Če se ne motim, ste nekoč nekje dejali, da si težko predstavljate, da bi bil direktor. Kako se glede na to zdaj počutite v koži direktorja Urada vlade RS za verske skupnosti?

Enkrat sem že bil direktor. To je bilo leta 1984 in 1985. Odstavili pa so me, ker sem na radijski postaji, na kateri sem bil urednik in direktor, zavrtel Ave Marijo. Od takrat si nikoli več nisem predstavljal, da bi bil direktor. Zdaj sem to kljub temu postal, takoj, ko se je to zgodilo, pa so kot iz pepela vstale tudi nekatere težave.

Kaj imate v mislih?

V mislih imamo predvsem gonjo proti meni, ki sem jo deležen v zadnjem času. Gre za zelo selektivno izbiranje dogodkov, ki naj bi me na nek način zaznamovali. Gre za stigmatizacijo.

Kardinal Franc Rode je pred časom v intervjuju za Družino dejal, da je bilo vaše imenovanje na mesto direktorja Urada za verske skupnosti provokacija. Pa vas bom kar naravnost vprašal: Ste torej provokacija?

Nisem provokacija. Zagotovo ne. Tudi počutim se ne tako. Kardinal Rode pač govori malo trši jezik, kot smo vajeni. Povedal je svoje mnenje o mojem imenovanju, kar je v Sloveniji zaenkrat še dovoljeno. Sam s tem nimam posebnih težav, se pa seveda s tem, kar je povedal, ne strinjam. In tudi to je dovoljeno.

Kakšen je sicer vaš odnos do vere kot take oziroma je po vašem pomembno, ali je direktor urada za verske skupnosti ateist ali je veren?

Mislim, da je bolje, da direktor ni veren. Takoj, ko je veren, namreč pripada eni od verskih skupnosti, zaradi česar je nehote v nekakšni stiski. Mora pa imeti seveda dober odnos do verujočih na splošno. Sam s tem nimam težav. Vero sprejemam kot eno od oblik zavesti, ki jo ima človek. Moja je drugačna od zavesti vernih, je pa do vseh verujočih enaka in nevtralna. Rekel bi tudi, da je prej pozitivna kot negativna. Prav tako nimam nobene misijonarske želje, da bi kogarkoli spreobračal. Verske skupnosti v Sloveniji so, prav tako verujoči, z njimi pa je treba ravnati v okviru, ki ga določajo ustava in sprejeti zakoni.

Ali pri tem, da je direktor urada ateist obstaja nevarnost laicizma?

Laicizem ni nevarnost...

Lahko bi bil, če gre za vsiljevanje laičnega nazora veri, ali recimo državno prevzemanje njenih funkcij...

Seveda. Ampak to ni povezano toliko s svobodo vesti, ampak s tem, kako vidiš svojo vest in kako vidiš vest drugih ljudi. Nevarnost, ki ste jo omenili, obstaja, če je na takšnem položaju militanten, pristranski in odklonilen človek. Govorimo pa seveda o človeku in ne o tem, da bi bil laicizem sam po sebi nevaren, vse, kar je vernega, pa samo po sebi dobro.

Ne moreva mimo vašega imenovanja. Menite, da je bila odločitev, da se ne podaljša mandat vašemu predhodniku Dragu Čeparju upravičena, posebej glede na to, da so ga podpirale vse tri največje verske skupnosti?

Gospod Čepar je bil direktor urada za verske skupnosti dva mandata in še malo. Mislim, da je to dovolj dolga doba, da se človeka na takšnem položaju zamenja. Kot veste se mu je mandat iztekel in z urada ni odšel tako kot prejšnja direktorica, ki so ji zaprli vrata in ni mogla več v službo. S tega vidika je bila zadeva po moji oceni izpeljana korektno. Kar pa se tiče podpore verskih skupnosti - kot direktor urada se je imel možnost dogovarjati z verskimi skupnostmi, vedel je, kdaj se mu bo iztekel mandat, zato je lahko lobiral. Ostali kandidati te možnosti nismo imeli.

Se vam vendarle ne zdi pomembno, da ima direktor takega urada tudi podporo verskih skupnosti?

Seveda je pomembno. Bi pa dal poudarek na "vseh verskih skupnostih". Tudi sicer verske skupnosti niso predstavniki vseh verujočih, kot se ponavadi zmotno misli. Verske skupnosti so verske skupnosti, verujoči pa verujoči. Če pogledamo odzive slednjih, lahko vidimo, da odzivi na moje imenovanje niso tako enoznačni. Vsaj tisti, ki me poznajo in poznajo moje delo, to je predvsem v županijah in dekanijah v Zasavju, s katerimi sem včasih delal, so me sprejeli dobro.

Generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl je na novinarski konferenci dejal, da je bil eden od razlogov za to, da se Čeparja ni odločil predlagati vladi v potrditev, tudi ta, da "notranje kontrole urada za verske skupnosti v celoti ne zagotavljajo učinkovite in racionalne porabe proračunskih sredstev". Vi ste zdaj na tem položaju slaba dva tedna. Kaj lahko rečete o tem?

To, kar omenjate, je ugotovila notranja revizija, ki je o svojih ugotovitvah potem poročala generalnemu sekretarju vlade. Kolikor poznam zadevo, je šlo predvsem za dve težavi. Prva je, da je moj predhodnik izvršil sklep vlade, s katerim je ta Srbski pravoslavni cerkvi dodelila 500.000 evrov, druga pa je, da je dodeljeval manjše denarne pomoči verskim skupnostim po svoji lastni presoji.

Je imel za slednje podlago v zakonu?

Mislim, da ne. Šlo je za nek interni pravilnik, ki ga je napisal sam, čeprav ponavadi takšne pravilnike pišejo ministri.

Sam sem se odločil, da tega bom počel. Enkrat letno bomo objavili razpis za dodelitev
takšnih pomoči, pri čemer bodo verske skupnosti denar pridobile na podlagi projektov, denar pa bo razdelila komisija. Šlo bo za nekaj podobnega, kot je razpis za dodeljevanje sredstev medijem posebnega pomena, ki ga razpisuje ministrstvo za kulturo. To se mi zdi bolj transparentno in tudi pravično do davkoplačevalcev.

Omenili ste tudi, da je bila ena izmed spornih odločitev vašega predhodnika ta, da je izvršil sklep vlade, s katerim je slednja Srbski pravoslavni cerkvi dodelila 500.000 evrov. A ni šlo pri tem zgolj za sklep vlade, ki ga je bil dolžan izvesti?

Mislim, da bi moral vlado opozoriti, da zakon ne omogoča, da se sredstva delijo na takšen način. Zakon o izvrševanju proračuna in pravilnik za izvrševanje proračuna sicer določata, da lahko vlada na ta način financira nekatere organizacije, ki izpolnjujejo javni interes, vendar pa med njimi verske skupnosti niso navedene. Če so torej želeli nakazati omenjeni denar, bi morali pred tem spremeniti zakon. Mislim, da so takrat mojega predhodnika v uradu opozorili, da se denarja ni mogoče nakazati na tak način. Na to je opozorila tudi vladna služba za zakonodajo.

Kaj bi recimo storili vi, če bi se zdajšnja vlada odločila, da bo Islamski skupnosti prispevala pol milijona evrov za gradnjo džamije? Bi takšen sklep uresničili?

Očitno se sedanja vlada noče obnašati na ta način, zato je takšno vprašanje brezpredmetno. Če bi se to zgodilo zdaj, ko sem direktor, bi vlado opozoril, da tako ne gre.

Čeprav vi zdaj nekako že veste, da bi to morda lahko bilo sporno. Čepar tega ni vedel.

Če je bil opozorjen, je vedel. Sicer pa zelo težko rečem, kako bi bilo, če bi bilo in kako bi odreagiral v tem položaju. Zdaj vem, kako je. Prav tako sem take vrste človek, ki posluša sodelavce.

Se pod vašim vodstvom na uradu obetajo kakšne večje spremembe in ali se obetajo kakšne spremembe tudi v odnosu med verskimi skupnostmi in državo?

Kar se tiče urada, sprememb ne bo. Urad dela vse tisto, kar mora delati po zakonu. Kar pa se tiče odnosov verskih skupnosti z državo, pa je vse odvisno od tega, kako se bo odločala politika. Veliko je odvisno tudi od tega, kaj bo z zakonom o verski svobodi, ki je še vedno v ustavni presoji.

Malo za osvežitev spomina. Kateri členi so najbolj sporni?

Gre predvsem za člene, ki govorijo o financiranju verske dejavnosti nasploh. Torej ne gre samo za socialne transferje, ampak tudi za tisto, kar je vezano na ministrstvo za obrambo in ministrstvo za zdravje.

Kaj imate v mislih s tem?

Predvsem zaposlovanje posvečenih oseb v vseh ustanovah zaprtega tipa, kot so bolnišnice, zapori, vojska in deloma tudi policija.

Vi možnosti takšnega zaposlovanja nasprotujete?

Jaz nimam kaj nasprotovati. Urad skrbi za to, da so zadeve zakonite, ker je za to pristojen.

Kakšno je pa vaše osebno mnenje o tem?

Moje mnenje je bilo zapisano v mojem predlogu zakona o verski svobodi. Sem seveda za to, da imajo verske skupnosti odprta vrata do vseh vernikov in verujočih državljanov ter da se jim tukaj ne nagaja, imam pa pomisleke glede zaposlovanja v nekaterih ustanovah, recimo vojski. Vojska namreč ni ustanova zaprtega tipa. To je bila, dokler smo imeli naborniško vojsko, ko vojaki niso smeli iz kasarn. Zdaj pa je biti v vojski služba, ki traja določeno število ur, v preostalem času pa so vojaki svobodni državljani, kot smo vsi drugi.

Kaj pa misije?

Kadar gre za misije in je država povzročitelj tega, da se nekaj ne da izvajati, takrat pa se je treba seveda pogovarjati drugače. Tukaj bi se zavzel za to, da bi se duhovnikom plačali potni stroški, dnevnice in podobno.

Torej, če vas prav razumem. Ste za to, da gredo duhovniki na misije, vendar ne kot zaposleni v vojski, ampak le tako, da se jim povrne potne stroške in dnevnice?

Tako je.

Kako pa zagotavljati versko oskrbo v bolnišnicah brez za to posebej zaposlenega duhovnika?

Treba je upoštevati, da imajo ljudje, ko so v stiski, ob sebi raje znanega duhovnika, ki ga poznajo in mu zaupajo, medtem ko imamo zdaj v bolnišnicah zdaj nek institut posvečene osebe za katerokoli versko skupnost, zato je vprašanje, če je to res najbolj primerna rešitev.

Kako torej tu zagotoviti pravico do verske oskrbe?

Tako, da se odprejo vrata,in sicer na tak način, da v določenih urah pride duhovnik do osebe, ki si ga želi. Vse ostalo se mi zdi preveč omejuje in uokvirja zadeve. Vključno z zaposlovanjem.

Ali sicer na uradu pripravljate kakšne spremembe zakona o verski svobodi?

Zakon velja od leta 2007, urad pa skrbi, da se izvaja. Nekatere stvari v zakonu so bile zapisane premalo natančno, zato jih bo treba popraviti. Bo šlo pa za malenkosti in večjih sprememb ne bo. Tudi sicer pa trenutno vsi vpleteni bolj ali manj čakamo na odločitev ustavnega sodišča.

Lahko navedete kakšno od manjših sprememb?

Ena je recimo povezana z najemninami, ki jih morajo župnije plačevati šolam za najem prostorov za verouk. Do zdaj je namreč veljalo, da je treba pogodbe obnavljati vsako leto, ker pa za to ni realne potrebe, bi bilo to smiselno spremeniti na pet let - da zmanjšamo birokracijo in zadeve olajšamo.

Vam je kaj znano, kako napreduje sprejemanje sporazumov z Rimskokatoliško cerkvijo? Kot je znano, je bil leta 2000 sprejet krovni sporazum med Slovenijo in Vatikanom, ob tem pa je bilo rečeno, da bo sledilo še več manjših, področnih sporazumov. Imate kakšne podatke o tem, kako je z omenjenimi sporazumi?

Mislim, da takšni posebni sporazumi niti niso potrebni. Večino zadev je tako ali tako uredil že zakon o verski svobodi. Tudi sicer je sporazum med Slovenijo in Vatikanom sporazum med dvema državama in ne med katoliško cerkvijo v Sloveniji in državo.