"Družina Maher je romska družina, stanujoča v romskem naselju v Dokležovju. Družina ima sedem otrok, od tega so trije šoloobvezni (Patrik, Benjamin in Melisa), dva otroka sta osnovno šolo že končala, dva sta še predšolska. Družina se spopada z različnimi stiskami, od bolezni otrok, finančne stiske do nesporazumov v družini. Učenka Melisa ima tudi večje učne in čustvene težave. Mama se zelo trudi in je skrbna, vendar ob tako veliki družini in številnih težavah ne zmore vsega.
Največ zdravstvenih težav ima Patrik, ki obiskuje drugi razred. Deček je zelo občutljiv, neodporen in pogosto zboleva, zato je tudi pogosto odsoten od pouka. Le z veliko dodatne pomoči in skrbi mu uspeva nadoknaditi zamujeno. Šola družini pomaga po svojih močeh - poleg dodatne učne pomoči jim pomagamo tako, da imajo otroci v celoti regresirano šolsko malico, pomagamo jim tudi pri nakupu šolskih potrebščin. Letos so začeli obnovo hiše, kar pomeni še dodatno finančno obremenitev. Menimo, da je družini kakršnakoli pomoč izredno dobrodošla." Tako so letos septembra zapisali na osnovni šoli Bakovci, kamor trije otroci hodijo k pouku.
Življenje na koncu vasi
Pri otrocih se vse začne in konča. Pri naši Iskrici še posebno, saj je ravno njim od nekdaj namenjena. Maherjevi živijo dobesedno na koncu vasi. Tam, kjer si je majhna romska skupnost ustvarila svoj kotiček za bivanje. Romi v Prekmurju so se že dolgo tega povsem vklopili v širšo skupnost, postali del prekmurskega življenja in postali nedeljivi del Dokležovja. Rosanda Maher, 38-letna mati, ima kar sedem otrok, zdaj po ločitvi od moža Konrada pretežno sama skrbi zanje. Najstarejši Konrad je star 18 let, Alen 16, Melisa 14, zdaj hodi v sedmi razred, Benjamin deset, on je v petem razredu, Patrik sedem in je v drugem razredu. Najmlajša sta Larisa, prava manekenka pri petih, in dveletni Maks Jan. Ni kaj, številna družina.
"Pa, seveda jih je težko preživljati. Saj se nabere kar nekaj denarja od socialne pomoči in otroških doklad, a kaj ko gre večina za hrano in oblačila. Najmanj štiri kilograme kruha na dan pojejo, da ne govorim o mleku in drugem. Tudi ta zemlja, kjer imamo hiško, je občinska last, še ni naša in zadeve še urejamo. Nekaj oblačil nakupim sama, tisto, kar je najceneje, veliko dobim pri Rdečem križu, Karitasu… Tako to gre!" razlaga družinsko podobo pri Maherjevih Rosanda.
Bolezni so jih zaznamovale
Pa tako bi še nekako šlo, če ne bi bilo hujših težav. Predvsem z zdravjem. "Večinoma smo kar vsi astmatiki, bronhitis je v družini, zdi se, da je kar dedno. Mali Patrik ima težave že od rojstva, dvakrat je bil že operiran. Rodil se je, kako naj rečem, z navznoter upognjenimi nogicami. Ima še drugo bolezen, ki je v bistvu neozdravljiva, ampak mu pomagajo z zdravili, tabletami. S tem lahko nekako živi. On vseskozi zboleva, veliko je odsoten iz šole."
In kot da nadlog še ne bi bilo dovolj, Rosanda nadaljuje svojo zgodbo, zgodbo družine. "Pred dvema letoma sta imela dva moja fanta prometno nesrečo pri Vučji vasi, decembra je bilo to. Na avtocesti, ko je nekdo pripeljal po napačni strani in trčil vanje. V avtomobilu so bili moj Benjamin in Konrad, pa sestrin mož in njegov sin. Imeli so zelo hude poškodbe. Benjamin je imel počeno lobanjo in še zdaj ima hude psihične težave, nogo je imel tako polomljeno, da so jo morali operirati. Najstarejši Konrad pa je bil dalj časa v bolnišnici v Rakičanu, njegovo življenje je viselo na nitki. Ne vemo, ali ga bodo invalidsko upokojili ali kaj bo z njim," pripoveduje Rosanda.
A, glej ga vraga, med otroki ni videti nobene potrtosti. Nasprotno, živahni so kot mali vražički, vseskozi se nekaj "bockajo" med seboj, vseskozi je navzoč smeh, dobra volja, vidi se življenjska energija. Tudi Rosanda ne deluje prav nič obupano, pač pa bolj odločno, skorajda trmasto. Zastavila si je svoj cilj, da bo otrokom skušala v teh težkih razmerah urediti tak dom, da bodo lahko gradili svojo prihodnost. "Osemintrideset let sem stara. Kaj pa vem, kaj bom počela naprej. Veste, imam samo osnovno šolo, dvajset let sem že hudo bolehna, sem namreč kronični astmatik, za kakšno težje delo nisem primerna."
Vse bo dala za hišo
Maherjevi že ves čas živijo v Dokležovju. Rosanda je rojena tu, nekaj deset metrov stran, kjer še zdaj živi njen oče, osemnajst let so v tej hiši. "To nekako gradimo naprej. Skušala sva nekoč z možem, no, zdaj sva šla narazen, pa on tako ali tako nima službe ne denarja. Vse moči in ves denar, ki ga dobim, vlagam v to hišo, da bi nekoč lepše živeli. Veste, čakamo na poplačilo odškodnine od nesreče. Nekaj malega smo dobili in vse sem vložila v te stene in strope. Zdaj pa vse stoji, ker se finančno ni izšlo. Dobiti bi morali 25 tisoč evrov, pa se je zadnji dan zavarovalnica pritožila in trdi, da ji tega ni treba izplačati. Tako zdaj vse skupaj že dve leti stoji na sodišču. Kdaj in kako se bo zadeva končala, ne ve nihče," pripoveduje Rosanda.
Čisti pa morajo biti!
Veliko je še treba postoriti. Ploščo pod streho, streho, eno sobico za otroke, predsobo, zidove, stene. Zdaj živijo v dveh majhnih sobicah in majhni kuhinji, kjer si večere krajšajo z gledanjem televizije. To je edino, kar jim daje nekaj zabave. Stene so vlažne, mrzle, ponekod že povsem dotrajane, ni čudno, da se je vanje nalezla bolezen. Kurijo si na drva, Rosanda jih nekaj nakupi, pa ni dovolj za čez zimo, potem nastopijo težave. "A nekako poskrbim, da nas ne zebe, vsaj to ne." A treba je priznati, da je stanovanje, sicer skromno, tudi ob sedmih otrocih čisto, otroci so urejeni. Uspelo ji je narediti vsaj lepo kopalnico. "Čisti pa morajo biti, vedno!"
Tako Rosanda s svojo četico sedmih otrok čaka na boljše čase. "Pa sem odločena, vztrajala bom, morajo imeti lepšo mladost, kot sem jo imela jaz. Vse, kar počnem, počnem za to hišo in za njihovo prihodnost." A otroci kot otroci. Melisa pravi, da bi bila rada nekoč frizerka, da ima rada urejeno pričesko, da jo to veseli in da komaj čaka, da bo to začela delati. Alan svojo prihodnost vidi v zidarstvu. "Zdaj hodim na Ljudsko univerzo v Mursko Soboto. To je skrajšan program za srednjo šolo, potem bom šel za zidarja. Že kar pomagam kakšnemu zidarju, lepo delo je to." Larisa pa je prava manekenka. Takoj ko Jaka vzame fotoaparat, je dekletce že zraven…
Več v tiskani izdaji!