Lahko bi jo začeli s spoznanjem, da je stavek "tovariši, jest vam ne verjamem" danes - zagotovo vsaj mlajšim generacijam težko razumeti kot provokacijo. Nihče namreč nikomur ničesar ne verjame. Lahko bi jo začeli s ponarodelo tezo Tineta Hribarja, da brez Pankrtov ne bi bilo Nove revije, in ponovno premislili, kako močan motivator olepševanja in izkrivljanja tistega, kar je bilo in se več ne vrne v preverbo, je nostalgija.

Še najbolje bo, če jo začnemo z ugotavljanjem bivšega pankrta Gregorja Tomca, da so punkerji doživeli ironijo zgodovine, ko so konec sedemdesetih ustvarili subkulturo in bili zase prepričani, da nikoli ne bodo postali del zgodovine.

Kako je punk postal del zgodovine

Ko si rekel tovariš, jaz vam ne verjamem, je bilo to nekaj najbolj šokantnega, saj so bili politiki do takrat nedotakljivi. Tako Tomc. Vendar pa je sporočila punkerjev oblast zlahka cenzurirala in v njih se ne skriva pravi naboj punka. Po Tomčevem mnenju je punk pomemben predvsem kot iniciator avtonomnega druženja in ustvarjanja paralelnih združenj, česar so bile generacije prej vajene delati le preko države. "Sicer je punk danes le še eno v vrsti nostalgičnih gibanj, aktualna punkovska glasba se sklicuje zgolj na estetiko poznih sedemdesetih let in z duhom punka nima opraviti nič." Manj črnogled glede smrti ali vsaj odsotnosti punka je "prvi punker, prvi darker" Igor Vidmar, ki predlaga, da odgovore na to, kaj se z njim godi danes, iščemo v klubskem undergroundu po Sloveniji, med bendi in neodvisnimi založbami, pa med mladimi koncertnimi organizatorji, tudi na RŠ in MARŠ. "Punk je bil veliki pok, iskra, ki je zanetila mnoge različne ognje, ki še vedno gorijo, četudi jih tržišče in mediji pridno ignorirajo in potvarjajo."

Jure Engelsberger, ilustrator, grafični oblikovalec, stripar, še naprej pa tudi glasbenik, je skupaj s srednješolskimi prijatelji sredi devetdesetih ustanovil skupino Racija. (Tukaj se seveda tapravi punkerji namrdnejo in rečejo, da to ni imelo več nobene zveze s punkom.) Danes ima do punka predvsem "velik odpor": "Do tega, da se punk nenehno reciklira in o njem razpreda oziroma da tako imenovani pionirji in botri punka na plano ves čas vlačijo svoje zasluge in plapolajo s praporji, ko punk sploh ni več relevanten. Če bi imeli ti pionirji res jajca, bi morali posneti novo ploščo, vsaj kak komad, in sedanje probleme kanalizirati v novo sporočilo, namesto da igrajo Lepe in prazne do onemoglosti. Čeprav je ta pesem še kar ustrezna času in situaciji, nenazadnje tudi njihovi." Po njegovem mnenju zgodbe simpatizerjev gibanja, bivših punkerjev in članov skupin, ki danes zasedajo vodilne položaje v politiki, gospodarstvu in pop glasbi, potrjujejo dejstvo, da je bil punk tako kot flower power "le kolektivni egotrip brez želje po resnični spremembi".

Eno ključnih zaslug punka vidi Tomc v utiranju poti novim družbenim gibanjem kasneje v osemdesetih: lezbičnemu in gejevskemu, feminističnemu, zelenim, mirovnemu gibanju. Ko je odjeknila eksplozija, je nastalo dovolj prostora za nove glasbene, kulturne in (a)politične subverzije, je zapisal glasbeni publicist Igor Bašin ob 30. obletnici Pankrtov pred dvema letoma. "Punk je prinesel zavest, da se lahko sam organiziraš, logiko do-it-yourself." Podobno pravi Igor Vidmar, za katerega je bil predvsem možnost "naredi-sam" ustvarjalnosti in samoodločanja, upora in odpora. "Bil je hudo individualen, a tudi kolektiven in kooperativen, ker drugače ne bi preživel. Politično pa je bil avtonomen, kritičen do vse politike in družbe, vključno s 'pop subkulturo', pa spontano anarhičen v smislu zavračanja vseh avtoritet."

Ni več upanja, povozil ga je punk!

Še v tako zaostrenih subkulturniških polemikah ena in druga stran običajno skleneta, da so Pankrti sicer "zelo pomembni", a so spotoma do danes zgubili ves pankerski naboj.

Aktivist, glasbeni publicist in koncertni organizator Miha Zadnikar pravi, da ni problematično to, da so se postarali: "Sploh ne - kakor mnogi so nasedli in šli vštric s kontrarevolucijo. Družno z (malo)meščanskim valom in porastom obče kmetavzerije so nezavedno pomagali zgraditi nesrečno državno tvorbo po imenu Slovenija in se navsezadnje pridružili njeni dvomljivi estradi in mračnjaški kamarili."

Po Zadnikarjevem mnenju je njihov ideolog naredil tudi "usodno teoretsko napako", ko je pritrdil novemu državotvornemu diskurzu in začel oznanjati, da so "pomagali zrušiti komunizem". "Slednji ne le, da ga nikdar in nikjer v zgodovini sploh še ni bilo kaj dlje kakor nekaj tednov, ampak se s punkom nekako ne izključuje. Danes ima vsak 'pošten' panker vsekakor precej več razlogov za revolt, kakor ga je imel v SFRJ," je prepričan.

Zadnikar namreč rad poudari razloček med punkom in pankom. "Pank je zelo širok pojem, in še najmanj panka se razodeva skozi glasbo. Kadar je kakšna zadeva pank, jo gre prej zaznati v smeri teatra, scene, humorja, aktivacije, precej kompleksne in posebne družbenopolitične drže, ki je precej starejša od punka. In neomajne vztrajnosti - prej ko socialnodarvinistična, danes modna sposobnost za nenehno prilagajanje, je pank ponosen kontinuum, medtem ko je punk časovno, etično in politično precej zmuzljiva, varljiva, trendovska reč. Nekako ne gre mu zaupati." V tukajšnjih krajih smo lahko upravičeno ponosni na čas, ko je bil punk še pank in je pretresal lokalizme in širši svet, pravi: "A je bil tak sila redko, še najbolj pri danes manj razvpitih posameznikih in posameznicah in predvsem zunaj muzik, tudi v parku, na radiu in v teoriji - slavni ljubljanski hardkorovski odziv, razlet je bil in je še vedno bolj pank kakor sam punk-rock."

"Kar se tiče intenzivnosti muzik in revolucionarnega naboja, so bili pank osebki vsekakor doma v Idriji, na Reki in v Pulju, precej radikalneje kot na Kodeljevem ali v Zagrebu, recimo." Za Zadnikarja so glasbeni pankerji tudi Vinko Globokar, Bob Dylan, John Zorn, Gilberto Gil, Diamanda Galas, James 'Blood' Ulmer, Bratko Bibič, Fela Kuti, Marko Brecelj ali Peter Brötzmann, recimo, ne le Jello, Susie, Iggy, Patti, Joey... Zakaj? "Ker imajo izjemno vztrajnostno hrbtenico in zgodovinsko ne zaupajo utečenim glasbenim frazam in žanrski enoznačnosti. Bistvo panka se vidi tudi v tem, denimo, kako se kdo postavi na oder."

Basist nekdanje Racije Miha Zbašnik trdi, da ima vsaka generacija svoje punkerje in govoriti, da punka, kakršen je bil na začetku, ni več, je zgolj tavtologija. "Punk še kako obstaja tudi zdaj, le na naslovnicah se ne pojavlja. Razlog, zakaj je tako, po mojem tiči že v pregovornem času potrošništva." Glede na to, da trende danes narekuje predvsem kapital, je po njegovem logično, da za marginalo ne ostaja preprosto nič drugega kot "kakšen pesjak v zakotni vasi". "Tranzicija je, vsaj v Sloveniji, zatrla klice revolta mladcev, predvsem s tem, da se jih je preprosto naučila preslišati."

"Janez noče več basirat"

"Vem le, da baje pijače ne smeš nositi v dvorano. Obup!" je Zbašnik nezadovoljen s tem, kar mu je na uho prineslo o Kinu Šiška, ki ga namerava šele obiskati. Pankrti na otvoritvenem koncertu ga ne presenečajo, po njegovem mnenju so državni ljubimci že od postavitve spominske plošče v devetdesetih na Gimnaziji Moste. Po mnenju Igorja Vidmarja so bili Pankrti na otvoritvi KŠ protislovni "sredi vse tiste šminke, a simbolno na mestu, kajti boj za prostore je bil stalnica punka in alter-scene od FV-ja naprej". Po njegovem ponavljanje FV-ja in Metelkove ne bi imelo smisla, Kino Šiška pa v resnici ni ne "punk" ne "alter". "Je le odličen, čeprav pozen, prostorski nad-standard, možnost, da alternativna ustvarjalnost stopi z roba, če hoče, se predstavi pred širšo publiko v boljših pogojih in se tako enakopravno sooča z drugimi oblikami."

Kakorkoli že, brez posebne revolucije, sploh pa brez totalne, je slovenski punk pred dvema letoma praznoval 30. obletnico. Danes jih šteje 32, pankrt je mladi mož na pragu zrelih let. Pri njegovih letih je bil nekdanji basist Lublanskih psov Matjaž Gantar že spoznan za tranzicijskega tajkuna z jadrnico, cryslerjem, porschejem in izpitom za športnega pilota. Danes pusti, da v njegovem imenu odgovarja tiskovni predstavnik, smo se lahko prepričali, ko smo k besedi na temo punka in njegove zapuščine povabili tudi njega: "Po vključitvi bančnega posla v finančno skupino KD Group in razširitvi uprave je tovrstno komuniciranje predsednika uprave in članov uprave omejeno zgolj na poslovni del, s katerim se ukvarjajo v upravi." Punkerski subkulturi Matjaž Gantar menda ni nikoli res pripadal, marljivo pa se je trudil, da bi njegova bas kitara zvenela karseda glasno. Za punk se je nazadnje zavzel, ko je letos spomladi KD Group sponzoriral projekt Volkswagner, enega od punkerskih odvodov skupine Laibach. "Njegova zgodba uspešnega finančnika je predvsem enkratna in neponovljiva, treba pa je vedeti tudi, da se on v bistvu ni nikoli spremenil, saj ga je že v času punka zanimal predvsem denar," pojasnjuje Tomc.

Poudarja predvsem, da bi moral imeti punk izdelane ideale, da bi lahko rekli, da je povozil samega sebe, ali da bi ga negirale zgodbe, kakršna je Gantarjeva.

Sramežljivo umikanje nekaterih zaslužnih govorcev lahko razumemo tudi v luči dejstva, da so se punkerski prepiri okoli tega, kdo bo plačal pir, danes sprevrgli v dolgočasna birokratska merjenja moči, katerih glavna tema je vsake toliko, kako je nekdanji punker svoj "subkulturni kapital" razdelil med različne "kulturne fonde". Jure Engelsberger in Miha Zbašnik sta našla kreativen način umika. Po "ukinitvi" Racije se uigravata pod imenom Demeter, pod katerim sta doslej izdala album Uvod v Strastno, na njem pa najdemo nekaj res odličnih akustičnih skladb. "Stereotipe o punk glasbenikih sva nadgradila z modrim umikom od šundra, s pomikom v intimo. Ugotovila sva, da je v svetu, polnem motečih frekvenc, nesmiselno ustvarjati še dodatne plasti hrupa. Tudi tak pristop je lahko subverziven, saj ni nujno, da je kritičen pogled na svet vedno glasen in udaren. S tišino in nežnostjo lahko pogosto dosežeš več."