O smrti 34-letnega, že nekdanjega belgijskega zvezdnika je bilo seveda največ napisanega v kolesarsko najbolj razvitih državah. Zadnjega je VDB, kot so njegov priimek na kratko zapisovali mediji, na počitnicah blizu Dakarja živega videla trenutno najbolj slavna prostitutka na svetu, Senegalka Seynabou Diop, ki mu je ukradla 300 evrov ter dva mobilna telefona. Obdukcija je na njeno srečo pokazala, da je Frank Vandenbroucke umrl naravne smrti - zaradi pljučne embolije in slabega srca. Doping (EPO), droge in alkohol so naredili svoje.

Živel je hitro in tako tudi umrl. Govoril je, da ne želi končati kot Marco Pantani, pa mu to ni uspelo. Nanj se je lepilo veliko afer. "Sam nisem naredil prav nič, da bi bil popularen," je nekoč pripomnil. V svojem življenju je hitro polnil časopisne stolpce. O njem bi zlahka pisali knjige. Sam jo tudi je. Februarja 2007 je izdal knjigo z zelo pomenljivim naslovom "Je ne suis pas Dieu" (Nisem bog). In zares ni bil. Marca je bil za Mednarodno kolesarsko zvezo UCI že "nezaželen". Bivša žena ga je označila za kokainskega zasvojenca in vrgli so ga iz kolesarske ekipe. V 14-letni karieri profesionalca je zamenjal kar 11 klubov, tudi po dva na sezono, kar je absolutni rekord. "Razočaral sem sponzorje, menedžerje in športne direktorje, a so mi še vedno zaupali," se je čudil ob neki priložnosti. "Vsak od njih je mislil, da ga bo prav on spravil na pravo pot," je pripomnil eden od slovenskih profesionalcev, ki je o VDB slišal mnogo zgodb.

Njegov vzdevek je bil tudi Zlati Bimbo. Veljal je za največjega belgijskega talenta po Eddyu Merckxu. Pri štirih letih, ko ga je v domačem kraju zbil voznik relija, je šele v bolnišnici začel jokati, ko mu je zdravnik odstrigel kolesarske hlače in bil potem še nekaj časa v življenjski nevarnosti. Po kolajni na mladinskem svetovnem prvenstvu je bil hitro "profi", pri 21 letih je že zmagal na klasiki Pariz - Bruselj. To je bila le ena od natanko 50 zmag, med katerimi so tudi Liege - Bastogne - Liege, dve etapi na Vuelti, Pariz - Nica.

Frank Vandenbroucke je slovel po turbolentnem življenju. Ko je zapustil ekipo Lotto, s stricem Jean Lucom, menedžerjem ekipe, nista govorila štiri leta. Na višku kariere se je ob štirih zjutraj v hotel vrnil pijan, a še isti dan dobil gorsko etapo na Vuelti. Istega leta so pri njemu našli dopinške produkte, tudi EPO. Preiskovalcem je rekel, da gre za homeopatska zdravila. Preiskali so še njegovo hišo in našli marsikaj, Vandenbroucke pa je policistom razlagal, da je s preparati zdravil svojega psa. Peticijo, naj ga izpustijo, je podpisalo 2500 ljudi. Dobil je pol leta kazni valonske kolesarske zveze in spet dirkal. Leta 2004 so pri njemu spet našli rastne hormone, EPO, steroide,... "Bil sem naiven. Verjel sem dr. Saizu, da je vse naravno, homeopatsko, da bo naredil ekpertizo iz čistega kolesarstva," se je zagovarjal na sodišču in dobil 200 ur humanitarnega dela ter 250.000 evrov kazni, kar mu je naložilo sodišče v Gentu. Plačal jih je 50.000. To, da ga je ustavila policija, ko je dirkal s porschejem, niti ni bilo vredno velike zgodbe, čeprav je bil pijan. A tedaj je vozil za velike klube Cofidis, Lampre, Fassa Bortolo, Domo, Quick.step.

Takih cvetk je še veliko. Žena Sarah Pinacci, ki jo je spoznal na SP v Veroni 1999, je poleti 2003 zbežala od doma, ker je VDB streljal - v zrak. Bili sta dve teoriji: da je želel ženo le prestrašiti ali da je delal samomor. Ko sta se nekoč med vožnjo z ženo sprla, jo je vrgel iz avtomobila kar na italijanski avtocesti. Večkrat je imel hude psihične težave in dvakrat so njegov samomor komaj preprečili. Med letoma 2004 in 2005 ga je mučila najhujša depresija. Njegova žena se je, denimo, takrat v Belgiji s hčerko prikazala samo dvakrat, ko je v navijaškem klubu, ki sta ga poleg bara vodila starša, prišla pogledat kolekcijo kolesarskih dresov, ki so jih prodali tudi po 600 kosov na leto. Poleti 2006 so ga na amaterski dirki zalotili v Italiji. Imel je ponarejeno licenco na ime Francesco del Ponte, fotografijo Toma Boonena, kot da živi v Rimu na naslovu lepotnega salona. "Ker nisem smel dirkati, počutil pa sem se močnega, sem moral na dirko," je pojasnjeval. Fotografijo Drvarja pa je izbral, ker se mu je zdel lepši, ime pa je grob prevod njegovega priimka. Izvirno.

Potem je skoraj dve sezoni vozil za Acqua Sapone, družina Masciarelli pa mu pomaga. Tudi zadnji njegovi telefonski klici iz Senegala so bili namenjeni Masciarellijem. Letos 4. aprila je v dresu ekipe Cinelli zmagal na dirki druge kategorije Trophee Arras, kar je bila zanj prva zmaga UCI po letu 1999. Avgusta so 1200. kolesarja svetovne lestvice še tu vrgli iz ekipe, a še v Mendrisiu se je smukal v tiskovnem središču kot svetovalec za enega glavnih belgijskih časopisov. Njegova slava očitno ni ugasnila do konca.