Med sezono ste večkrat poudarili, da ste ponosni na atlete. Kako se kot prvi mož slovenske atletike počutite po koncu tekmovalne sezone?

Občutek je odličen! Veseli me, da smo vrhunsko štartali v prvem letu novega štiriletnega mandata, saj smo dobra atletska družina. Uspelo nam je uskladiti interese atletov, trenerjev, klubov, funkcionarjev ter širše športne javnosti. Ustvarili smo model, ki je pripomogel k temu, da so naši atleti tako uspešni.

Atletska zveza Slovenije je po organiziranosti ena najboljših športnih zvez v državi. Bojda bi se radi po vašem vzoru reorganizirale tudi druge zveze. Slišali smo za plavalce. Drži?

S predsednikom Darjanom Petričem sva se na to temo dobila. Zastavil mi je veliko vprašanj in z veseljem mu bom pomagal. Vprašanja so prihajala tudi z drugih naslovov, a ne tako konkretna kot s strani plavalcev.

Kakšen je recept za vzdrževanje tako uspešne družine, kakršna je v vašem primeru atletska?

Predvsem mora biti srenja pripravljena na sodelovanje in enotnost ter teženju k skupnim ciljem. Že na volilni skupščini leta 2005 sem začutil željo po sodelovanju. V šport skušam prenesti čimveč značilnosti iz gospodarstva, od koder sicer izhajam. Zato je tudi organizacijska shema konkretnejša, relacije so eksaktno definirane. Vsako novo temo želimo obravnavati projektno, pri tej stvari pa so pomembni predvsem finančni cilji. Vprašanje, kako bomo projekt speljali po finančni plati, ki mu sledi odgovor, bomo že nekako, je nesprejemljivo. Izpostaviti je potrebno tudi odličen tim, brez katerega bi težko realizirali cilje. Najpomembnejše pri vsej stvari pa je, da z atleti sodelujemo zelo dobro in si postavljamo skupne cilje. Skupaj smo močnejši.

Končan je projekt mednarodne atletske lige, ki tako organizacijsko kot tekmovalno iz leta v leto napreduje in se razvija v vse bolj razpoznaven projekt. Ste zadovoljni z izvedbo?

Sem! A načrti so še višji, saj bi radi še naprej napredovali vsako leto. V projektu mednarodne atletske lige se kaže odlično sodelovanje med zvezo in klubi. Želja po organizaciji tekme je velika in klubi imajo možnost, da se izkažejo. Klubi so tisti, ki kreirajo atletiko. Letos smo zaključili četrto leto, najbolj pa nas veseli, da se je močno povečalo število gledalcev. Na največjem mitingu v Velenju je bilo med 3000 in 4000 gledalcev. Izjemen porast je bil v Mariboru, kjer se je poznalo, da je prvič po suspenzu nastopila Jolanda Čeplak. Za zelo močna mitinga sta se izkazala Novo mesto in Celje, kjer so bile po vrsto letih znova zelo polne tribune. Mitingi v manjših mestih, kakršna sta Slovenska Bistrica in Brežice, dajejo drugačno dušo, navsezadnje pa tudi infrastruktura ni povsod enaka. Prihodnje leto si želimo vse mitinge dvigniti še na višji nivo. Tudi v Velenju, kjer imajo organizatorji še višje apetite, kar me izjemno veseli.

Kaj pa Ljubljana, ki je velik dolžnik?

Nedvomno je največji dolžnik! Ljubljana je glavno mesto in si zasluži večji in boljši miting. Na to temo smo opravili tudi že razgovor z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, saj si želimo v Ljubljani izvesti atletski miting, kot se za metropolo spodobi.

V neposredni bližini imajo Hrvatje v Zagrebu fenomenalen atletski miting. Je Slovenija sposobna organizirati takšno prireditev?

V to ne dvomim. Pred leti smo z mladinskim evropskim prvenstvom dokazali, da znamo organizirati velika tekmovanja. Z županom sva se pogovarjala par dni po Hanžekovićevem memorialu v Zagrebu in je resno izrazil pripravljenost pri organizaciji prihodnje leto. Imamo veliko slovenskih atletov, ki dosegajo bleščeče rezultate, in z večjimi finančnimi sredstvi bi bilo moč pripeljati tudi več in boljše tujce. Ljubljana je torej potencial za vrhunski miting.

Veliki uspehi, ki jih dosega predvsem slovenski atletski nadčlovek Primož Kozmus, hkrati tudi prikrivajo nekatere luknje. Ena najvidnejših je bila na SP v Berlinu, kjer so se številni slovenski atleti kazali na podlagi starih norm ali so šli na vrhunec leta celo poškodovani, doživeli pa so prave blamaže...

Ob dejstvu, da smo dosegli nov zgodovinski atletski mejnik, saj imamo v vitrinah zlato člansko kolajno s svetovnega prvenstva, smo imeli v Berlinu za seboj tudi prvenstvo izgubljenih priložnosti. Strokovni svet je zagovarjal stališče, da če je atlet dosegel normo, mu je nastop težko prepovedati. Prepustili so odločitev atletu in trenerju. Izkazalo se je, da se ni smiselno zanašati na srečo. Na to temo smo že veliko diskutirali in še bomo. Z glavnimi akterji se bomo pogovorili pred tremi vrhunci prihodnjega leta, ki bodo v Dohi (dvoransko SP - op. p.), evropskem prvenstvu v Barceloni (normo za EP ima že ta trenutek 17 slovenskih atletov - op. p.) ter Moncktonu (mladinsko SP - op. p.). Že ta trenutek želimo izpostaviti, da se atleti poistovetijo s cilji v naslednjem letu.

Kateri so drugi največji atletski projekti prihodnjega leta?

Poudaril bi predvsem pet projektov. Prva je maksimalna izkoriščenost potencialov vrhunske atletske selekcije. To pomeni, da odpravimo težave s poškodbami, da se atleti psihično še bolje pripravijo na največje tekme ter da sledijo vzorom, kakršni so lahko Kozmus in sta bili Jolanda Čeplak in Brigita Bukovec. Bolje moramo izkoristiti pripravljalni cikel, lokacije in prenos znanj. Zakaj ne bi šli denimo naši srednjeprogaši na Portugalsko, metalci kopja na Finsko. Tam je namreč več znanja. In navsezadnje, zakaj ne bi v Slovenijo skušali na trening pripeljati poljskega metalca krogle Majewskija ter s tem Vodovniku in trenerju Marjanu Štimcu še razširiti obzorje. Priključevati je potrebno atlete v razvoj mlade atletske selekcije, da ne bodo obupali v kritičnem obdobju. Oblikovati moramo projektne tekmovalne ekipe v smislu štafetnih tekov. Ta trenutek imamo denimo štiri izjemno obetavne tekače na 400 m. In navsezadnje moramo globalizirati slovenske atlete. Večina reprezentanc ima v svojih ekipah naturalizirane tekmovalce. Slovenija si pred tem ne sme zatiskati oči. Če bi do tega prišlo, bo treba stvar izkoristiti v smeri, da se okrog njih oblikujejo timi, ki izkoriščajo njihov potencial.

Zdi se, da recesija v slovenski atletiki še ni prišla do živega. V težkih časih ste se preselili v lastniške nove prostore, tudi proračun zveze pa se ni zmanjšal. Kako to?

Ne strinjam se z vami. Do novih prostorov smo prišli lani septembra, ko se recesija še ni razširila. Povrhu bo proračun atletske zveze letos nižji za približno 100.000 evrov (okrog 1.150.000 evrov, kar je želja tudi v prihodnjem letu - op. p.). Na to temo bi se lahko izrazil v gospodarsko-športnem žargonu. Kondicija atletske zveze je namreč zelo dobra. To obdobje smo zaključili z organizacijsko-finančno konsolidacijo ter s športnimi uspehi, kar je naše največje dobroimetje. S tem smo prepričali obstoječe sponzorje, da smo kljub recesiji nadaljevali skupno pot, za kar se jim zares zahvaljujem.

Za konec se dotaknimo še atletske dvorane, saj so slovenski atleti še vedno koruzniki na področju pokrite atletske steze...

Ena od strateških področij novega štiriletnega mandata je tudi infrastruktura. Kar se tega tiče, je pripravljena vizija razvoja atletske infrastrukture v Sloveniji, ki bo predstavljena na naslednji seji upravnega odbora. Atletska zveza Slovenije si na temo pokrite krožne dvorane želi trenažnega objekta, ne velike dvorane, ker se zavedamo, da je ekonomska upravičenost takšnega objekta slaba. Nakazala se je možnost, da se v Novem mestu pokrije velodrom in se zgradi tudi 200-metrska atletska steza. Mestna občina Novo mesto je kandidirala za sredstva na ministrstvu za šolstvo in šport in tudi pridobila možnost koriščenja dveh milijonov evrov. Atletska zveza Slovenije upa, da bo glede na pogodbene obveznosti Mestna občina Novo mesto uspela črpati ta sredstva in realizirati projekt do konca leta 2010, kot je bilo zapisano. Poleg tega se o pokriti atletski dvorani pogovarjamo tudi z županom Jankovićem, ki mu bomo v kratkem predstavili projekt našega videnja za izgradnjo trenažnega objekta v Šiški.