Četudi feministično gibanje in feministični performans v preteklosti nista hodila z roko v roki, pa kot poznavalka sodobnega performansa pravi, da ta odraža tudi sočasno stanje v feminizmu. "Kakor je feministična misel prodrla na druga problemska polja in tam dobila mnoge na novo profilirane teoretske obraze, so se sočasno tudi v sodobnem feminističnem performansu spremenile teme, težave in zahteve."

Katere probleme je naslavljal feministični performans iz obdobja 70. let, ki je osrednje področje vašega zanimanja?

Na eni strani feministične zadeve v najsplošnejšem smislu: ženske brez lastnega glasu, ženske, ki so razumljene kot seksualni objekti, ženske, ki so brez avtonomije. Odražal je dejstvo, da so bili v umetnosti pretežni del zgodovine izraženi le moški pogledi. V nekem pogledu se feminizem v performativni umetnosti ukvarja z mnogimi podobnimi zadevami kot feministično gibanje: žensko liberacijo v najširšem smislu. Treba je vedeti tudi to, da je bil v času, ko se prvič pojavi feministični performans, feminizem drugega vala prisoten že deset let. Na drugi strani pa je naslavljal probleme iz umetniškega polja, ki so v bistvu refleksija družbenih problemov.

Kako ločujete med feministično umetnostjo in umetnostjo, ki jo je mogoče le podvreči feminističnemu branju?

V nekaterih primerih je delitev očitna, na primer kadar je delo polno politike ali z njo celo preobteženo. Prav tako so nekatera dela vsebinsko zasnovana tako, da ni težko razumeti, da umetnica artikulira feministično misel. Pogosto pa je ta v performativno umetnost vgrajena subtilneje, na primer kadar posredno obravnava poglede na žensko skozi zgodovino zahodne umetnosti. Ta je polna ženskih upodobitev, ki žensko kažejo kot objekt moškega poželenja, medtem ko je zgodovina prikazovanja ženskega pogleda relativno kratka. Za feministično umetnost ni nujno, da je politična, dovolj je, da govori o ženski identiteti in nasprotuje videnju skozi moške oči.

Sami ste raziskovali umetnost drugega vala feminizma. Bi našli feministično umetnost tudi v prvem valu gibanja, na prelomu v 20. stoletje?

Primere bi našli, a je treba biti pri kategorizaciji previden, saj niso nujno narejena s feministično zavestjo. Feminističnemu branju jih je seveda vedno mogoče podvreči, vedno lahko spregovorijo o ženski identiteti. Sama sem se ukvarjala le z umetnicami, ki se identificirajo kot feministične avtorice.

Delo teh avtoric ste začeli proučevati sredi 90. let. So bili njihovi nastopi že v 70. letih razumljeni kot feministične manifestacije? Sočasno je bilo mogoče slišati jasno in glasno artikulirane zahteve feminističnega gibanja.

Do neke mere. Umetnice niso bile pretirano politične, kar je ustrezno razumevanje oviralo. Barbara Smith, denimo, je imela s feministkami težave, saj te njenega dela sploh niso razumele kot feminizem. Šele pred leti je bilo njeno delo prvič zajeto v razstavo o feminizmu, vse doslej pa je bilo iz feminističnega konteksta izključeno, sam feminizem ni vedel, kam ga postaviti.

Feministična umetnost je bila torej za gibanje nekakšen nebodigatreba?

Na neki način; vsekakor je gibanju bolj sledila, kot pa da bi ga sama usmerjala. Šele pozneje, v postmodernizmu, ko je vizualna reprezentacija obveljala za le še en lingvistični sistem, so se sofisticirano združili nekateri sistemi. Umetniška reprezentacija stopi ob bok feministični teoretizaciji, dejavna umetnost ilustrira, kar ugotavlja sodobni feminizem, teorija pa se sproti odziva na to, kar delajo umetnice.

Sploh obstaja taka zgodovinska točka, kjer se gibanje in umetnost združita v artikulirano sporočilo in efekt?

Tak primer je delo Susan Lacy in Leslie Leibowitz, ki sta s performansi o nasilju nad ženskami in posilstvu naredili velik korak k prepoznavanju in reševanju problema ter potegnili naprej tudi samo gibanje. Svoje performanse sta opremili z močno aktivistično podporo in poskrbeli za dobro medijsko pokritje. Njuno delo predstavlja točko, kjer mediji posilstvo ženske nehajo prikazovati kot njeno krivdo.

Sodobna feministična umetnost je vsebinsko in sporočilno pogosto prodorna, kot smo se lahko prepričali tudi na Mestu žensk. Je feministično gibanje danes njen nebodigatreba?

Ne bi rekla, da se je feministični naboj izgubil, spremenil se je in transformiral. Umetnice delajo v navezavi na probleme identitete, kulture, nacionalizmov in podobno. Še vedno se najdejo klasične teme, kot je posilstvo, vendar je obravnava vpeta v dodatno dimenzijo, na primer religije. Mislim, da je veliko feminističnega aktivizma prav danes močno obnovljenega, ne smemo pa pozabiti, da je v 90. letih storil veliko tudi za populacijo LGBT. Nove generacije so spet dejavnejše, za razliko od zadnjih nekaj generacij, kar je posledica širših družbenih sprememb. Feminizem se je v ZDA umaknil na univerze, njegova področja delovanja pa so razmere za ženske v drugih regijah sveta. Ne gre za to, da na zahodu v razmerju spolov ni težav, vendar so se razmere močno spremenile. Ena od gostij festivala je med ogledom performansa dojila. To danes lahko počnemo, pred desetletji bi bil to nepredstavljiv škandal. Vse, kar je ostalo, je zadrega (smeh).