Vedno je bil nekaj posebnega in navijači, soigralci ter predsedniki klubov nikoli niso bili povsem prepričani, kaj roji v njegovi glavi. Ni bilo malo tistih odločitev, ki so bile sprejete preko noči in so vplivale na to, da je svoje delodajalce menjal skoraj tako pogosto kot spodnje perilo. V prvih devetih letih svoje kariere je namreč igral v prav toliko klubih. Edino pravo stabilnost je zanimivo doživel pri Interju, torej klubu, ki je slovel po enaki meri nestanovitnosti le na drugi ravni - menjavanju igralcev in trenerjev kot po tekočem traku.

Morda se navijači Juventusa, Interja ali Lazia ne bodo strinjali, a Vieri je najboljšo sezono kariere odigral v Španiji, ko je v dresu Atletica iz Madrida zabil 24 zadetkov na 24 tekmah in bil najboljši strelec španskega prvenstva. Postal je ljubljenec navijačev Atletica in v klubu so bili zanj pripravljeni narediti praktično vse. Znameniti predsednik rdeče-belih Jesus Gil je celo nagnal trenerja Radomirja Antića, s katerim je imel Vieri nekaj sporov zaradi slabe medsebojne komunikacije, in iz Italije privlekel nikogar drugega kot Arriga Sacchija. Toda to ni bilo dovolj za nestanovitnega italijanskega napadalca. "V tistem kratkem obdobju med sezonama sva bila skupaj pri Atleticu. Sacchi mi je bil kot brat, ki me je poskušal prepričati, da ostanem. Preživel je cele ure z mano, se pogovarjal, me prepričeval, a na koncu je povsem razumel mojo odločitev. Preprosto sem preveč pogrešal Italijo in moral sem se vrniti," je o povratku na Apeninski polotok dejal Christian Vieri.

V kolikor bi želel razloge za svoje nemirno srce poiskati pri kakšen psihiatru, bi slednji kaj hitro s prstom pokazal na njegovo mladost. Že pri treh letih se je družina Vieri preselila tja spodaj v Avstralijo, kjer je Christianov oče v jeseni svoje nogometne kariere zaigral za klub italijanskih priseljencev. Za žogo je kmalu začel tekati tudi Christian, a prvo tekmo je odigral šele pri 14 letih, leto pozneje pa se je za poletne počitnice vrnil v Italijo k dedku. Le-ta je bil prav tako nogometni zanesenjak in je hitro prepoznal, kako nadarjen je njegov vnuk in ga peljal v lokalni klub Santa Lucia. Vieri se je izvrstno izkazal in na vsak način je želel ostati v Italiji. Po koncu počitnic se je vrnil v Avstralijo in uspel prepričati starše, da mu omogočijo vrnitev v domovino, a kaj hitro se je zopet premislil. "Pogrešal sem očeta in mamo. Jokal sem cele noči in ko me je prišel oče iskat, sem mislil, da bom v Avstraliji ostal za vedno. Toda v glavi se mi je kmalu razjasnilo, da če želim postati nogometaš, moram nazaj v Italijo. Imel sem srečo, da so moji starši razumeli vse skupaj," je številne selitve v mladosti opisal Vieri.

Precej mešane spomine ima Vieri na italijansko reprezentanco. Nastopil je na dveh svetovnih prvenstvih in leta 1998 v Franciji zabil pet zadetkov, štiri leta pozneje v Južni Koreji in na Japonskem štiri, a s soigralci se je v domovino vračal sklonjenih glav. Vse je bilo pripravljeno, da bi za "Azzurre" igral tudi na Mondialu leta 2006, toda zaradi poškodbe je ostal doma, kasneje pa je Italija brez njega postala svetovni prvak.