Janković ukrepov vlade, ki jo je zagovarjal, ne želi komentirati, poudarja pa, da je vlada mandat začela z začetkom krize, razmere v gospodarstvu pa so bile takšne, da od podjetij ni dobila ustreznih signalov. Poleg tega je bilo po njegovih besedah pol Slovenije v rokah dveh (op. a. Bavčarja in Šrota), ki sta se ukvarjala predvsem s svojim lastninjenjem.

Mestno občino Ljubljana kriza ni toliko prizadela, kot jo je prizadel nov zakon o financiranju občin, zaradi katerega je Ljubljana ostala brez 60 milijonov evrov. Investicije se po Jankovićevih besedah izvajajo skladno z načrtom.

Kako je kriza prizadela Mestno občino Ljubljana?

Bolj kot kriza je Mestno občino Ljubljana prizadel sklep bivše vlade, ki nam je z novim zakonom o financiranju občin vzela pomemben del sredstev. Če bi dobili tistih 60 milijonov evrov na leto, bi čez krizo šli močnejši. Sicer pa je bila kriza pričakovana. Sam sem lani dolgo opozarjal, da bo finančna kriza, ki je prišla iz Amerike, nevarnost, ko bo prešla v realni sektor, in to se je zgodilo. Po mojem mnenju zato, ker v svetu nismo imeli 'opinion makerja', ki bi to ustavil. Bush je bil za to nekredibilen, Evropa ni našla pravega človeka, Rusija je menjavala predsednika ... vse to je vplivalo, da je šla kriza svojo pot naprej.

Mestna občina Ljubljana je že lani avgusta sprejela tri ukrepe. Prvič: odločili smo se, da vse naše investicije pospešeno nadaljujemo, ne glede na to, ali gre za sredstva iz proračuna ali za javno-zasebno partnerstvo ali za evropska sredstva. Trenutno je največji projekt javno-zasebnega partnerstva Športni park Stožice, vreden nekaj čez 205 milijonov evrov, največji slovenski projekt, podprt v evropskimi sredstvi, pa je regijski center za ravnanje z odpadki, v katerega je vključenih 26 občin, vreden pa je 144 milijonov evrov. Evropa je za ta projekt namenila 77,5 milijona evrov. Zakaj pospešeno nadaljujemo z investicijami? Zato, ker so trenutno vsi razpisi v primerjavi z lani za približno 30 odstotkov cenejši, na ta način pa tudi segrevamo gospodarstvo. Drugič: vse zasebne investicije v Ljubljani spodbujamo in jim pravočasno zagotovimo potrebno dokumentacijo. In trenutno se v Ljubljani izvaja skupaj za eno milijardo evrov investicij. Tretjič: s 1. septembrom smo za dobo enega leta prepovedali tudi vsakršne podražitve mestnih storitev v vseh naših zavodih in podjetjih. Pa so ponekod do podražitev več kot upravičeni. Energetika ima celo pogodbo, kako lahko zaradi zvišanje cene elektrike, ki jo proizvaja TE-TOL, brez soglasja zvišuje cene.

Ali se je po vaši oceni kupna moč Ljubljančanov v zadnjem času močno zmanjšala?

Zagotovo. Ne da se je zmanjšala, postali so bolj previdni. Krize, ki bi pomenila veliko nezaupanje v bančni sistem, ni. Smo se pa začeli vsi spraševati, ali je treba kupiti nov hladilnik/avto ali lahko počakamo še leto dni. Na udaru so trajne dobrine. Na tem področju se pozna, da se je potrošnja zmanjšala. Tudi pri stanovanjski politiki so spremembe. Vsi čakajo, da bodo cene padle, lastniki in investitorji pa jih držijo. Vsi čakajo, da bo cena stanovanja v Ljubljani 2000 evrov, kar se bo zgodilo, v to sem trdno prepričan. Toda stanovanja se zdaj ne prodajajo, saj se cene premalo znižujejo. Ne moreš znižati cene za pet odstotkov in pričakovati, da boš prodal. Ko se bodo cene spustile na 2000 evrov za kvadratni meter, bodo vse prodali. Zaslužki bodo sicer manjši, ne bo več enormnih zaslužkov kot včasih. Ko sem pred tremi leti napovedal, da bodo povprečne cene kvadratnega metra stanovanja dosegle 2000 evrov, so se mi mnogi smejali. Sam takrat nisem računal na krizo, ki je pomagala pri tem. Imeli pa smo ambiciozen načrt izgradnje stanovanj in tako velika ponudba vpliva na znižanje cen.

Kriza na ravni Slovenije?

Mislim, da kriza ne bi bila tako velika, če ne bi bilo v prejšnjem mandatu tako velikega pogroma direktorjev. Ko ti gre dobro, ko zmaguješ, ni težko biti direktor ali trener. Prava podjetja in njihovi vodje se spoznajo v krizi. Poglejmo denimo Intereuropo. To je bilo zelo dobro podjetje, zdaj pa ne vemo, če bo preživelo. Enako se dogaja z Luko Koper, Istrabenzom, Hitom, Petrolom, Zavarovalnico Triglav, Muro, Slovenskimi železnicami ... To so podjetja, v katerih so bile menjave izvršene po ukazu 'samo, da je naš'. Pokazalo se je, da tako ne gre. Da ne govorim, da podjetje, ki ima zagotovljen priliv, z nespametnimi posojili po diktatu 'ne vem koga' spraviš na rob preživetja. Podjetja, ki so stabilna, so ta, ki imajo isto vodstvo dlje časa. Če podjetja ne spoznaš, kaj šele trg, potem pa udari še kriza, je katastrofa. Pri nas je pogrom direktorjev krizo še poglobil, to je edini razlog, da smo mi padli bolj kot ostale države EU, drugega razloga ni.

Ali ni razlog izrazito izvozna usmerjenost Slovenije?

Lahko naštejem države, ki so glede izvozne usmerjenosti podobne Sloveniji. Pri nas je pravih direktorjev zmanjkalo, jih ni.

Kako ocenjujete vladne protikrizne ukrepe?

Sam sem to vlado zagovarjal, zato bi bilo nekorektno, da sedaj govorim proti. Proti Janševi vladi sem bil in sem točno povedal zakaj. On je uničil ceh direktorjev, moralne vrednote. In če je to lahko počel on, so to lahko takrat delali tudi vsi drugi. Zaradi demokratične določitve na lokalnih volitvah pa je kaznoval tudi Ljubljano z odvzemom 60 milijonov evrov letno.

Vladni protikrizni ukrepi poskušajo gasiti in pričakujem njihovo izvajanje. Toda kdo pa naj izvaja te ukrepe v neki banki, ki nima vodstva že šest mesecev? O čem se pogovarjajo ljudje, ko pridejo v službo? Joj, a bo danes Franc ali Jože direktor? Ali bodo plače ali ne? Tukaj gre spet za problem negativne selekcije.

Ali menite, da je vlada z nekaterimi ukrepi, kot je jamstvena shema, zamujala?

Strinjam se, da bi bila lahko jamstvena shema prej narejena. Toda vedeti je treba, da je nova vlada mandat nastopila z začetkom krize. Najprej je morala konsolidirati samo sebe, ugotoviti, kaj se dogaja. Pravi signal o krizi pa lahko dobiš le iz podjetij. Pri tem je bilo pol države v rokah dveh, ki sta se ukvarjala s svojim lastninjenjem, ki sta ogrozila pol slovenskega gospodarstva in v 'maloro' odpeljala milijardo evrov. S kom naj se potem vlada pogovarja? Kdo naj ji da prvi signal? Spomnim se, da me je Dušan Mramor, ko je bil finančni minister, poklical v Mercator in me vprašal, zakaj se je košarica zelenjave podražila za sedem odstotkov, če je inflacija samo tri-, štiriodstotna. Njega je to dejansko zanimalo. Če ne poznaš virov problemov, jih tudi ne moreš reševati.

Kako daleč so veliki projekti v Ljubljani, kot je denimo Emonika?

Projekt Emonika je nastal pred izbruhom krize, lani so začeli z rušitvijo starih objektov. Glavni lastnik Trigranit je prišel s projektom stolpnice in izrazil željo fazne gradnje. To za Mestno občino Ljubljana ni problem, soglašamo s fazno izgradnjo, a želimo, da se hkrati s komercialnim delom gradi javni del - avtobusna in železniška postaja. Pogojevali smo, da Trigranit podpiše z izbranimi projektanti pogodbe, kar je naredil, zdaj so v fazi projektiranja in vložila se bo vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja za stolpnico in javni del. Šele kasneje lahko potem Trigranit gradi hotel in poslovni center. Računam, da se bodo gradbena dela začela prihodnje leto, ko bo pridobljeno tudi dovoljenje. Investitor pa se ne more umakniti, saj je v projekt vložil vsaj 26 milijonov evrov.

Ali ima Mestna občina Ljubljana dovolj virov za financiranje projektov?

Virov je dovolj za obstoječe projekte, manjka pa za nadaljnji razvoj. Država nas je s 15 milijoni evrov po zakonu o glavnem mestu umestila v prihodnje leto. Sicer pa smo z zakonom o financiranju občin, sprejetim novembra 2006, v treh letih od države dobili 180 milijonov evrov manj, hkrati pa smo v tem obdobju Ljubljani v obliki projektov in storitev dali za 190 milijonov evrov več kot prej. Pri tem smo se dodatno zadolžili le za 60 milijonov evrov, odobrenih imamo še 16 milijonov evrov. Prihodnje leto bodo proračun znižali na 315 milijonov evrov. Jasno pa je, da bomo delali rebalans.

Katere so projektne prioritete za leto 2010?

V zvezi z zasebnimi investicijami pričakujem začetek gradnje Emonike in obeh stolpnic Severnih vrat na vhodu na Slovensko cesto ter začetek gradnje na Kolizeju in Šumiju. Gradi se trenutno najvišja stolpnica v Ljubljani, to je BTC, pa tudi Gemini pri Emporiumu ter hotel pri Koloseju sta pred začetkom. Želim si tudi, da se uredi območje bivše tovarne Tribuna pri predoru pod gradom.

Kar se tiče mestnih investicij, gremo naprej skladno z načrtom. Prihodnje leto je načrtovan začetek gradnje na območju stare tovarne Rog. Mislim, da smo našli idealno finančno konstrukcijo - en del se bo kril iz naslova javno-zasebnega partnerstva, drug del bo krila država. Za prihodnje poletje je predvidena tudi gradnja garažne hiše pod tržnico in same tržnice. Zdaj se ogromno dela. Še ta mesec bomo vložili vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ob začetku mandata ste si zadali zelo ambiciozen plan. Ali ga boste uspeli uresničiti ali pa bo kaj ostalo še za prihodnji mandat?

Uresničili bomo vse, razen dokončanja garažne hiše pod tržnico in bazena na Iliriji. Ali bom kandidiral za nov mandat, pa se bom odločil okrog novega leta.

Dobro ste napovedali konec Igorja Bavčarja in Boška Šrota. Imate še za koga črn scenarij?

Po moje jih bo veliko. Tisto prvo leto sem se velikokrat spraševal, zakaj se mi je to zgodilo (op. a. Janković je bil s položaja predsednika uprave Mercatorja nekrivdno razrešen sredi novembra 2005 zaradi spremembe v strukturi lastnikov družbe; konec avgusta istega leta sta namreč v lastništvo Mercatorja vstopila Istrabenz in Pivovarna Laško). Mogoče se bo slišalo prepotentno, ampak skoraj prepričan sem, da ne bi bilo takih učinkov krize, če bi ostal v Mercatorju. Zakaj? Najprej, ker bi naredil vse, da se z dobavitelji ne bi zgodilo to, kar se je zgodilo, če samo omenim primer Mipa. Poleg tega ne bi prišlo do izgube skoraj milijarde evrov, ki sta jo povzročila goljufiva poskusa prevzema dveh družb, ker bi 2000 zaposlenih v Mercatorju imelo v lasti 15 odstotkov podjetja. Toliko bi imel tudi vsak od obeh velikih dobaviteljev, Pivovarna Laško in Istrabenz. Kasneje sem ugotovil, da mi sedanje delovno mesto izjemno ustreza. V nekem trenutku sem rekel, dobro, res so mi naredili uslugo.

V primeru Bavčarja in Šrota je šlo za osebno okoriščenje, zagotovo bosta končala na sodišču. Bodo pa morali odgovarjati tudi nadzorniki. Bavčar in Šrot tudi nista bila sama. Poudariti moram, da tudi sam podpiram prevzem s strani zaposlenih, a je treba vedeti, kako ga izpeljati, saj lahko z njim zavreš razvoj podjetja. Nisem za 100-odstotni prevzem lastništva, je pa dobro, da so zaposleni motivirani s tem, da so delni lastniki.

Kaj bi bila vaša prva poteza, če bi vodili državo?

Na to vprašanje ne bom odgovarjal, ker je to provokacija. Karkoli rečem, se bo drugače dojelo. Sicer pa je najlaže biti pameten na tujem terenu. To ni pošteno, jaz tega ne delam. Menim pa, da so kriteriji kadrovsko-akreditacijskega sveta vlade fenomenalni. Tem kriterijem v celoti ustrezam, pa me niso nikamor povabili. Res pa je tudi, da sam ne bi nikamor šel, ker je to resno delo in zahteva veliko časa.

Ali menite, da imamo premajhen bazen ljudi?

Definitivno. Zato jih ne smemo odgnati. Dobri bodo še prihajali, potrebujejo pa kilometrino, nekaj uspehov. Imamo kar nekaj mladih, dobrih ljudi. Moj čas v gospodarstvu pa je mimo.

Ali ste za zamenjavo 'old boysov'?

Bil sem ponosen, da so me šteli med 'old boyse', čeprav sem bil najmlajši v družbi cenjenih kolegov. Starejši imamo neko prednost, smo mnoge krize preživeli.