Razlogov za strm upad krivulje, ki prikazuje število prepeljanih potnikov, je več, neprivlačnost javnega avtobusnega prevoza pa je predvsem posledica dejstva, da je vožnja z osebnim avtomobilom pogosto ne samo cenejša, ampak predvsem udobnejša in hitrejša. Številne avtobusne proge se namreč niso sproti prilagajale spremenjenim navadam potnikov in drugačnemu delovnemu ritmu. Že pred leti so bili skoraj povsem ukinjeni delavski prevozi, avtobusnim prevoznikom pa se v pogajanjih z vlado in delodajalci tudi ni uspelo dogovoriti za subvencioniranje avtobusnih prevozov, ki bi zaposlene prisililo k opustitvi individualnih prevozov z osebnimi avtomobili in uporabi avtobusa. Javni potniški avtobusni prevoz tako večinoma uporabljajo tisti, ki nimajo lastnih avtomobilov, torej predvsem upokojenci, dijaki in študentje, medtem ko so druge skupine prebivalstva, ki imajo še več dnevnih migracij, precej redkejši potniki.
Avtobusni promet je predrag
V avtobusnih prevozniških podjetjih so prepričani, da je med glavnimi razlogi upadanja števila potnikov tudi previsoka cena vozovnic, zato tudi predlog o polovičnem znižanju cen vozovnic, seveda ob hkratnem povišanju subvencij. Avtobusni prevozniki, ki zahtevajo izenačitev pogojev opravljanja dejavnosti z železnico, sicer pričakujejo, da bo nadomestilo cene na prevoženi kilometer tolikšno, da bo država v celoti krila izgube. Kako drag javni avtobusni potniški transport imamo, pove podatek, da je država lani prevoznikom plačala 5,1 milijona evrov subvencij, dodatnih 10 milijonov pa še za šolske in študijske prevoze. Ob stalnem upadanju števila potnikov na avtobusnih progah in zahtevah prevoznikov po zvišanju subvencij se seveda zastavlja vprašanje, ali so tudi avtobusna podjetja poiskala notranje rezerve oziroma prilagodila poslovanje tako, da bi se izboljšala zasedenost avtobusov, povečala rentabilnost prog in zmanjšale izgube.
Vozni park je zastarel
Del krivde za slabo stanje javnega linijskega avtobusnega prometa morajo nase prevzeti tudi prevozniki, ki bi lahko potnike na avtobus privabili ne samo z nižjimi cenami vozovnic, ampak tudi z dodatno ponudbo, na primer z logistično operacijo za potniško prtljago, ki bi jo potnik lahko po vzoru letalskega prometa oddal na izhodiščni postaji in prevzel na koncu potovanja. Prevozniki se med seboj tudi niso uspeli dogovoriti za enotno elektronsko vozovnico, ki bi omogočala uporabo avtobusov različnih prevoznikov oziroma povezavo vlaka in avtobusa, namesto njih pa bo to verjetno naredila država. Ne nazadnje je treba opozoriti tudi na zastarel, predimenzioniran, energijsko potraten in ekološko obremenjujoč vozni park, pri čemer seveda vseh avtobusnih podjetij ne gre metati v isti koš. Starostno povprečje slovenskih avtobusov v javnem linijskem prometu se bliža desetim letom, kar pomeni, da jih velika večina ne ustreza veljavnim ekološkim standardom, še manj najnovejšim ekološkim standardom.