Nagrado Marjana Rožanca prejmejo amaterski športni delavci, športniki, športni vzgojitelji, profesionalni delavci v športu in športni novinarji, v ljubljanski občini pa se podeljujejo za izjemne dosežke v preteklem letu ali za delo iz daljšega obdobja. Nagrade so poimenovane po pokojnemu slovenskemu pisatelju in velikemu nogometnemu zanesenjaku Rožancu.

Skupna bilanca dolge tekmovalne kariere odličnega hokejista Vnuka, ki je večino svojih nastopov opravil v dresu ljubljanske Olimpije, je res bogata: 162 nastopov v državni reprezentanci, od tega 151 v slovenskem državnem moštvu, 659 nastopov v državnem prvenstvu, od tega 543 v dresu Olimpije in 204 nastopi v tujini. V uradnih tekmovalnih nastopih je dosegel 627 golov in 477 podaj. Bil je udeleženec 11 svetovnih prvenstev, kjer mu je bila v moštvu vedno zaupana naloga kapetana. Z avstrijsko ekipo Feldkirch je dosegel enega svojih največjih uspehov z osvojitvijo pokala evropskih prvakov. Naslova državnih prvakov se je veselil sedemkrat.

V atriju Mestnega muzeja v Ljubljani so podelili še tri nagrade. Za delo iz daljšega časovnega obdobja na strokovnem in organizacijskem področju je bil nagrajen judoist in priznani trener Jože Škraba, ki je vzgojil veliko tekmovalcev, ki so ime slovenskega juda ponesli v svet. V Sloveniji je edini nosilec mojstrskega pasu 8. dan, v svoji karieri pa bil še sodnik najvišjega nacionalnega ranga, dolgoletni športni delavec v organih Judo zveze Slovenije in predavatelj borilnih veščin v policijskem izobraževalnem centru v Tacnu.

Vladimir Čermak je Rožančevo nagrado prejel za delo iz daljšega časovnega obdobja na strokovnem področju. Plavanju se je zapisal že v svoji mladosti. Leta 1974 se je zaposlil v Plavalnem klubu Ljubljana, kjer so pod njegovim vodstvom najodmevnejše rezultate dosegli Igor in Nace Majcen ter Jure Bučar. Že pred dvema desetletjema je bil imenovan za selektorja jugoslovanske reprezentance, po osamosvojitvi je prevzel slovensko. Nazadnje jo je vodil v obdobju od 2004 do 2008. Za svoje delovanje je leta 1984 prejel Bloudkovo plaketo, leta 1993 pa prejel naziv trener leta v Ljubljani.

Marko Račič je bil nagrajen za delo iz daljšega časovnega področja za strokovno in organizacijsko delo v atletiki kot član ljubljanske Ilirije. Kot član vojaškega športnega društva Partizan je postal državni reprezentant; za reprezentanco je na mednarodnih tekmovanjih nastopil 16-krat, med drugim na olimpijskih igrah 1948 v Londonu, na evropskih prvenstvih v Oslu in Bruslju. Bil je večkratni državni prvak in rekorder na 100 in 200 m. Po končani tekmovalni karieri je bil trener in kasneje kapetan ženske državne reprezentance, pečat pa je pustil tudi kot mednarodni sodnik in še danes aktiven sodnik. Leta 1997 je kot edini Slovenec prejel Zlato značko Evropske atletske zveze, leta 2001 pa priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja za več kot 50-letno amatersko delo v atletiki.