Še pred nekaj desetletji so po slovenskih šolah učitelji otroke kaznovali s klofutami in udarci s palico. Takšne vzgoje je bil deležen tudi zdajšnji ravnatelj Osnovne šole Poljane Žarko Tomšič. »Spomnim se nekega dne v šestem razredu, ko sem zaradi neprimerne izjave moral pred učiteljico iztegniti roke in jih po njih dobil s palico. Takšen način kaznovanja je bil v mojih časih nekaj povsem običajnega in sprejemljivega, doma pa za udarce sploh nismo upali povedati, ker so starši sicer dodali še kakšno klofuto, češ, kako se pa obnašaš,« pove ravnatelj o svojih izkušnjah z nasiljem v šoli. Danes je učiteljem z zakonom prepovedano, da bi fizično obračunavali z učenci. Za nasilje v šolah so odgovorni pretežno otroci.

Nasilja ni več kot pred leti
Po mnenju ravnatelja nasilja med otroki v šolah danes ni nič več, kot ga je bilo pred leti. Res pa je, da vsak primer, sploh zelo ekstremen, prek medijev hitro doseže javnost. »V javnosti se tako ustvarja slika, da je nasilje eskaliralo in da ga je vse več. Po moje to ne drži. Nasilneži so še vedno v manjšini, drži pa, da nasilje spreminja svojo obliko in da moramo vsako njegovo sled prepoznati in ustrezno ukrepati,« je povedal Tomšič.

Obstaja več vrst nasilja. Po besedah sogovornika je verbalnega nasilja več kot fizičnega, prvo pa je tudi bolj problematično, ker ga težje izsledimo. »Žrtve zmerjanja z oznako 'čefur' ali kakršnimi koli drugimi žaljivkami le redko spregovorijo o svoji stiski, izvajalci tovrstnega nasilja pa so pred učitelji lahko tudi vzorni učenci, zato njihovim dejanjem nismo priče,« je povedal Tomšič. Na šoli, ki jo vodi, imajo v želji po čim boljšem nadzoru otrok zaposlene tudi dežurne učitelje, ki otroke spremljajo tako rekoč ves čas, pred poukom, po njem in med odmori. Toda, kot je dodal ravnatelj, dežurni učitelji za otrokom ne morejo na stranišče. Tam pa se morda odvije tudi nasilje, tako verbalno kot fizično. Da bi ga zamejili, moramo zato začeti pri izvoru.

Na vprašanje, zakaj so otroci nasilni, ni enoglasnega odgovora. Tomšič je prepričan, da največjo vlogo odigrata družina in vzgoja. »Ne predstavljam si, da bi bila šola sama po sebi pobudnica nasilnih dejanj. Do neke mere lahko na otroka vplivajo vrstniki. Če se je znašel med nasilneži, bo verjetno tudi sam prej postal podvržen oblikam dejanj, ki niso sprejemljiva. Vse pa se začne doma. Če se starši z otrokom premalo ukvarjajo in je ta veliko prepuščen samemu sebi, je negativen vpliv medijev ali vrstnikov bolj izrazit. Enako je, če starši ne znajo postaviti meja. Danes popustijo malo, jutri še malo več in kmalu otroci vodijo njih ter prevzamejo vlogo glave družine. Tako ne pridemo daleč,« meni Tomšič.

»Naš pa že ni nasilen!«
Po njegovem starši včasih ne želijo sprejeti ali se vsaj težko sprijaznijo z dejstvom, da je bil v prekršek vpleten tudi njihov otrok. »Naš pa tega nikoli ne bi storil,« so prepričani in s prstom kažejo na druge starše na roditeljskih sestankih, češ, kako nevzgojene otroke imate. Pogosto določenih oblik nasilja v šoli niti ne uvidijo kot problematičnih in verjamejo, da otroka ni treba kaznovati. Če šola meni drugače, lahko pride do težav. »Zgodilo se je že, da so starši klicali policijo ali nas prijavljali na inšpektorat, celo napovedovali tožbe, ker so želeli kaznovati šolo zaradi domnevno neustreznega ukrepanje proti njihovemu otroku, ki je izvršil nasilje nad sošolcem. S posredovanjem državnih inštitucij so želeli starši skupaj s šolo kaznovati še vrstnike svojih otrok in njihove starše, torej tiste, ki naj bi bili po njihovem v resnici odgovorni za težave,« je povedal Tomšič in dodal, da se je v večini primerov izkazalo, da je šola primerno ukrepala in da bi lahko zaplet rešili brez posredovanja, če bi se le znali pogovoriti. »Na srečo je večina staršev kooperativna, zato so tovrstni zapleti redki. Res pa je, da z vsakim, še tako redkim takšnim primerom dajemo negativen zgled otrokom. Če starši ne znajo k nasilju pristopiti konstruktivno, tega ne bodo znali niti otroci.«

Več nasilja v poklicnih šolah
Da najstniki iz generacije v generacijo niso bolj težavni, niti težje obvladljivi, meni tudi Zora Kreft, univ. dipl. psihologinja, članice šolske svetovalne službe na Srednji trgovski šoli Ljubljana. Po njenem v srednjih šolah nasilja ni nič več kot v osnovnih. Razlike pa se pojavljajo med srednjimi šolami, predvsem med poklicnimi in gimnazijami. Razlog po besedah Kreftove izvira iz nizkega vrednotenja poklicev četrte stopnje (to je tistih, za katere izobražujejo poklicne šole), ki se je v naši družbi oblikovalo v minulih letih. »Poklicne šole izbirajo učenci z najslabšim uspehom, učenci iz socialno in ekonomsko prikrajšanih družin, ki so večkrat odrinjene na družbeni rob, zato se v njih krepi nezadovoljstvo s pogoji bivanja v družbi, povečana je raven osebnih frustracij in posledično odklonsko vedenje, ki se kaže tudi v izbiri nasilnega vedenja pri reševanju konfliktov in preseganju osebnih stisk. Poklicne šole zato beležimo višji odstotek dijakov, ki v odnosih do drugih izbirajo nasilne oblike vedenja,« je povedala Kreftova in dodala, da med oblikami nasilja prevladujeta verbalno nasilje (zafrkavanje, zasmehovanje) in psihološko nasilje (socialna izolacija, skrivanje stvari, grožnje). Fizičnega nasilja je manj. Na srečo, dodaja Kreftova, se na Srednji trgovski šoli Ljubljana nasilje vseh vrst zmanjšuje. »K temu je prispevala tudi naša svetovalna služba, ki jo sestavljajo psihologi, pedagogi, socialni pedagogi, specialni pedagogi ali socialni delavci. Uspelo nam je, da smo pridobili zaupanje dijakov in jih prepričali, da delamo za njihovo dobro. Obenem smo lahko svetovalni delavci pri svojem delu uspešni šele takrat, ko nam uspe vzpostaviti konstruktivno sodelovanje z vodstvom šole in učitelji.«
Ob pojavih nasilja pogosto govorimo o kaznih, toda po besedah Kreftove ni ustrezno govoriti zgolj o kaznovanju, pač pa je potrebna celovita obravnava. Z njo pomagamo tako žrtvam kot tistim, ki so uporabili nasilje, ter tako ustvarjamo pogoje za učenje sprejemljivejših ravnanj za reševanje konfliktov. »Žal so šolski programi še vedno zastavljeni tako, da je premalo poudarka na razvijanju socialnih spretnosti, medosebnega razumevanja in sporazumevanja,« meni Kreftova.