To se je pokazalo že na odprtju 12. festivala slovenskega filma v Portorožu, ko je bil prikazan njegov kratki dokumentarni film Slavica Exception, ki je deloval kot popolno odkritje in še presenečenje povrhu: odkritje, saj so le redki v dvorani, ki so jo sicer večinoma zasedali sami filmski ustvarjalci in novinarji, poznali ta Sajkov film iz leta 1972; in presenečenje, ker se je po vsebini tako dobro ujemal s celovečernim igranim filmom Slovenka, ki mu je na programu tistega večera sledil. Slavica namreč prikazuje plesalko v baru Nebotičnika, ko je bil ta še edini kraj v Ljubljani, kjer so lokalni in tuji gosti lahko zapravljali denar za "lahke" ženske. Slavica trdi, da je zmeraj poskrbela za to, da so ga dovolj porabili že za šampanjec, če pa so hoteli ali, kot se je izrazila, če so verjeli, da okajeni kot so praviloma že bili, po tistem šampanjcu zmorejo še kaj več, so vsaj pri njej ostali "praznih rok".

Slavica je s tem najbrž hotela reči, da se ne prostituira, toda tako kot samega filma tudi gledalcev niti najmanj ne zanima, ali je to res ali ne, ker jih bolj prevzame neka druga poteza barske plesalke: namreč ta, da je to ženska z načrtom, še zelo mlada ženska, ki dobro ve, kaj dela in kaj hoče. Tako čisto dobro ve, da med pijanimi moškimi v baru pač nima smisla iskati moža, lahko pa zasluži dovolj, da si plača šolanje za kakšen dolgotrajnejši poklic in še kaj prihrani za nakup stanovanja. Predvsem pa je ta Sajkov dokumentarni film v dobrih desetih minutah povedal več kot celovečerna Slovenka, ki je povrhu nastala še v radikalno drugačnih razmerah od tistih, v katerih je delala Slavica.

Odkritje in presenečenje pa ni bil le Slavica Exception, marveč tudi skoraj vsi tisti Sajkovi filmi, ki so bili pred dnevi prikazani v Slovenski kinoteki. Na primer Strupi (1964), 14-minutni dokumentarec o industrijskem onesnaženju v Trbovljah. Onesnaženje je seveda vse prenedolžna beseda za tisto, kar smo videli - gosti dim iz tovarniških dimnikov, ki ne le briše nebo nad mestom in njegovo okolico, temveč tudi njegove prebivalce spreminja v izsušene pljučne bolnike, ki z ukrivljenimi prsti nemo kažejo proti ogolelim drevesom v opustošeni pokrajini; potem ogromno skladovnico kant z napisi raznih strupov, ki se iz njih izlivajo v reko - to sicer ustvarja raznobarvne vizualne učinke, toda ta estetika ima to slabo lastnost, da deluje smrtonosno na ribe, ki plavajo v tej reki, in druge živali, ki iz nje pijejo. Sestavni del te popolnoma apokaliptične podobe slovenskega industrijskega mesteca je tudi tisto, kar je sam Mako Sajko povedal o snemanju tega filma: direktorji trboveljskih tovarn mu ne le niso poskušali preprečiti snemanja filma o pogubnih učinkih industrijskega onesnaženja na ljudi in deželo, marveč so mu ponosno razkazovali izlivanje strupov v reko in ga celo spraševali, kakšne količine dima naj izpuščajo tovarniški dimniki, da se bo v filmu "kaj videlo".

Povsem drugačna pa je "zgodba" s filmom Samomorilci, pozor (1967). Že Lev Milčinski je režiserju povedal, da je ta tema v Sloveniji tabu, a mu je vseeno dal svojo študijo o samomorih, ki je Sajku zelo pomagala pri snemanju filma, ki je razkril, da je bila Slovenija tedaj vodilna v Evropi po številu samomorov. Za ta film je Sajko prejel nagrado Prešernovega sklada, toda šele dve leti potem, ko so ga uslužbenci državne varnosti zasliševali, kdo mu je v tujini plačal za ta film, in ko je prav ta film detabuiziral "temo" samomorov in spodbudil prve javne strokovne razprave o slovenski samomorilnosti. Že dotlej so imeli Sajkovi filmi težave z javnim predvajanjem, ko pa etnološko strokoven in povrhu še duhovit dokumentarec Narodna noša (1975) ni dobil dovoljenja za javno predvajanje (takšna dovoljenja je tedaj izdajala posebna komisija pri republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo), je Mako Sajko, diplomant Visoke filmske šole v Beogradu, ki se je izpopolnjeval v Münchnu in Parizu ter kot asistent režije delal pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu ter drugih slovenskih in tujih režiserjih, opustil filmsko kariero ter se posvetil filmski vzgoji.