Formication je bržčas tudi njuno najbolj znano delo, saj sta zanj leta 2007 prejela nagrado skupine OHO. Na formalni ravni sta z instalacijo dosegla digitalni, multimedialni učinek, čeprav sta uporabila docela analogne postopke. Grafoskop je nekako stalnica v njunem delu, tudi na primer pri Preskarjevi postavitvi Intruders (2006), Marganini postavitvi Welcoming (2009) ter pri skupnih instalacijah G-schihten (2006), Breather (2007) in Displacement (2008). Pri omenjenem delu se čez soj grafoskopa sprehajajo mravlje, ki so ujete med dva terarija: na eni strani je bivanjski, na drugi strani pa prehrambeni delovni terarij. Z delom sta predstavila svoje videnje družbene oziroma razredne strukture, kot jo vidi od zunaj obiskovalec v mestu. Razredni boj je v tem primeru sploščen in poenoten; mesto daje vtis, da obstaja zgolj srednji družbeni sloj, v katerega pa so akterji vpeti popolnoma nezavedno. Njuno uporabo grafoskopov lahko razumemo tudi v prenesenem pomenu, saj predstavljajo psihološko projekcijo, ki se prikazuje na steni, a postane ozaveščena šele po globokem premisleku.

V primeru umetniških duetov in kolektivov zelo težko razločimo posameznikov avtorski pečat, ki se jasno pokaže šele pri samostojnih projektih. Če pogledamo njuna najnovejša samostojna dela, se tako formalno kot vsebinsko ne oddaljujejo bistveno od skupnih projektov, kar priča o tem, da je njun izraz zelo soroden. Luiza Margan je letos na samostojni razstavi Medprostori v Tobačnem muzeju pokazala zavezanost analognim tehnologijam, raziskovanju geopsihologije mesta in arhitekture ter prepletu družbenokritične in intimne pripovedi. V enem izmed del na razstavi je paralelno postavila dve videoprojekciji, eno s Tržaške ceste v Ljubljani in drugo iz Triester Strasse na Dunaju. Obe slikata opustošen vrt, skrit za stenami glavne ulice, kjer se na bočnih pročeljih zarisujejo silhuete hiš, ki so bile porušene. Posnetka sta praktično nepremična in dajeta vtis, da smo ujeti v času. Miha Presker pa je s še nerazstavljenim projektom Ruhmsuchen, ki ga je razvijal kot diplomsko delo, posegel bolj v strukturo medijskega prostora in idejo "projeciranih" podob, ki jih v psihologiji obravnavamo kot posameznikove želje. Sestavil je majhen helikopter, ki nas spremlja z nadzorno kamero in posnetke predvaja na steni. Helikopter po avtorjevem mnenju v vojaški propagandi, zlasti pri privabljanju nabornikov, igra vlogo pozitivnega, odrešilnega elementa, ki je nasprotje grožnji. Helikopter je danes kot nordijska boginja Valkira, ki odloča, kdo bo v vojni umrl in kdo preživel.