"Zakaj?" je bilo najpogostejše vprašanje predstavnikov sedme sile in Maierjevih privržencev, ki po nekaj prespanih nočeh spoštujejo odločitev Herminatorja, kot so ga zaradi podobnosti z mišičnjakom Arnoldom Schwarzeneggerjem klicali Avstrijci. No, tudi v naši deželi smo se na začetku meseca nepričakovano poslovili od hokejista Tomaža Vnuka, nato pa še od olimpijskega in svetovnega prvaka v metu kladiva Primoža Kozmusa, zato si bodo letošnji oktober mnogi zapomnili po slovesu velikih športnih imen. "Naredil sem mnogo več, kot sem pričakoval, vendar to je pravi čas za prenehanje profesionalne kariere," je zbranim novinarjem še povedal Maier, ki je pred petimi leti dobil zadnjega od štirih velikih kristalnih globusov, in razkril, da so ga neljube poškodbe prisilile h koncu športne poti.

Poškodb je bilo pri Maierju resda cel kup že v preteklosti, zato je bilo njegovo telo precej izmučeno. Ko ga je na olimpijskih igrah v Naganu na Japonskem leta 1998 zaneslo s proge, da je sunkovito poletel po klancu navzdol, je vsem zastal dih. Mnogi so menili, da se ne bo pobral, a se je. Kot pravi šampion. Japonsko smučišče je nato premagal celo dvakrat, skupaj z njim pa tudi vso konkurenco, saj je osvojil prvi zlati olimpijski kolajni v veleslalomu in superveleslalomu. To so bile tudi njegove premierne olimpijske igre, saj je za avstrijsko člansko reprezentanco prvič nastopil šele dve leti poprej. Če bi lahko, bi se mu zahvalile tudi bele strmine, da ni obupal še pred začetkom svoje športne poti. Pri zgolj petnajstih letih so mu namreč mnogi zaradi vitke postave napovedovali temačno prihodnost. A zidar iz Flachaua je ostal trmast in z nepopustljivimi treningi prišel do velikih uspehov.

Usta je zaprl tudi tistim, ki so ga pred leti že drugič odpisali, potem ko je brutalno padel z motorja, pri tem pa kot filmski kaskader izzval srečo. V mavec odeta desna noga je leta 2001 dala slutiti, da bo Herminator podlegel bolečinam, toda spet se je vrnil. Z zlatim odličjem na svetovnem prvenstvu v Bormiu leta 2005 je bilo še zadnjič le nebo nad njim, leto dni kasneje pa se je na festivalu športa v Torinu moral sprijazniti "le" dvema kolajnama, srebrno in bronasto.

Imel je močan karakter, na belih strminah je vselej grizel do zadnjega atoma moči, ob slovesu pa je vendarle dokazal, da je le iz mesa in krvi. Solze so ga oblile, ko je moral z ogromnim cmokom v grlu javnosti sporočiti prelomno odločitev. "Velik del letošnjih suhih priprav sem moral izpustiti, saj mi zdravje resnično ni služilo najbolje," je še dejal in zaključil, da se že veseli novega poglavja v svojem življenju. Smučarska karavana mu bo zagotovo hvaležna za vse večne čase, "Danke, Hermann (hvala, Hermann)," pa mu v en glas skandirajo severni sosedi.