O ribiču, ki ni lagal

Saj ne boste verjeli, a je res: nekoč je živel ribič, ki ni nikoli lagal. Nikoli ni z razširjenimi rokami kazal, kako veliko ribo mu je uspelo ujeti, raje je ostal skromen in se ni bahal.

Ribiškim čuvajem je skrušeno priznaval, da so mu vse ušle; čeprav so že zgrabile za trnek, so se le snele in izmuznile.

Kljub temu pa je veljal za izvrstnega ribiča; njegova žena je sosedam in znankam pravila o ribjih pojedinah, ki jih mora pripravljati, saj njen mož s svojih ribičij prinaša domov bogat plen.

Le kako je to mogoče, so se spraševali njegovi ribiški tovariši, saj se njegova pričevanja, da ne ujame nič ali pa čisto malo, in trditve njegove žene o bogatih ulovih niso niti malo ujemala. In so sklenili, da uganko razrešijo in ugotovijo, kdo laže, on ali njegova žena.

Skrivaj so mu sledili na ribičijo in budno opazovali, koliko in kaj bo ujel. Skrivali so se v trsju in ločju in zmagoslavno ugotovili, da čisto zares ni ujel niti ene same ribice.

Potem so v preiskavo poslali še svoje žene, da so njegovo ženo izprašale, če je povedal po resnici. In ženske so izvedele, da je domov prinesel veliko ribo in dejal, da jo je ujel.

"Pa smo te ujeli na laži," so mu dejali.

"Res sem jo ujel, jaz nikoli ne lažem," je odvrnil in privolil v to, da podrobneje pojasni svoje početje.

"Kadar na ribičiji ničesar ne ujamem, kar se mi zgodi pogosto, se napotim v ribarnico. Tam si izberem res lepo in veliko ribo in prodajalca prosim, naj mi jo stehta. Ko pa mu jo plačam in jo on hoče zaviti, ga ustavim in od njega zahtevam, naj mi jo prek prodajnega pulta vrže. Ujamem jo, jo dam v svojo ribiško torbo, odnesem domov in ženi lepo po pravici povem, da sem jo ujel. Saj sem jo tudi res, ni mi treba lagati."