"Jens" je v svet formule ena vstopil leta 2000, ko je na presenečenje mnogih uspel priti do sedeža v moštvu Williams. Njegova dirkaška zgodovina je bila do takrat zelo klasična, od kartinga, preko formule ford do formule 3, vedno pa se je Anglež boril s kroničnim pomanjkanjem denarja. Jensonu namreč ni bilo postlano z rožicami, zato je njegov uspeh v letošnji sezoni toliko večje zadoščenje - tako zanj kot za očeta Johna. "Ko sem pripel v bokse po dirki v Braziliji, sva si padla v objem. Oče je jokal kot majhen otrok. Obema je z ramen padlo ogromno breme preteklosti, ker smo se vsi odrekali marsičemu. Ko sem pripeljal v cilj in je postalo jasno, da sem svetovni prvak, sva oba z očetom lahko za trenutek izživela vse, kar naju je namučilo v preteklosti. Verjamem, da so bile očetove solze najslajše njegove solze do sedaj," je po dirki pripovedoval Button.

Vrnimo se k njegovim začetkom v formuli ena: mnogi so od njega pričakovali, da bo ponovno dvignil Anglijo na prestol formule ena, a "zlati deček" je razočaral na celi črti. Sicer je do prvih točk prišel že na svoji drugi dirki, in to ravno v Sao Paulu, a do od britanskih medijev tako želenega preboja v sam vrh ni prišlo. Nad njim je obupal tudi Frank Williams, zato se je že leto kasneje za dve sezoni preselil v Benetton (zdaj Renault), ki je šel takrat skozi enega najtežjih obdobij v obstoju tega moštva, in z njim je šlo navzdol tudi z Jensonom. Bolj kot z uspehi na stezah se je v medijih pojavljal zaradi precej razsipnega in tudi razuzdanega načina življenja. Po prestopu k moštvu BAR mu ni kazalo veliko bolje, saj je bil bolj ali manj stalen gost začelja razpredelnice. Eden boljših rezultatov je bilo njegovo prvo najboljše štartno mesto v Imoli leta 2004 in to na 70. dirki kariere. Nekaj več upanja je prišlo, ko je vse skupaj uradno prevzela Honda. Button je lahko tako avgusta 2006 prvič slavil na dirki v Budimpešti, ki je bila njegova 113. dirka kariere. Ko so že vsi upali, da je končno prišel njegov trenutek, se je nad njegovo kariero spet zgrnila tema neuspeha, posebej, ko je na sceno stopil Lewis Hamilton, ki je bil v trenutku deležen vse angleške dirkaške pozornosti.

Hondin projekt je bil iz sezone v sezono slabši, z njim je ugašala tudi Buttnova kariera, in ko je po koncu sezone 2008 japonski avtomobilski gigant napovedal, da izstopa iz formule ena, je vse kazalo, da je konec njegove kariere. Bolj po čudežu je vse skupaj uspel rešiti veliki strateg Ross Brawn, ki je obdržal oba dirkača in večino osebja. Deviško beli dirkalnik, ki je v osnovi še Hondina konstrukcija, pa je bil veliko presenečenje: hiter in zanesljiv je presenetil celotno srenjo formule ena in prva polovica sezone 2009 je bil Brawnova. Ali bolje rečeno, Buttnova. Na prvih dirkah sezone je zmagoval kot za stavo, od sedmih zmag, ki jih ima v karieri, jih je seveda šest nanizal do 7. junija v Carigradu. Potem pa se je začelo že kazati, da Button ne zmore držati koraka z najboljšimi, saj ni več zmagoval, Brawnov dirkalnik pa tudi ni bil več tako prepričljivo najhitrejši.

A bil je še vedno dovolj hiter, da je Anglež zbiral točke, tekmeci pa si očitno niso mogli opomoči od šoka iz prve polovice sezone, saj je večina nekako v mislih odpisala leto 2009 in so vso pozornost preusmerili na priprave za sezono 2010. Na Buttnovo srečo.

Tako je le še moral paziti, da se mu moštveni tovariš Rubens Barrichello in Red Bullov dirkač Sebastian Vettel ne bi preveč približala. S petim mestom v Braziliji pa je zapečatil letošnjo sezono z naslovom svetovnega prvaka. Buttonovi someščani v mestu Frome v jugozahodnem delu Anglije pa so celo ulico poimenovali po svojem novem dirkaškem idolu.