Julija ste v intervjuju za Dnevnik dejali, da je klub na pravi poti. Ali na začetku novembra vaše mišljenje ostaja enako?

Mi smo pred sezono sprejeli določena pravila igre, na katerih bomo vztrajali. Ta so bila, da bomo ustvarili mlado ekipo, s katero bi pomagali tudi reprezentanci.

Vendar zaradi slabih rezultatov občinstvo zahteva spremembe.

Res je, rezultati so slabi in logično je, da ljudje pričakujejo spremembe. Vendar poleti smo govorili drugače kot zdaj. Pravila igre moramo spoštovati, ravnati moramo tudi v skladu s proračunom, saj so zaostanki ogromni. Logično je, da nastopijo porazi, vendar nič še ni izgubljenega.

Torej Ildar Rahmatullin, ki je najbolj na udaru kritik, ostaja trener?

Zaenkrat ostaja. Če pa bo strategija kluba drugačna, če se spremenijo pravila igre, bo tudi športni direktor ukrepal drugače. Jaz se po vsaki tekmi pogovarjam s strokovnim štabom in igralci, s katerimi skupaj iščemo razloge, kako prebroditi krizo.

Kakšno pa je vaše osebno mnenje o trenerju?

Nekega osebnega mnenja niti nimam. Bo pa več znanega v roku enega tedna. Dejstvo je, da napredujemo iz tedna v teden in igramo vedno boljše.

Seja upravnega odbora, ki je bila predvidena včeraj, je odpadla.

Ja, dobil sem sporočilo, da sestanek odpade. Sicer ne vem, zakaj, vendar teh sestankov smo imeli v tej sezoni že več kot 30 in vseh se tudi ne udeležujem.

Ko je Dnevnik po sedmem krogu lige EBEL opozoril na določene napake, je bil odziv v klubu precej oster.

Poglejte, v tem letu smo poslušali kar nekaj stvari. Vsak ima pravico soditi in vsak vzrok ima svojo posledico ter obratno. Veliko tekem smo izgubili z le enim zadetkom razlike, kar nekaj je bilo tudi spornih sodniških odločitev... Dejstvo je, da ta ekipa zdaj potrebuje svoj mir. Če bi vsak teden menjavali kader, ne bi prišli nikamor. Igralski kader je zapuščeno stanje iz prejšnjih let. Denarja za nakupe v tem hipu resnično ni, čeprav se trudim po svojih najboljših močeh. Dediščina, ki sem jo sprejel, je prehuda, da bi lahko stvari v dveh mesecih postavil na glavo. Imam pa tudi občutek, da nekateri člani upravnega odbora uživajo v slabih rezultatih.

Vam je žal, da ste sprejeli izziv na Jesenicah?

Ne, ni mi žal. Vztrajal bom do konca. Star sem že 52 let in povem vam, da bolj napornega dela še nisem opravljal. Že pred sezono sem rekel, da bo za nas že vsak napredek velik uspeh. Veliko pove podatek, da Rok Tičar denimo igra v prvem napadu, saj bi glede na starost moral v tretjem. Imamo mlade igralce, ki so neizkušeni.

Ko govorite o mladosti - povprečna starost prvega in drugega napada je slabih 27 let.

Mi govorimo o neizkušenih in mladih, ki prihajajo. Veliko dobrih igralcev nastopa za mlajše moštvo Jesenic, ki so naša prihodnost. Ti igralci še nikdar niso igrali v tako zahtevnem tekmovanju, kot je liga EBEL, kaj šele, da bi oblekli dres Dunaja, Celovca, Salzburga... Potrebno bo še potrpeti. Vsekakor pa nad letošnjo sezono še nismo obupali. Daleč od tega!

Že pred časom ste izjavili, da hodite po palice v Beljak. To še vedno počnete?

Še kar. Tudi to se dogaja in imam občutek, da je stanje iz tedna v teden bolj zakomplicirano. Verjemite mi, da zaradi vsega tega, kar se je dogajalo v preteklosti, zdaj ni lahko.

Toda še vedno je selektor reprezentance John Harrington na spisek uvrstil devet hokejistov z Jesenic.

Jaz temu pravim fenomen, saj smo globoko na zadnjem mestu, jedro izbrane vrste pa je jeseniško. Tukaj je res nekaj čudnega.