Zaradi številnih poškodb verjetno niste mogli v celoti uresničiti načrta priprav.

Prvo druženje je namenjeno predvsem spoznavanju z igralci in vpogledu v kader, s katerim razpolagam. Po eni strani sem vesel, da se je vseh 22 igralcev odzvalo mojemu povabilu, po drugi pa sem nekoliko nesrečen, ker zaradi številnih poškodb nisem mogel dobiti prave slike reprezentance in njene dejanske vrednosti. Zaradi tega tudi še ne morem začeti izbirati najboljših dvanajstih ali štirinajstih igralcev. Če bi bili v popolni zasedbi, bi lahko že na Rogli in v Linzu naredili velik korak naprej.

Od petka do nedelje boste nastopili na turnirju v Linzu v Avstriji, vendar zaradi poškodb v zelo okrnjeni zasedbi.

Vid Kavtičnik ima znova težave s kolenom, zato na turnirju v Linzu ne bo igral. Prav tako ne Miladin Kozlina, čeprav „polovično“ že trenira – igra v obrambi, v napadu pa še ne. Tudi z Alešem Pajovičem, ki je nedavno prvič po poškodbi zaigral za Celje Pivovarno Laško, bi bilo nesmiselno tvegati, enako pa velja še za Uroša Zormana, ki ima preglavice z dlanjo leve roke. Nenad Bilbija je obnovil staro poškodbo in čuti bolečino na „šuterski“ roki, Klemen Cehte ima preglavice s prepono, Boštjan Kavaš pa z mišico. Nesmiselno bi bilo tvegati, da se kateremu izmed igralcev poškodba še poslabša. Turnir v Linzu ni tako pomemben – najpomembneje je januarsko evropsko prvenstvo v Avstriji. Kljub poškodbam zaenkrat še ne razmišljam o tem, da bi poklical katerega izmed rezervistov.

Ali bodo na tekmah proti Avstriji, Ukrajini in Švici že vidne nekatere novosti v igri slovenske izbrane vrste?

Nekatere zadeve so tudi za igralce morebiti res videti kot nove, vendar so v Evropi že bolj ali manj stare. Delno so takšne tudi zaradi dejstva, da se v slovenskih klubih igra drugače. Tako v obrambi kot v napadu iščem rešitve, ki bodo najbolj ustrezale igralskemu kadru, ki ga imam na razpolago.

In kaj pričakujete od svojih igralcev v Linzu?

V Linzu rezultat ne bo v ospredju, seveda pa to ne pomeni, da fantom v garderobi pred tekmo ne bom rekel, da ni potrebno zmagati. Na turnir ne gremo izgubljati, toda po drugi strani je najpomembneje, da v čim večji meri zadeve, ki smo jih delali na treningih, na tekmah vpeljemo v igro in jih pokažemo na igrišču.

Mnogi pričakujejo, da bo slovenska reprezentanca pod vašo dirigentsko palico igrala tako kot sloviti Kiel.

Kielove igre ne more nihče „kopirati“, ker ima vsak pač drugačne igralce. Madžarski Veszprem ima mogoče 50 odstotkov Kielove igre, danski klubi še kakšen odstotek manj, toda hitra igra, ki jo goji Kiel, ni samo njegova, ampak tako igrajo že mnogi. Hitra igra je že dolgo trend v sodobnem rokometu, zato je nesmiselno govoriti o nemškem, španskem, skandinavskem ali kakšnem drugem modelu. Ob tem tudi ne smemo pozabiti, da tudi Kiel zdaj igra drugače, kot je igral pred petimi ali desetimi leti. Kjerkoli sem doslej delal, sem igro prilagajal igralcem, ne pa obratno – in tako delam tudi v slovenski reprezentanci. V glavi imam sliko, kako bi morala igrati reprezentanca. In na osnovi tega tudi izbiram igralce, ki mojemu modelu najbolj ustrezajo. Imam občutek, da me reprezentanti razumejo, seveda pa je nemogoče pričakovati, da bodo že v nekaj dneh vse taktične različice in sisteme znali pokazati tudi na igrišču. To je proces, ki že v klubu traja zelo dolgo, v reprezentanci, ki se zbira le občasno, pa še toliko dlje.