Že hiter pogled na seznam športnih dosežkov vedno skromnega in asketskega telovadca je več kot dovolj za opis njegove veličine. Ponaša se z neverjetnimi 30 odličji z največjih tekmovanj - olimpijskih iger, svetovnih in evropskih prvenstev. In vsi bi mislili, da se bo avtobiografskih in biografskih knjig kar trlo. A temu ni tako. Pričujoča je komaj druga po vrsti po kar nekaj desetletij dolgem premoru, slednja skromna knjižna upodobitev pa ni posledica nezanimanja, temveč jo je "zakrivila" Cerarjeva "muhavost", ko si najmanj od vsega želi kopanja v slavi ali medijske pozornosti.

Na takšne težave pri nastajanju knjige je opozoril tudi idejni oče projekta Jože Kostanjevec, ki je opisal ne ravno kratko nastajanje knjige, od ideje do realizacije je minilo kar celo desetletje. "Idejo za knjigo o življenjski poti Miroslava Cerarja sem dal že ob njegovi 60. obletnici, a se je s tem odlašalo, ker soglasja, da bi jo napisali, ni bilo do pred letom dni. A se je Miro februarja premislil, nato pa so se dogodki razpletli in v prvih dneh junija se je Miro le odločil: 'knjigo bomo izdali'," je "trnovo" pot nastajanja knjige opisal Kostanjevec.

Predstavitve se je udeležila tudi zasedba soavtorjev. Svoj prispevek k nastanku knjige so dali Sebastijan Piletič, športna novinarka Zala Zaletel, Edvard Kolar in Kostanjevec.

"Za pripravo knjige nam je ostalo malo časa. Knjiga ni le življenjepis Mira Cerarja, ampak smo se v njej dotaknili tudi zelo pomembnega dela gimnastične zgodovine," je dejal Piletič. Delo ni bilo enostavno, treba je bilo pregledati vse časopisne zapise o telovadcu, ki jih ni bilo malo. V vseh teh letih se je tako nabralo kar za več kot pet fasciklov časopisnih izrezkov v slovenščini, srbohrvaščini, ruščini, nemščini in angleščini, saj se samo na spomin ni dalo zanašati. V pomoč je bila tudi knjiga iz leta 1966 Poslednji romantik na konju Mirana Sattlerja in Vlada Šlambergerja, ki se je tudi udeležil predstavitve. Vodil jo je njegov novinarski kolega z Dela Mitja Meršol.

"Miro ni blestel le kot dober telovadec na konju z ročaji, kjer je bil pravzaprav nepremagljiv in ga kot konjenika najbolj pozna tudi javnost, kar pa je morda nekoliko krivično. To je zasenčilo njegove odlične rezultate na drugih orodjih, ko je bil namreč prvi, ki mu je uspelo dvakrat zapored osvojiti naslov evropskega prvaka v mnogoboju. Pa tudi dosežke velikega borca za fair play v športu. Vseskozi je poudarjal skromnost in strpnost v športu," je še poudaril Piletič.

Predstavitve so se udeležili vsi tisti, ki so Miroslavu Cerarju stali ob strani kot prijatelji športniki, ki so z njim trenirali, sodelavci ali družinski člani. "Njegov čas je bil tudi naš, z njim smo tekmovali, še vedno se enkrat tedensko dobivamo v telovadnici, ne več na orodjih, ampak se podimo za žogo, se dobro 'prešvicamo' in potem gremo vedno skupaj na pivo. Bili so to lepi časi za nas ... Če bi imeli tako kot zdaj SP na vsako leto, koliko bi to bilo medalj, kam bi jih Miro dal," se je pošalil nekdanji Mirov reprezentančni kolega Janez Brodnik, ki si želi, da bi kmalu luč sveta ugledala tudi nova telovadna dvorana, v kateri bi moralo dobiti prostor tudi obeležje tega prelomnega obdobja.

Tine Šrot si še zdaj živo predstavlja prvi vtis, ko je na skupnem treningu v Ljubljani spoznal Mira, bodočega šampiona: "Že takrat je bil obložen z velikanskimi bicepsi kot 'bodybuilder', vitek, eleganten, nežen in ko je začel z vajo na konju, sem si mislil: to je pa revolucija v gimnastiki, bolje, da pospravim šila in kopita." Življenjska sopotnica Zdenka Prusnik Cerar je vesela, da so tudi skupaj z otroki ustvarjali zgodbo, ki je zdaj zapisana.

Nato je dobil besedo slavljenec: "Moj ožji krog, s katerim sem vrsto let sodeloval in treniral, je izrazit krog ljudi, na katerega se lahko v vsakem trenutku drug na drugega zanesemo. Ta zavezanost drug drugemu nas je naučila dela, vse, kar smo dosegli, smo dosegli s svojimi žulji, ki so bili tudi krvavi. Bili smo enaki med seboj, čeprav različnih profilov in tudi različne ideološke usmerjenosti. Vrhunski rezultat ni bil tisti, na katerem boš živel in se naslajal, ampak aktivnost, ki nas je vzgajala, učila, še posebej pa je pomembno prijateljstvo," je razmišljal Cerar. Glede izjemnega števila kolajn pa pravi: "Včasih so mi ruski tekmeci namignili, če bi bil član ruske reprezentance, bi 'padla' tudi kakšna medalja več."

Predstavitve so se udeležili tudi predstavniki mlajše generacije slovenskih telovadcev, ki jim je Cerar s svojim zgledom postavil zelo visoka merila. Zato Aljaž Pegan govori z velikim spoštovanjem o dosežku predhodnika: "Današnja gimnastika se z gimnastiko takratnih časov težko primerja. Bili so drugačni časi in napori, doseči takšne rezultate, kot jih je Miro in ostali fantje, ni bilo enostavno. Sam lahko povem, da verjetno ne bi niti ene vaje naredil cele. Zahvalil bi se vsem telovadcem, ki so naredili gimnastiko tako priljubljeno, da se je obdržala in da smo Slovenci gimnastičen narod."