Prve teniške korake je napravil v teniški akademiji, ki je bila v lasti njegovih staršev. Že pri 14 letih se je preselil v Valencio v Španijo, saj je po lastnih besedah "rasel prehitro in brez mišic, španska peščena igrišča pa so bila najboljša za kolena". Svetovna javnost ga je podrobno spoznala leta 1998, ko je na odprtem prvenstvu Francije prilezel do 4. kroga in ob tem ugnal dva velemojstra peščenih podlag Adreja Agassija ter Gustava Kuertena. Za ustoličenje na teniškem vrhu nato ni potreboval dolgo, le dve leti, ko je v zaključku sezone leta 2000 šokiral s finalno zmago na US Openu nad legendarnim Petom Samprasom in kmalu zatem zasedel 1. mesto na lestvici ATP. Čeprav bi moral v trenutkih zmagoslavja uživati, je v teh dneh priznal, da ga je takrat slava povsem dotolkla: "Nisem se znal nositi s pritiskom. Zvečer po veliki zmagi nad Samprasom sem bil v baru še vedno zelo nervozen in moral sem spiti precej vodk, da sem znova prišel k sebi. Bil sem premlad in nikogar nisem imel ob sebi, da bi me usmerjal. V svoji koži se nisem prav nič dobro počutil."

Kako kratka je pot med rajem in peklom, je Safin še kako dobro občutil na lastni koži. Pritiska ni najbolje prenašal, pri miru pa ga niso pustile niti poškodbe. Vseeno se je še dvakrat prebil v finale turnirjev velike četverice, preden mu je leta 2005 v Avstraliji uspelo osvojiti še svoj drugi naslov za grand slam. Ob slovesu je izpostavil, da bo pogrešal hudo konkurenco, kaj pa je tisto od česar si bo najbolj oddahnil? "Vedno si pod stresom. 24 ur na dan, vsak dan v tednu. To je bilo tisto, kar sem najbolj sovražil. Nikoli ni časa, da bi vsaj malo spočil možgane. Lahko si med desetimi najboljšimi, a samo malo popustiš in že si okoli mesta 150," je dejal Safin, ki je izpostavil še dva najbolj boleča poraza v karieri: "Prvi je polfinalni izpad v Roland Garrosu proti Juanu Carlosu Ferreru, drugi pa iz finala Avstralije proti Thomasu Johanssonu." Zanimivo, da sta oba iz leta 2002 ter da je finale "tam spodaj" izgubil ravno na svoj 22. rojstni dan.

V zadnjih letih je bil Marat več ali manj le bleda senca samega sebe in tako je bil zelo blizu slovesa že leta 2007. "Utrujen sem bil od tenisa. Tisti čas je nekaj mojih prijateljev odšlo na potovanje v Tibet, kar sem izkoristil, da sem se jim pridružil. Prišli smo do Cho Juja (na okoli 4000 metrov nadmorske višine) in si tam postavili tabor. Takrat sem začutil bolečino v glavi, tako da nisem mogel nadaljeval poti z ostalimi, saj s seboj nisem imel nobenih tablet. Imel sem se za nekakšnega atleta, a še nikoli se nisem počutil tako slabo. Pomagal mi je samo viski. Ko narediš požirek, se za nekaj ur počutiš bolje, a se čez čas glavobol vrne še v hujši obliki. Samo vprašanje je, koliko viskija bi moral popiti v enem mesecu, če bi nadaljeval s potjo," je opisal zanimivo izkušnjo.