Na vprašanje, kaj bo počela potem, ko bo rokometne čevlje obesila na klin, odgovarja: "Trenerstvo? Čeprav so trenerji bolj stroge narave, jaz pa bolj živahne, se vidim v tem. Mislim, da sem 'tip' za to."

Z rokometom ste menda začeli povsem naključno.

V mladih letih se nisem resno ukvarjala z nobenim športom, ampak smo se pred blokom igrali različne "neumnosti". No, malce sem poskusila z atletiko, a sem hitro ugotovila, da ni zame, kajti bolj so me zanimale igre z žogo. Rokomet sem začela trenirati pri osmih letih v Kočevju, ko sem s sosedo, ki se je že dobro leto ukvarjala z njim, iz firbca odšla na trening.

Naključje je bilo tudi to, da ste pristali med vratnicama.

V Kočevju sem nekaj let igrala na vseh položajih, od beka do krožnega napadalca. Potem smo na enem izmed treningov plezali po "ribstolu" (letvenik, op. p.) in pri skoku z njega sem si zvila gleženj. Ker nisem mogla trenirati dva tedna, sem se postavila v gol, soigralke pa niso mogle spraviti žoge za moj hrbet. Moj prvi trener, zdaj že pokojni Franko Jurjevič, me je nato postavil med vratnici. Najprej mi je bilo hudo, dan ali dva sem jokala, a nato se je izkazalo, da je bila to prava poteza. Prvih vratarskih veščin me je naučil Stojan Gelze, pri 16 letih me je opazila Mara Šolaja in me povabila v Olimpijo. Od tam sem odšla h Krimu, nato pa v Piran, reški Zamet, Podravko in spet nazaj na Galjevico.

V karieri ste imeli dve izkušnji z igranjem v tujini, obe na Hrvaškem.

Prvo sezono v dresu Zameta na Reki je bilo super. Prijetno sem se počutila, soigralke in okolje so me dobro sprejeli, dobro pa sem tudi branila. Nato sem "padla v oko" Josipu Šojatu, trenerju Podravke, ki je želel, da pridem v Koprivnico. Zaradi prej naštetih razlogov nisem želela zapustiti Zameta, a so prevesile nekatere druge stvari, predvsem večji in uspešnejši klub ter denarna plat. A ko sem prišla v Podravko, me je nepričakovano postavil na stranski tir, še danes pa ne vem, zakaj se je to zgodilo. Ostale zadeve v klubu in okoli njega so "štimale", ob slovesu pa smo se razšli povsem prijateljsko. Tudi po denarni plati sem dobila - tako na Reki kot v Koprivnici - vse, kar je bilo zapisano v pogodbi.

Nedavno je bil Krim Mercator domnevno na robu bankrota, kopica igralk pa je napovedala odhod. Ali ste tudi vi razmišljali o tem?

Moram priznati, da takrat nisem imela nobene konkretne ponudbe za odhod, povrh vsega pa je klub dobro organiziran ter igra v najvišjem in najkakovostnejšem evropskem tekmovanju. Zato nisem niti imela želje, da bi odšla drugam, istočasno pa me pogodba veže do konca sezone. Morebiti se je težka denarna zgodba na Krimu malce preveč napihovala. A vseeno se je v kritičnih trenutkih pokazal pravi značaj posameznih igralk in celotnega kolektiva. Večina tistih, ki smo ostale, smo dokazale, da je za nas na prvem mestu športni motiv, ne pa denar.

S 35 leti ste najstarejša v reprezentanci Slovenije, z le malce mlajšo Vesno Puš pa "kvarita" starostno povprečje v zelo mladem igralskem kadru.

V zadnjih letih je prišlo do rezultatskega padca, kar je predvsem posledica prehitre menjave generacije. Ne priznavam delitve na stare in mlade, ampak je v vseh športih edino merilo, če si dober ali slab. Novi selektor Ivica Rimanić je vrhunski strokovnjak z jasnimi željami in cilji. Iz vsake igralke želi potegniti njen maksimum, ima motivacijski pristop in igralke to sprejemamo. Priznam, da sem pred časom že razmišljala, da bi sklenila reprezentančno pot. Tudi zato, ker veliko zadev v njej in okoli nje ni bilo urejenih. A ko me je Rimanić poklical, sem bila pozitivno presenečena in niti za trenutek nisem oklevala.

Mnogi vratarji se na nasprotnikove igralce pripravljajo z analizami posnetkov in vodenjem zapiskov o njih. Ali imate tudi vi takšno taktiko?

Rolando Pušnik, ki je pri Krimu zadolžen za delo z vratarkami, nam pripravi analizo in zapiske o nasprotniku. Kasete s posnetki si ogledamo, čeprav meni to najbolj ne diši. Res je, da ima večina igralk svoje standardne načine "šutiranja", a to ne pomeni, da se vratarke te stvari učimo na pamet. Zakaj? Vsaka tekma je poglavje zase in na vsaki je množica dejavnikov, ki jih v pripravi nanjo ne moreš predvideti.

Doslej ste branili proti vsem igralkam, ki nekaj pomenijo v rokometnem svetu. Ali imate s katero posebno slabe izkušnje?

Niti ne. A če bi že morala izpostaviti najbolj neugodno igralko, je to Črnogorka Bojana Popović, igralka danskega Viborga. Zame je najboljša rokometašica na svetu, o čemer smo se lahko krimovke prepričale tudi v minuli sezoni, ko smo se v ligi prvakinj srečale z Viborgom. Ima močan in natančen strel, zato mora biti vratarka ves čas stoodstotno pripravljena, zbrana in pazljiva.

Imate pred tekmo poseben ritual?

Nič posebnega in pretresljivega. Ko imamo tekmo v Ljubljani, moj dan poteka takole: ker ne spim rada dolgo, zgodaj vstanem, popijem kavico in grem v trgovino. Za kosilo vedno pojem špagete, ki si jih sama pripravim. To je pet ali šest ur pred tekmo, da ne grem nanjo s polnim želodcem, po kosilu pa sledita počitek ter priprava na obračun.