Zdi se - kljub opozorilom o šibkosti trendov in negotovosti rasti ter možnosti novih borznih balonov (najbolj skeptičen je Nouriel Roubini) -, da potrošniki in menedžerji verjamejo ali želijo verjeti, da smo se iz krize že izvlekli.

Lepo, pričakovanja v ekonomiji so izjemno pomembna za obnašanje subjektov. Lahko poskušamo odmisliti dejstvo, da je lani in letos industrijska proizvodnja v večini razvitih držav, vključno s Slovenijo, kumulativno upadla za 20 do 30 odstotkov, BDP pa za 5 do 10 odstotkov, in da začenjamo krepko izpod ničle. Toda dejstvo, da je ta kriza Slovenijo zaradi neustrezne gospodarske strukture prizadela bolj kot večino drugih EU držav, poraja dve temeljni vprašanji. Prvič, ali so se podjetja in ekonomska politika iz krize kaj naučili in ali bomo iz nje izšli kot zmagovalci? In drugič, ali sploh vemo, kam želimo iti, čeprav ali kljub temu, da smo zajezdili svetovne trende? Imamo vizijo družbe, v kakršni želimo živeti, in koncept razvoja, da se tja usmerimo?

Visokotehnološki izdelki

Zdi se, da je glede prvega vprašanja manj dilem kot glede drugega, čeprav - kot boste videli v nadaljevanju - nanju sploh nimamo pozitivnega odgovora. Kot ekonomistu sta mi glede vprašanja o učenju iz krize pomembna dva vidika, ki pa se med seboj tesno prepletata. Prvi vidik se nanaša na mikro učinkovitost, drugi pa na makro učinkovitost. Mikro učinkovitost oziroma dolgoročna učinkovitost poslovanja podjetij je odvisna od poslovnega modela in strukture "proizvodnje" posameznih podjetij ter od zunanjih dejavnikov, ki nanjo vplivajo lastniške strukture in učinkovitosti korporativnega upravljanja ter institucionalnega okolja. Če za trenutek zanemarimo zunanje dejavnike in se osredotočimo zgolj na poslovni model podjetij, se vprašajmo, ali so se slovenska podjetja iz te krize dovolj naučila. So naša podjetja dovolj spremenila svoje poslovne modele in dovolj prestrukturirala svojo dejavnost, da bodo v prihodnji krizi bolj odporna?

Bojim se, da še niti niso začela preobrazbo in da želijo zgolj zajahati trende in nadaljevati po starem. Če kot učinkovit poslovni model podjetja opredelimo visoko in stabilno rast poslovanja, ki omogoča dovolj velik ostanek dodane vrednosti, iz katere je mogoče financirati dolgoročni razvoj, je očitno, da ima večina slovenskih podjetij s tem precejšnje težave. Res je, da naša podjetja ustvarijo skorajda polovico BDP z izvozom (po bruto principu, po neto principu pa le okoli četrtino), toda problematična je struktura našega izvoza. Večinoma gre za proizvodnjo sestavnih delov za tujo strojno, elektro in avtomobilsko proizvodnjo, za sestavljanje avtomobilov iz tujine uvoženih delov in za dodelavne posle, denimo v tekstilni industriji. Ali lahko naštejete slovenska podjetja, ki izvažajo končne potrošniške izdelke pod svojo blagovno znamko? Ali lahko naštejete naša podjetja, ki izvažajo visokotehnološke izdelke, ki imajo najbolj stabilno in vzdržno rast povpraševanja? Ali lahko naštejete podjetja iz obeh skupin, ki imajo vsaj 1000 zaposlenih? Gorenje, Krka, morda Lek? Kaj še? Zelo kmalu se znajdete v težavah. Pa nismo uporabili še niti vseh prstov na eni roki. Ja, imamo tudi Seaway, Akrapoviča in Pipistrela, ki vsi proizvajajo vrhunske izdelke z naprednimi materiali in dizajnom. Imamo še nekaj podobnih podjetij. Toda vse to so majhna ali srednje velika podjetja, ki proizvajajo vrhunske, vendar nišne izdelke, in ki v prihodnjih desetih letih ne bodo zaposlovala po 1000 ljudi. Potrebujemo nekaj sto takšnih podjetij.

Gorenje, redka ptica

Med velikimi podjetji so našteta tri podjetja dejansko redki pozitivni primeri uspešnih in mednarodno uveljavljenih slovenskih podjetij. Podjetij, ki zasledujejo neko dolgoročno uspešno vizijo lastnega razvoja in ne zgolj jezdijo na tujih trendih povpraševanja. Med tradicionalnimi industrijskimi podjetji je Gorenje verjetno edini pravi primer dobre prakse. Gorenje je po zamenjavi vodstva pred leti naredilo pomemben zasuk od proizvajalca hišnih aparatov pod tujo blagovno znamko k inovativnemu dizajnu. Gorenju je z velikimi vlaganji v razvoj uspelo skupaj z uglednimi tujimi in domačimi oblikovalci uveljaviti svojo blagovno znamko kot znamko, ki v dolgočasen svet hišnih aparatov prinaša svežino oblike in preprostost uporabe. Tudi iz te krize Gorenje izhaja močnejše, povečuje svoje tržne deleže na razvitih trgih. Vendar pa iz krize izhaja tudi s pomembno lekcijo. Edina stvar, ki bi jo Gorenju na dosedanji poti preobrazbe lahko "očitali", je, da se je obnašalo "preveč družbeno odgovorno" z vidika racionalizacije stroškov. Gorenje namreč ni tako izrazito sledilo trendu konkurentov, ki so pospešeno prenašali proizvodnjo na lokacije s cenejšo delovno silo in ugodnejšo delovnopravno zakonodajo. Zdaj bo to moralo narediti, če hoče ostati konkurenčno in če hoče postati bolj fleksibilno z vidika stroškov in s tem bolj odporno v bodočih podobnih krizah. Ker pač domača zakonodaja na področju trga dela te fleksibilnosti ne omogoča. Zanimivo pa je, da to fleksibilnost omogoča zakonodaja v najbolj razvitih skandinavskih državah.

Toda Gorenje je redka ptica pri nas. Ko spremljam situacijo po drugih podjetjih, je očitno, da jih kriza ni streznila. Krizo so večinoma vzeli kot hud eksogeni šok v povpraševanju, ki nima zveze z njihovo strukturo proizvodnje. Vendar jo ima. Dokler je podjetje zgolj dobavitelj nekemu velikemu tujemu odjemalcu, je v celoti odvisno od tega, po kako nizkih stroških in kako zanesljivo lahko dobavi neki sestavni sklop ter kako uspešen je nato njegov odjemalec pri trženju končnih izdelkov. V času krize dobavitelji nimajo nobene izbire, lahko zgolj prilagodijo obseg proizvodnje navzdol v skladu s padcem obsega naročil. Teh specifičnih sestavnih delov ne morejo ponuditi nikomur drugemu. Njihov odjemalec ima vsaj možnost, da z inovativnimi tržnimi pristopi in cenovnimi popusti poskuša tudi v času krize poiskati dovolj kupcev, dobavitelji pa te možnosti nimajo. Podjetja z lastnimi blagovnimi znamkami so zato bolj odporna v krizi.

Toda za tovrsten preskok na višji nivo so potrebni veliki napori in velika vlaganja. Treba je v celoti zamenjati poslovni model. Tega pa večina naših industrijskih podjetij preprosto ni sposobna. Ta sposobnost je lastna predvsem novejšim podjetjem, ki izhajajo iz drugačne poslovne filozofije. Toda podjetij, kot so Seaway, Akrapovič in Pipistrel, je premalo in so premajhna, da bi lahko zaposlila glavnino od 200.000 zaposlenih v industriji. Vse ekonomske politike države bi morale stremeti k temu, kako tovrstna mlada, inovativna mala in srednje velika podjetja učinkovito podpreti z ustreznim poslovnim okoljem. Od davčnega, administrativnega, delovnopravnega do tehnološkega. O prejšnji vladi in njenih metodah vladanja si lahko mislimo, kar hočemo, toda naredila je dva pomembna koraka - pomembno je znižala davčne obremenitve in poenostavila davčni sistem ter popravila administrativne ovire pri razvoju podjetništva. Ničesar pa ni naredila pri drugih vidikih makro učinkovitosti. Trga dela ni naredila bolj fleksibilnega po skandinavskem vzoru in ni vzpostavila bolj učinkovitega mehanizma financiranja razvoja in tehnološkega spodbujanja malih in srednje velikih podjetij. Predvsem pa ni odpravila vzrokov za to, da je davčna obremenitev dela v Sloveniji na enoto še vedno najvišja v Evropi. Vzroka za tako visoke davke pa sta predvsem preveč razbohoten in premalo učinkovit javni sektor na eni strani ter nesmotrna poraba javnih sredstev pri javnih nakupih in infrastrukturnih projektih na drugi.

Vizija in koncept razvoja

Ta projekt čaka sedanjo vlado. Toda pred tem povečanjem makro učinkovitosti si mora odgovoriti na drugo vprašanje z začetka tega sestavka ali sploh ve, kam želi usmeriti slovensko gospodarstvo, in, še več, ali sploh ima vizijo razvoja slovenske družbe? Bojim se, da vladna nekompetentnost pri reševanju dnevnih zadev ni njen največji problem in da je bistveno večji problem, da nima vizije in koncepta razvoja. Prejšnja vlada je imela vsaj jasno razvojno strategijo in na njej temelječe izvedbene ukrepe, čeprav se jih je bolj "svobodno" držala ali pa tudi ne. Tej vladi pa absolutno manjka jasno začrtani miselni okvir, v katerem bi lahko sploh oblikovala ustrezno naravnane ekonomske politike. Če preidemo na analogijo s podjetji - ta vlada nima niti poslovnega modela niti strateškega poslovnega načrta za naslednjih nekaj let. Kar lahko spremljamo, je le brezglavo tekanje od enega požara do drugega. Včeraj je bila pomembna stavka v Muri, danes je slučajno na mizi stavka kovinarjev, jutri potencialna stavka na železnicah in tako naprej. Zgolj kokošje opotekanje brezglavih ministrov.

Ta vlada potrebuje najprej vizijo in nato jasen koncept, kako jo uresničiti. V viziji mora odgovoriti na to, kakšna naj bo slovenska družba in gospodarstvo čez 20 let. Želimo blaginjo za vse prebivalce te države, enake možnosti za vse in enak dostop vseh do temeljnih storitev socialne države? Če da, kako bomo to raven države blaginje financirali? Za ta namen potrebujemo uspešno in konkurenčno gospodarstvo v svetovnem merilu ter vitek in učinkovit javni sektor. Kako ustvariti takšno učinkovito gospodarsko strukturo? Nekdanji gospodarski ustroj, ki je bolj ali manj uspešno preživel prehod iz socializma v 90. letih, je danes nedvomno izpet, kakšen naj bo bodoči ustroj slovenskega gospodarstva? Katere bodo nosilne gospodarske dejavnosti prihodnosti in s katerimi instrumenti ekonomske politike ustvariti ugodne poslovne pogoje zanje? Ali je za ta namen miselni okvir prejšnje strategije razvoja, ki temelji na lizbonski strategiji spodbujanja inovativnosti, zaposlovanja in ustvarjanja novih delovnih mest, še vedno aktualen? Če je, je treba potemtakem izvedbeni okvir strukturnih reform zgolj dosledno uveljaviti ter ugotoviti, ali je potreben dopolnitev in kakšne naj bodo te dopolnitve.

Gre po svoje za zelo preprosta vprašanja in tudi odgovori nanje so zelo preprosti, ko se enkrat resno lotiš razmišljanja o tem. Tudi glede izvedbenih mehanizmov so rešitve, ki nam jih ponujajo bolj razvite države od nas, dokaj preproste. Če želimo višje plače za najnižje plačana delovna mesta, je edina prava rešitev dolgoročni dvig produktivnosti podjetij. Kratkoročno pa je mogoče zelo učinkovito in hitro po vzoru Avstrije dvigniti splošno davčno olajšavo na raven minimalne plače in s tem brez vpliva na stroške dela za podjetja dvigniti najnižje neto plače. Izpad davkov pa pokriti po eni strani z dvigom stopnje DDV ter z avtomatskim znižanjem socialnih transferjev. Če želimo, da bodo podjetja več vlagala v raziskave in razvoj, ne potrebujemo administrativno kompliciranih tehnoloških davčnih olajšav, podjetjem je preprosto treba dovoliti pospešeno amortizacijo nove tehnološke opreme. Če želimo čistejše okolje in večjo rabo obnovljivih virov energije, prenehajmo z neumnim projektom ekološke bombe v obliki gradnje TEŠ-6 v Šoštanju in to milijardo in pol evrov po vzoru Avstrije in Nemčije namenimo subvencijam gospodinjstvom in podjetjem za energetsko bolj varčno gradnjo in vgradnjo alternativnih sistemov ogrevanja ter pridobivanja električne energije. Če želimo, da bodo slovenska podjetja bolj fleksibilna v času kriz, lahko po vzoru Danske in Švedske vpeljemo mehanizme fleskibilne prožnosti, ki stroške presežne delovne sile s podjetij prenaša na državo. In tako naprej.

Zgledi uspešnih rešitev na posameznih področjih v razvitih državah obstajajo, niso noben bavbav, ampak so izvedbeno zelo preprosti. Potrebni sta le politična volja in trdna odločenost za njihovo uveljavitev tudi pri nas. Seveda pa smo s tem spet na začetku - treba je imeti vizijo in koncept razvoja. Ta miselni preskok pa se v sedanjem brezglavem dnevnem opotekanju za to vlado zdi neskončno visok. Previsok za njen domet. Vprašanje iz naslova o zmagovalcih zato verjetno sploh ni umestno.