No, letošnjega avgusta me je ob izdelavi neke scenografije vzel s seboj gospod Niko Novak, samostojni scenograf. Z njegovim kombijem sva se popeljala po Savskem naselju, kjer se je v tistih dneh izvajal kosovec. Kako naj vam rečem? Temu bi se lahko reklo stopiti na drugo stran. Kot če te turista na barko vzamejo domorodni ribiči ali kot če se z oddaljene tribune, kjer ti je koncert dolgočasen, premakneš tik pod oder, kjer se dogaja. Čisti užitek. Na sprednjem sedežu razgretega kombija pri odprtem oknu, kot ekipa na začetku filma Napad na policijsko postajo, počasi krožiš po soseski in s sektorsko izostrenim vidom nabiralca ocenjuješ, ali se splača ustaviti. In ko se ustaviš, h kupu pristopiš takisto počasi, si podrobno ogledaš kose, kaj tudi odmakneš. Kajti: si v igri. S pooblastilom, ki si si ga končno privoščil, počneš, kar si si vedno želel in kar bi počel marsikdo. Brskaš po stari šari.
Izkupiček je bil bogat. Poleg kompletne pohištvene scenografije za vizualni projekt mladega režiserske nade Nikoline Mudronja se je našel še cel kup prijetnih malenkosti kot na primer odvržena maketa motorja Honda Goldwing, mikroskop, dandanes raritetno ljubek kuhinjski lestenec iz šestdesetih let, ki se je kasneje z navdušenjem preselil v kuhinjo na drugem koncu Ljubljane, očarljiva zbirka starih hokejskih palic, povsem nov lovski nahrbtnik iz tistega neponovljivega zelenega platna in z usnjenimi paščki in še bi se dalo naštevati. No, glavni kos je vendarle našel gospod Novak.
"Moraš pogledati, ali so sabljice spodaj," se je nekaj mesecev kasneje, to je minuli torek, prav tako nasmehnil gospod Stane, človek, ki mi je, ko sem mu povedal, da me zanima biznis s kosovnim materialom, odvrnil, da sem za to igrico že na videz prenežna duša. A tokrat nasmeh ni bil namenjen meni, temveč naključnemu soudeležencu pogovora, ki je povedal, da je ravno pred dnevi na kosovca odvrgel pozlačen kavni servis ter gospe s pony kolesom, ki ga je takoj pobrala in peljala na bolšji trg, celo pomagal z nekaj vrečkami in penasto gumo, da se skodelice ne bi poškodovale. Vtisnjene sabljice so značilne za Meissen, prvake bidermajerja, in če mečeš stran star servis, je seveda zoprno, če so na dnu vtisnjene, ti pa jih ne opaziš. Tovrstnih primerov je veliko. Gospod Stane od njih živi. Ko ga vprašam za zadnjo veliko najdbo, mi odgovori: "Največ dobijo kontejneraši."
"Kdo?!" ga vprašam ponovno.
"Kontejneraši. To so ti, ki brskajo po kontejnerjih. Zadnjič je nekdo v BS3 našel med starimi časopisi snop vabil na neko zadevo, pod katerimi je bil lastnoročno podpisan Josip Broz Tito." O ceni takšnega kosa ga niti nisem vprašal, mi je pa dejal, da je poslovna logika njegovega posla sprenevedava in da cene ves čas rastejo in padajo. Kot v vsaki dejavnosti je treba biti aktiven in iskati priložnost. Gospod Stane to počne na starem Tomosovem motorju, na katerem ima zadaj montiran velik boks. Z njim kroži po mestu, obiskuje kosovne odpade ter v kupih šare prepoznava dragocenosti. "Ne samo to. Razlogi in poti do robe so različni. Nekateri ti rečejo, pojdite v hišo in poberite vse, kar je v njej, češ da jih absolutno ne zanima nič od tega. Bogvedi, zakaj nočejo imeti nobenega opravka s starimi stvarmi. Morda jih preveč spominjajo na kaj preveč zoprnega, dostikrat so posredi kake zapuščinske zdrahe in podobno, kakšni ljudje pa enostavno ne prepoznajo vrednosti. Ali jih prezrejo. Oni dan sem v kupu odvržene šare našel knjigo z osebnim posvetilom Rudolfa Maistra. No, našel sem tudi že sliko Toneta Kralja, ki je šla naprej za 1000 evrov, ali litografijo Mihe Maleša," pojasnjuje gospod Stane in predstavi tudi tipičnega kupca: "Nekoč je bil srednji sloj, sedaj ga ni več. Obstajajo samo ljudje brez in ljudje z denarjem in ti z denarjem gledajo na denar povsem drugače kot tisti brez. To so kupci." Po njegovem mnenju je sicer 70 do 80 odstotkov bidermajerja, ki kroži po slovenskem starinarskem trgu ponaredek, oziroma pravi, da gre v primeru starin v veliko primerih za nove kose iz Italije, ki zgolj izgledajo staro.
Prenarejevalci. In preostali "bolšjakarji". V vsakem primeru gre za pleme s posebnimi znanji. Bojda obstajajo specialisti za pregledovanje tal na velikih zabavah, ki zgolj krožijo po prizorišču in gledajo po tleh, kaj so ljudje izgubili. Ali pač domiselneži, ki so se, potem ko so se lokalni mogočneži nad tem kolektivno navdušili, specializirali za serijsko slikanje olj zvona lokalne cerkve tako, da je bil eden specializiran za zvonik, drugi za ozadje, tretji pa za detajle. Ljudje pač cenijo umetnost. Še posebej če imajo denar, da jo plačajo. B. Dimitrijević, svetovna art zvezda, je nekoč takole pojasnil, kaj je umetnost: "Če odpreš pivsko flašo in zamašek položiš na mizo v gostilni, je to nekaj drugega, kot če to razstaviš v Louvru." Stvar konteksta. Svoj svet. Svet, v katerem je krogotok med dnom in višinami ves čas v pogonu. Od ljubljanskih kontejnerjev do Napa Valley, kjer kalifornijske vinske baronese vzdihujejo: "Oh it's so antique, so artsy!"
Ena osnovnih delitev med ljudmi je delitev na tiste, ki prepoznavajo in posredujejo, in tiste, ki sprejemajo. Tanja Radež, sicer znana slovenska oblikovalka, spada med prve. Je redna obiskovalka bolšjega trga na Cesti dveh cesarjev, nad katerim sicer benti, da je neumnost, da je zanj treba plačevati evro vstopnine ter da je ograjen, prav tako pa v primerjavi z drugimi bolšjaki, ki jih je videla - videla pa jih je precej -, pogreša otroke in več ciganov. "Ta ob nabrežju Ljubljanice je za moj okus preveč agresiven, medtem ko bolšjaka na Cesti dveh cesarjev obožujem, moti me samo, da je obdan z ograjo kot živalski vrt. Že mariborski je lepši in pestrejši. Tam na primer prodajajo tudi gobe. A je razlika. Berlin ima precej bolšjih sejmov, ki so izjemni, vendar pa so tam naprodaj zadeve, pri katerih me pritegne izključno dizajn, medtem ko me pri bolšjakih, kot so ljubljanski, beograjski ali zagrebški, strese še dodaten pomen, ki ga predmeti premorejo. Navezave na preteklost, ki mi je bližja," razlaga Radeževa. Razen dveh računalniških monitorjev v njenem delovnem kabinetu ne opaziš nezanimive stvari. Velike škatle za kraševe in koestlinove vafle, konzerve za marmelade ter številne druge vrste trgovskega blaga iz bolj ali manj davnih časov jugoslovanskega socializma so primerki, katerih estetske vrednosti ne more prepoznati samo skrajni neotesanec. Takisto v obesku za ključe v obliki Jake Racmana, ki ga je prav minulo nedeljo na bolšjaku kupila za dva evra. No, ko jo vprašam za njeno najljubšo trofejo, mi iz sosednje sobe prinese kvačkano torto. Res neverjeten primerek naivne umetnosti. V projektu Pozabljeno, v katerem je Radeževa s svojim artefakti opremila opuščeno hišo na Starem trgu, je ta torta kakopak končala na sredini kroga, v katerem je s svojimi prijatelji sedel mišek Miki, ki je ravno tedaj praznoval 80. rojstni dan. Z gostiteljico se sicer nisva strinjala glede starosti avtorice torte, torej, ali jo je nakvačkala starejša ali nekoliko mlajša gospa, kar pa niti ni pomembno. Tiste debele kite iz tipične volne, iz katere smo nekoč nosili marsikateri pulover, te bolj kot karkoli spomnijo na specifične male radosti malih življenj v socializmu. Na ivje, ki je zunaj domovanja, v katerem je nastajala, po navadi padalo iz megle, še najraje na dan JLA ali 29. november. Kvačkana torta?! "Da, na Hvaru sem letos spoznala izjemnega človeka, gospoda Tonija Politea, ki ima tam svojo starinarnico (nekoč je bila to prva privatna galerija v socialističnem bloku, ki jo je odprl leta 1977). Nisva potrebovala dosti, da sva se ujela. Izjemen poznavalec in zbiratelj marsičesa, med drugim na primer plastičnih igrač, izdelanih v Jugoslaviji. To je človek, ki mu je malodane jasno, kakšne vrste Eifflovi stolpi iz šibic so bili značilni za kak jugoslovanski zapor. Ko sem mu na primer povedala za šivano šatuljico iz razglednic, ki jo imam, me je takoj vprašal, ali je modre barve, kar tudi je. Zakaj? Razložil mi je, da so jih izdelovale redovnice, ki so delale v bolnišnicah. Z modrim polivinilom so bile prevlečene, ker je bil ta polivinil nekakšen bolnišnični repromaterial, in so bojda prav zaradi tega naključja tako specifične." Radeževa sicer meni, da so ženske bolj nabiralke, ki po kosih posegajo z več naključnosti ali stihijskosti, medtem ko za moške pravi, da so zaradi sistematičnosti bolj zbiratelji. O tej razliki bržkone govori pripetljaj med njo in Politeom. Na znamenitem zagrebškem bolšjaku Hreliču je za primerno mizerno ceno kupila oblekico, ki ji je bila pač všeč zgolj na pogled. To, iz česa je, je ni zanimalo, medtem ko je Politeo slučajno imel naročilo za ravno tak kos znamke Diolen. Podarila mu ga je. Ali, kot je navrgel naključni sodružnik pri pogovoru z gospodom Stanetom: "Resne šminkerke v normalnih mestih se za petek zvečer dandanes oblečejo iz druge roke". "Če sem fancy? Ja, fancy sem ravno zato," je njihovo stališče do tega in to stališče je fancy tudi meni. No, mimogrede velja omeniti, da je to v Ljubljani nemogoče. Ponudba blaga iz druge roke v BTC-ju je, razen če nimaš izredne sreče ali pač notranje informacije o sveži pošiljki, vsaj za okus podpisanega, precej klavrn. Druge ponudbe pa že dolgo ni več. Vse tovrstne trgovine, vključno s tisto na Petkovškovem nabrežju, kjer si nekoč lahko našel izjemne kose iz Nizozemske, so kdo ve zakaj propadle.
Tudi na bolšjaku na Viču, ki ga je naša ekipa obiskala prejšnjo nedeljo, predvsem ni na voljo zanimivih oblačil. Podobno kot prodajni kombi z mesnimi izdelki, ki je ponujal razne salame v akciji, so sicer obratovale stojnice s cenenim novim džinsom ter drugimi vrstami oblačil, kakih oblačilnih presežkov pa niti ni bilo na ogled. Da bi uniforme JLA pridobile atraktivnost, je morda še prezgodaj (razen srajc in seveda od nekdaj čislanih pasov po 20 evrov), ali pa bi se jih imetniku stojnice verjetno bolj splačalo oditi prodajat na kak zahodnoevropski bolšjak.
Presežno so delovali izjemno lični, ljubki gojzarčki, ki pa so bili, kot je za lične ljubke gojzarčke značilno, seveda manjših ženskih številk. Čeravno bi Dugi, stari mestni preprodajalec antikvitetnih drobnarij, kot so nalivniki in podobne raritete, v sebi lastnem ciničnem slogu dejal, da se dobra roba iz Viča ob šestih zjutraj pokupi in preseli na nabrežje Ljubljanice, bi osnoven vtis bil, da je ponudba na viškem bolšjaku manj umetniška ter bistveno bolj uporabniška kot artistična. Ponuja sicer možnost, da se za deset minut podate v pregled stare zbirke značk. No, bolj na pravem mestu ste, če potrebujete krožno žago s podestom za 30 evrov. Najdete jo tam. Prav tako elektromotorje, vodovodni material, dele za avtomobilske motorje, luči, analogne merilce hitrosti (ki so pri motoristih menda spet v modi), za laika bizarno velike zbirke stranskih vzvratnih ogledal, kar nekaj šivalnih strojev in gramofonov, kakopak ogromno mobilni telefonov, katerih že na videz uglednejši prodajalci nastopajo kot višja kasta high-tech profesionalcev, komplet golf palic za 100 evrov, stare vrtalnike ali celo prastare vrtalnike, kakršna je bila 50 let stara mašina za vrtanje lukenj v železo. A da ne bo pomote. V Metalki na Topniški vam železo še vedno brezhibno nažagajo na skrajni veteranki, ki je menda stara ravno toliko. Bolšjak je prizorišče, na katerem je Iskra še vedno skrajno zvezdniška firma. "Halooo, ne prodajam ti kar nekaj, ampak Iskro," je na primer prodajalec odbrusil kibicerskemu kupcu, ki mu je skušal znižati ceno za neki vrtalnik.
Seveda je treba imeti srečo. Znanka, ki je taisto nedeljo na Vič prišla po levi zadnji žaromet za Fiat Punto letnik ‘96, je našla samo desnega. O tem, ali do nakupa pride ali ne, v vsakem primeru odloča nekaj evrov, o katerih pa se kupci in prodajalci dostikrat ne morejo dogovoriti. Za novi sedež za motor je prodajalec hotel 35 evrov, vendar se je kupec, ki je zanj vztrajno ponujal 30, odločil, da bo raje popravil starega. Morda je bila prejšnja nedelja dan, ko je bila konstelacija sil v vesolju bolj naklonjena kupcem. Med drugim se je namreč zgodil živčni zlom prodajalca jedilnega servisa. Težko je reči, kaj rušilnega je premogel najedaški kupec, da je prodajalca pri barantanju za ceno posameznega krožnika tako spravil iz tira, da je ta pred njim jezno razbil vse krožnike in ga po tem dejanju osuplega besno vprašal: "No, kaj boš pa sedaj?!"
Če se vam zahoče pridih pravega Balkana, je viški bolšjak dobra izbira. Ne samo Balkana, ampak tudi še česa drugega. Bizarne vztrajnosti na primer, neuničljive ambicioznosti ali posebne, težko doumljive smiselnosti. Kajti res ne vem, kaj si misliti o človeku, ki cel dan stoji pred ponjavo, na kateri ima tri stripe o Bleku Steni, ventil za radiator in dve porno videokaseti?! Zmagovalec minule nedelje je bil nedvoumno manjši Rom srednjih let, ki je s samozavestjo ter suverenostjo največjih zvezd TV-prodaje prodajal nože za rezanje keramike. Okoli vratu je imel improvizirano obešen cenen mikrofon iz kompleta za karaoke, ki je bil priključen na neki starodavni kitarski ojačevalec, ki ga je napajal iz akumulatorja v bližini parkiranega avtomobila. Karizmatičen nastopač. Z nožem je z lahkotnostjo velemojstra rezal ter prelamljal keramične ploščice, obenem pa ves čas z umirjeno prepričljivim glasom učitelja, ki premore tisto idealno razmerje med strastjo in potrpežljivostjo do začetnikov, razlagal v mikrofon: "Molim vas, deset evra, šta ste se bre ukočili? Deset evra danas nisu puno nofci. Absolutno diamantna masa. 100 metara u zemlji za takav kvalitet," je mlel besedo za besedo, stavek za stavkom, neprekinjeno in prodajal s serijsko uspešnostjo. Starejši gospod, ki so mu bile namenjene njegove zadnje besede in ki ga je povabil, da sam preveri učinkovitost orodja, je rezilo verjetno kupil samo zaradi očaranosti nad prikazano veščino, ki je lahkotno razdvajala keramiko.
Naj se pa za konec navežem spet na Tanjo Radež. Dejala je, da je na letošnjih kosovcih opazila ogromno smučk. Te smučke so po svoje žalostne. Stare, odslužene in še antikvitetne niso. Enostavno ni pravega kosa. Recimo, kak stari Elanov model impulse (prve, s katerimi je Stenmark osvojil svetovni pokal) ali tiste otroške rangerke iz konca sedemdesetih. To so nedvomno kosi, ki bi jih človek imel. Redki kosi. Morda celo nedosegljivo redki. Gospod Stane mi je povedal, da je izjemen hendikep za starine v Sloveniji pomenilo leto 1986. Takrat je oblast zavoljo požarne varnosti menda izdala odlok, da je treba počistiti vsa podstrešja, to pa je bil ravno čas, ko so impulske že bile iz mode, nihče pa seveda ni pomislil, da bi nekoč lahko pomenile ljubko starino. Ergo? Morda bi morali v Muri kompletno kolekcijo, ki jim je še ostala, zamrzniti za deset ali dvajset let.