"Tekel bom zagotovo še. S tem živim. Tek ni kot met kladiva. Profesionalno pa se z maratonom zagotovo ne bom več ukvarjal. Dovolj je. Sedaj pridejo drugi izzivi," je Roman Kejžar postavil piko na i po nedeljskem maratonu, ki ga je pretekel za njegove razmere in jesen kariere v odličnem času (2,19:24). Praktično na prste ene roke bi lahko našteli slovenske maratonce, ki so v Ljubljani doslej tekli pod mejo dveh ur in tridesetih minut. Tudi zato bo profesionalno slovo Soriškega Spiridona še toliko bolj poglobilo vrzel v najbolj udarni, množični in po vsem svetu cenjeni, v Sloveniji pa zapostavljeni disciplini. "Maraton ni sto metrov. Na rezultat lahko tečeš le dva, redko tri ali več maratonov v letu. Žal to redki razumejo," je pripomnil po koncu zanj celo rezultatsko najboljši sezoni doslej. V cilju v Ljubljani jo je primerjal s tisto leta 2000. Že to, da je letos prvak na pet, deset in 42 kilometrov, pove domala vse.

Vrzeli, ki nastaja za njim, ni težko razložiti. "Tudi tek s časom dveh ur in 11 minut mi ni omogočil statusa z državno službo, zato sem se moral vseskozi znajti sam. Zaradi tega sem bil tudi za ostale slab zgled. Videli so, da ni vredno," pravi maratonec, ki je bil v nedeljo kljub 12. mestu v središču pozornosti. "Organizatorje ljubljanskega maratona nekako razumem, da ne vlagajo v domače maratonce. To je privat zgodba in poskušajo na drug način dvigniti raven. Pobude, da bi ustanovil nekakšen fond, ki bi pomagal domačim maratoncem, doslej ni zaživel. Tone Kosmač in Mitja Kosovelj sta prva kandidata za naslednika. A Kosmač kot amater, z redno službo in enim treningom dnevno ali Kosovelj, ki mu je prva disciplina gorski tek, bosta brez tega težko to zmogla kljub skromnosti," je poudaril Kejžar in dodaja, da maraton ni osamljen primer. To se navezuje na celoten tek na dolge proge. "Manjkajo ulični in cestni teki, ki so včasih na noge dvigovali mnoge ljubitelje teka. Hkrati je to največja baza za maraton."

O drugi, slovenski plati maratona razkriva tudi slovenska maratonska prvakinja Daneja Grandovec (2,52:14). Po zmagi na Ljubljanskem maratonu pred štirimi leti (2,50:42) do nje ni pristopil noben predstavnik tekaške obutve in ji ponudil sodelovanja. "Doslej se še ni nič spremenilo. Pomaga mi le osebni sponzor. Štartnino 25 evrov sem si sama plačala. Na posebno nagrado 250 evrov, ki naj bi jo dobila za naslov prvakinje, še čakam. V Zagrebu zmagovalec polmaratona dobi 700 evrov. Glede tega, kako se iztrošiš, ni primerjave. Domači smo hudo zapostavljeni. Afriškim atletom in atletinjam plačujejo štartnino, čeprav jih potem katere tudi prehitim, Slovenci pa še štartnino sami plačujemo. Žalostno," primerja 25-letna Mariborčanka, ki ima status vrhunske športnice mednarodnega razreda, a državna služba je še v fazi prošnje. Torej primer Kejžar ni osamljen.

Kakšen neprecenljiv vzgled lahko ima srčna zgodba domačega tekača, pove Robert Kotnik. Atlet iz Lukovice je bil lani najhitrejši Slovenec na Ljubljanskem maratonu, letos je bil drugi na polovički (1,11:20) za Kosoveljem. Spomladi si je hudo poškodoval gleženj. "Zdravniki so govorili, da nikoli več ne bom hodil. To pa je bil moj prvi tek na tekmi in to, glede na vse, kar hiter tek. Med tekom mi je šlo kar na jok," je svoj čustveni tek v življenje opisal Kotnik.