"Slovenija ga dobro pozna in on dobro pozna Slovenijo," je namignil Šuvak, nato pa razkril, da v Podmežaklo prihaja Mike Posma. 42-letni Američan se je v Južni Karolini, od koder prihaja, poslovil od družine, dal oblačila v potovalko in odpotoval na sončno stran Alp. "Do moje družine ne bi bilo pošteno, da bi bili z menoj na Jesenicah. Tudi zaradi ženine službe, otroci pa še vedno hodijo v šolo," nam je med drugim povedal po nedeljski tekmi z Medveščakom, ki so jo Jeseničani dobili s 3:1.

Mike, dve tekmi sta za vami, izkupiček pa je zmaga in poraz. Ste zadovoljni? Koliko prednosti in slabosti ste videli?

Težko je reči. Igrali smo težko tekmo proti Gradcu, ki je ena boljših ekip v ligi. Rezultat resda ni bil najbolj spodbuden, a sem bil zadovoljen z določenimi elementi. Medveščaku se vidi, da ni ravno najbolj kakovostna ekipa ta hip. Za nas je bilo najpomembnejše, da smo proti Zagrebčanom zabeležili zmago, s katero smo si dvignili moralo. Vsaka tekma v ligi EBEL je zgodba zase, v vsaki dvorani je drugače, mi pa moramo biti vseskozi pripravljeni na zmago.

Po 22 tekmah so Jeseničani osvojili zgolj 9 točk. Najbrž se ne boste predali, pa vendar - je končnica še vedno realen cilj?

Seveda je! Mi se bomo borili po najboljših močeh na vsaki tekmi, na koncu pa bomo videli, ali bo to zadostovalo za uvrstitev med osem najboljših. Najprej je treba začeti zmagovati doma, nato pa tudi v gosteh.

Znani ste kot velik motivator. Kakšno je trenutno stanje v jeseniški slačilnici?

Vedno ponavljam, da je zelo pomembno, da fantje zaupajo sami vase in da igrajo eden za drugega. Ko sem prišel na Jesenice, je bila morala na nizki ravni, toda že po tekmi z Medveščakom se je dvignila. Zelo pomembno je, da moji varovanci radi prihajajo na treninge, da igrajo tekme s srcem, da imajo veselje do hokeja. Če nekaj ne postoriš na tem področju, se stvari ne bodo spremenile same od sebe.

Ne moti me, da sta v moštvu le dva Američana

Boste gojili enak sistem kot v Olimpiji pred dvema sezonama?

Na Jesenicah je povsem drugače kot v Ljubljani, saj imam zdaj na razpolago povsem druge igralce kot pred dvema letoma. Ne morem odkriti tople vode, lahko pa pomagam, kolikor znam. Predvsem si želim, da bi vsak dal svoj maksimum tam, kjer lahko.

V moštvu sta le dva hokejista iz Severne Amerike. Vas to moti?

Ne, kje pa. Ko sem igral v Švici, je bil poleg mene le en Američan, pa smo kljub temu dobro funkcionirali. Hokej je internacionalen šport, v vsakem moštvu je mešanica igralcev z vsega sveta. Vsi, ki smo na Jesenicah, imamo hokej v krvi, kar je najbolj pomembno. Ali bom preizkusil kakšnega Američana ali Kanadčana? Glede na to, da imamo malo manevrskega prostora pri nakupih, moramo te stvari dobro premisliti. Več bom lahko povedal po naslednjih treh, štirih tekmah.

Kako ste se navadili na novo okolje? Živite bojda v Kranjski Gori.

Tako je, živim v hotelu v Kranjski Gori, sicer pa se počutim odlično. Hokej je na tem območju edini šport, zato se mi zdi, da bi lahko prav vsak obiskovalec v dvorani postal tudi trener. Ljudje so hokejsko inteligentni, radi imajo to igro, zato je lepo živeti na Gorenjskem.

Slovenija vam je všeč, kajne?

Tako je. Lepa, majhna državica je. Tudi v Ljubljani mi je bilo všeč, verjamem pa, da so v Sloveniji tudi ostali kraji, katere še nisem odkril, prijetni.

Lepo, da tako govorite, vendar vse ni tako rožnato. Slaba finančna situacija je denimo kar pošteno zagrizla v slovenski šport, posledično tudi v hokej na ledu.

To me ne preseneča. Tudi ostali klubi, tudi avstrijski, imajo kar precej finančnih težav, kar je posledica svetovne gospodarske krize. Žal ne moremo reči, da ima le en klub slabo finančno stanje, ostali pa dobro poslujejo.

No, pustiva denar ob strani in raje načniva temo o igralcu, o katerem se iz dneva v dan vse več govori. To je Todd Elik, vaš osebni prijatelj.

Tako je. Sem tudi njegov velik navijač. Todd je, povsem enostavno povedano, igralec, ki je sposoben velikih svari. In zaradi tega ga občudujem.

Pa bo oblekel rdeči dres?

Ne vem. To je odvisno predvsem od njega. Ne morem govoriti v njegovem imenu. Odločil se bo, kot misli sam. Ker igra zelo dobro v Švici, ima veliko ponudb. Seveda upam, da bo prišel, zaenkrat pa tega še ne vem natančno.

S Toddom Elikom sta spisala hokejsko pravljico v Ljubljani, ko je bilo moštvo z eno nogo že prvak lige EBEL. Ko ste morali zapustiti zmajevo gnezdo, vam je bilo žal, toda najbrž imate lepe spomine.

Ja, bilo je fino. Nimam slabih občutkov. Po fantastični sezoni so bila pričakovanja v naslednji enostavno prevelika. Žal se nam začetek prvenstva ni posrečil, zato je bil moj odhod pričakovan. V športu je pač tako, da ne moreš zamenjati celotnega moštva, ampak je na izhodnih vratih najprej trener.

Zanimivo, da ste letos že drugič v karieri na klopi zamenjali Ildarja Rahmatullina. Poznate njegove metode dela?

Ildarja sem srečal nekajkrat, je prijetna oseba, ki se spozna na hokej. Moramo vedeti, da je bil velik igralec, ki je pustil svoj pečat. Zagotovo ve, kako se stvari streže, imel pa je nekaj smole. O jeseniškem moštvu se pred mojim prihodom nisem pogovarjal z njim, sem se pa posvetoval z mojima pomočnikoma in ostalimi, ki vedo, kakšno je stanje v Podmežakli.

Pet kilogramov več? Pa kaj!

Preden ste prišli v Slovenijo, ste bili kar leto dni brezposelni.

Kako mislite brezposeln? To ne drži povsem, je pa res, da sem bil brez hokejske službe. Doma, v Južni Karolini, sem imel kar precej dela. Bil sem vodja določenih gradbenih projektov. Iz kamna smo naredili veliko lepih stvari. Sicer pa v moji domovini ni hokejskih igrišč, so le plaže. Lahko se pohvalim tudi s tem, da sem hčerko naučil igrati nogomet.

Slišal sem tudi, da ste se zredili za pet kilogramov.

Res? No, pa kaj (smeh). Stvar je v tem, da sem se večino časa ukvarjal z vodenjem projektov in opazovanjem, kako napredujejo posli, ne toliko s fizičnim delom. Pet kilogramov... Dobro, to ni taka stvar, zgodi se vsakemu menedžerju. Verjamem, da bom z gibanjem po ledu spet shujšal, saj je hokej tista stvar, ki mi daje energijo.

Kar malce čudno je, da se leto dni niste ukvarjali s hokejem. Verjetno ste vseeno dobili kakšne zanimive ponudbe?

Pravzaprav sem jih dobil kar nekaj, a sem jih raje zavrnil.

Zakaj?

Ker sem tak tip človeka, ki gre tja, kamor sam hoče. Nihče mi v življenju ne more ničesar vsiliti.

Izziv na Jesenicah prinaša tudi večne hokejske derbije, ki so na Slovenskem vedno nekaj posebnega. Naslednji bo že prihodnji petek, ko boste gostovali v Tivoliju. Kaj pričakujete od domačih navijačev? Ti vas namreč zelo cenijo.

Poglejte, nisem prva oseba, ki je iz Olimpije prestopila na Jesenice. Pred menoj jih je to storilo že cel kup, kar nekaj jih je tudi bolj uspešnih od mene. To je del profesionalizma, zato predvidevam, da bom deležen normalnega sprejema. Navijači Olimpije morajo razumeti, da sem zdaj član Jesenic in da bom naredil vse za zmago svojega novega moštva. Bo pa to velika tekma, se je že zelo veselim.

Vam je Olimpija po slovesu še kdaj ponudila roko sodelovanja?

Ne, nikoli.

Bojda naj bi začeli pisati knjigo, v katero bi vključili svoje spomine.

Tako je. To bo knjiga o mojih hokejskih izkušnjah iz Evrope. Obrazložil bom nekatere stvari, kako so se razvijale, o katerih nisem nikoli slutil in podobno.

Je res, da boste eno poglavje namenili direktorju Olimpije Matjažu Seklju?

Hm, kje ste pa to izvedeli? Tako daleč res še nisem, zato tega ne morem potrditi. Knjiga je še vedno v fazi nastajanja.

Sicer pa je Sekelj poleti dejal, da bi lahko Mike Posma postal odličen trener, težava pa je v tem, da ima osebne težave, ob katerih bo njegova kariera lahko zapečatena. Kaj menite o tem?

Tega ne bi komentiral, saj ne vem natančno, kaj je mislil s tem. Hm, res ne vem, kaj je vse govoril o meni. Vprašajte njega, naj vam on natančno pove. Sekelj je menedžer v Olimpiji že celo večnost oziroma precej časa. In še vedno je tam, čeprav je vodenje kluba nadvse zahtevno delo.

Ko sva že ravno pri Olimpiji - ste Ljubljano pred dobrim letom dni zapustili v dobrih odnosih z vsemi iz kluba?

Ja. Sem hokejski trener, kar je zelo nehvaležno delo. Če so se v Olimpiji odločili za mojo zamenjavo, je bilo že tako prav. Nikdar ne mislim nikogar prepričevati v nasprotno, saj nočem vplivati na odločitve drugih ljudi. Ni mi preostalo drugega, kot da poberem svoje stvari in grem z življenjem naprej. V Olimpiji ni bilo ne prvič ne zadnjič, ko so zamenjali trenerja. To se bo dogajalo vseskozi, kar je cena našega poklica. Vedno obstajajo neki razlogi za zamenjavo, vendar Olimpija je zgodovina. Zdaj sem na Jesenicah in tu želim uspeti.