZDA je bilo nevzdržno, da ga ni pripravila njihova politika, ki ima z Balkanom posebne namene. Nastopaški francoski predsednik Nicolas Sarkozy se je že videl, kako si bo pripel zasluge, zato je še sedaj hudo užaljen in kuha zamero do Slovenije. Švedi so bili spretnejši in so Američanom dopustili, da so si vzeli slavo uspešnega posredovanja med Hrvaško in Slovenijo, Stockholm pa je zablestel kot mesto sporazuma in sprave med obema državama. Natanko se ve, da bo sporazum Pahorja in Kosorjeve veljal kot vzorec za vse kasnejša reševanja mejnih sporov med preostalimi državami bivše Jugoslavije. V zahvalo za uspešno lobiranje je Amerika pričakovala, da bo tudi sedanja vlada pripravljena na poslušnost. Zato je v Slovenijo priletela bivša državna sekretarka iz časov predsednika Billa Clintona, ki je le teden dni pred njenim prihodom "mehčal" poslušnost Pahorjeve vlade s pravljičnim predavanjem v Cankarjevem domu. Madelaine Albright je v korist ameriške varovanke Ukrajine dala vedeti, da bo Kijev z izgradnjo Južnega toka s svojimi naftovodi izgubil glavne adute v pogajanjih z Moskvo. Toda Borut Pahor je smelo odkorakal v Moskvo (v slogu nogometne reprezentance) in podpisal sporazum. Za pogum je bil Pahor nagrajen s prisotnostjo ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva na nogometni tekmi v Mariboru. In ker slovenska pozicija ni ugodila Albrightovi, ji je opozicija in začela strašno gonjo proti že imenovanemu novemu ruskemu veleposlaniku v Ljubljani Dokuju Zavgajevu. Niti besede o poniževanju Slovenije, kjer že nekaj mesecev ni ameriškega veleposlanika, temveč samo gonja proti samostojni odločitvi Rusije. Tudi Sloveniji ni nihče javno očital, čeprav se je vsa diplomatska Evropa nasmihala, ko je za časa Janševe vlade slovensko diplomacijo s pristankom dr. Dimitrija Rupla prevzela gejevska sekcija na zunanjem ministrstvu.
Sicer pa je vsa dolgoletna naprezanja in sprenevedanja okoli mejnih sporov najbolj, seveda nevede, razgalila poslanka Hrvaške narodne stranke in kandidatka za predsednico države Vesna Pusić, ko je povedala, da je za njih temeljno vprašanje, zakaj Luka Koper cveti in pristanišče Reka nezadržno propada. Jasno je, da je Hrvatom trn v morju Koper v Sloveniji. Ampak čaka jih še bosanski Neum ob Jadranu, kjer luko pripravljajo Bošnjaki, ne vedo pa niti, kako bi zatrli Bar v Črni gori, ki je izhodišče tako za Srbijo kot Makedonijo. Seveda se bodo kot veliki posredniki pojavili spet Američani.
Propeler za Merklovo
Toda slovenska politika in lokalni povzpetniki na Obali še vedno niso doumeli, kakšen evropski in ruski poslovni dragulj je Luka Koper. Prometni minister Patrick Vlačič v svoji deški ministrski "uživanciji" še vedno ni posegel v dogajanje v Luki. Po odstavitvi predsednika uprave Roberta Časarja (kot bivši komunalec se sedaj spet ukvarja z okoljem in smetmi) in njegovega soigralca Alda Babiča (prej specialista za igralništvo), ki sta dodobra izpraznila blagajno Luke Koper, se je najprej sam javil za šefa vedno pri roki in nogi dr. Marko Pavliha. Minister Vlačič na SMS ponudbo seveda niti odgovoril ni! Potem so v obalnih druščinah za šefa Luke "spekli" dr. Gregorja Veselka, ki menda sploh ni napačen. Minister Vlačič se je ob imenovanju sicer razburjal, toda lokalni lobisti so ga naglo utišali. Dr. Veselko je svoja videnja o izpraznjeni blagajni Luke in o načrtih za naprej razložil pred nedavnim v lokalnem klubu Propeler. Propeler je namreč društvo, ki združuje pomembne zaposlene v luki in pomorstvu. Povedal je, da se je nepremišljeno investiralo v zaledna skladišča (na Krasu in po balkanskih državah), ki so pogoltnila ogromne denarje. Dan ali dva kasneje je dr. Veselko oznanil, da zaledna skladišča niso problem, kajti izkazalo se je, da je za zaledna skladišča navijal tudi sedanji državni sekretar v Vlačičevem ministrstvu, dr. Igor Jakomin. Ta naj bi bil tudi pogajalec z nemškimi železnicami (Deutsche bahn), kar je bilo, milo rečeno, slabo domišljeno. Pri tako občutljivih zgodovinsko-poslovnih dogovarjanjih, ki naj bi prerasli v trajno sodelovanje, morajo odločati mnogo močnejši kalibri od lokalnih zanesenjakov. Odločitev bo namreč padla, če bo do nje prišlo, zanesljivo v bližini kanclerke Angele Merkel, ki ji je malo mar za društvo Propeler.
Zanimivo, da se okoli Luke stalno vrti tudi Peter Mahnič, po zadnjih podatkih eden od dvajsetih najbogatejših Slovencev. Ima namreč skoraj 25-odstotni delež v Splošni plovbi, kjer pa o dohodku in delitvi odloča lastnik, nemški ladjar iz Hamburga Peter Dohl, ki velja za redkega tujega vlagatelja pri nas, ki posluje Sloveniji prijazno. Sicer pa je Peter Mahnič njega dni hotel sam kupiti Splošno plovbo, da bi jo potem verjetno prodal taistemu nemškemu kupcu. Ker Mahniču ni uspel nakup, je sprožil proti Splošni plovbi številne tožbe, ki se ne končajo v njegov prid, obenem pa ga pestijo še krediti, ki jih je najel pred časom v Austriabank, ko je bil njen slovenski šef dr. France Arhar (sedaj Unicredit). Vse kaže, da je dr. Gregor Veselko spregledal vse "prijatelje" Luke, zato se prav potihoma loteva čistke kadrov, ki sta jih zaposlila Časar in Babič. Neodgovorno bi bilo Luko Koper predstavljati resnim tujim partnerjem (sedaj je živa ideja, da bi jo dokapitalizirali močni tuji ladijski prevozniki) z vso sedanjo nerazčiščeno lokalno druščino, brez lokalnih svetovalcev pa bo moral tudi minister Vlačič spoznati evropske poslovne manire. Si je mogoče predstavljati, da se okoli Luke Koper vrti tudi poslanec SNS Srečko Prijatelj, ki se menda spozna tudi na prodajo zemljišč na Krasu, kjer so se gradila zaledna skladišča!?