Tokratno srečanje bo nadaljevanje procesa, ki se je začel novembra lani s prvim vrhom G20 v Washingtonu in nadaljeval aprila v Londonu. Svetovna finančna in gospodarska kriza, ki je precej zamajala temelje svetovnega gospodarstva in pognala strah v kosti nosilcev gospodarske politike, je namreč okrepila spoznanje o soodvisnosti svetovnih držav in potrebi po globalnem usklajevanju politik v skladu z načelom 'globalne težave, globalne rešitve'.

Če je bil vrh G20 novembra lani v Washingtonu, ki ga je gostil takratni predsednik ZDA v odhodu George Bush, še bolj spoznavno srečanje, ki ni postreglo z odmevnimi rezultati in zavezami, pa je s prihodom na oblast predsednika Baracka Obame in močnim angažiranjem EU in evropskih držav članic G20 drugi vrh v začetku aprila v Londonu po mnenju številnih že predstavljal neke vrste mejnik v sistemu globalnega gospodarskega usklajevanja.

Na tokratnem vrhunskem srečanju G20 naj bi ocenili uresničevanje že sprejetih zavez, posebna pozornost pa bo najverjetneje na konkretnih ukrepih za strožjo regulacijo finančnega sistema. Kar nekaj strokovnjakov se namreč boji, da bi znaki okrevanja svetovnega gospodarstva utegnili zmanjšati politično voljo za korenito reformo svetovnega finančnega sistema, ki bi preprečeval izbruh novih sistemskih finančnih kriz, kot je bila tokratna, ki je svetovno gospodarstvo pahnila v prvo recesijo po drugi svetovni vojni.

So pa razlike v stališčih med Evropsko unijo in ZDA, ko gre za regulacijo finančnega sistema, precejšnje. Medtem ko želi unija, o čemer priča tudi skupno stališče sedemindvajseterice, ki so ga minuli teden na neformalnem vrhu unije oblikovali voditelji držav članic, v ospredje postaviti predvsem vprašanje nagrajevanja v finančnem sektorju, pa želijo ZDA doseči celovite spremembe na področju kapitalske ustreznosti bank.

Skupno stališče EU za vrh v Pittsburghu tako med drugim navaja, da bi se morala skupina G20 "zavezati k dogovoru o zavezujočih pravilih za finančne institucije glede variabilnega nagrajevanja, podprtih z grožnjo sankcij na nacionalni ravni".

Pri tem EU zagovarja sedem načel, in sicer gre med drugim za boljši nadzor nad nagrajevanjem, okrepljeno preglednost, primerno višino nagrad v odnosu do fiksnega dohodka in v odvisnosti od uspešnosti poslovanja bank, preučitev možnosti za vezavo nagrad na poslovne izide bank ali za njihovo opredelitev kot delež celotnega dohodka bančnikov, izogibanje zagotovljenim nagradam in večjo odgovornost vodilnih za negativno poslovanje.

Skupno stališče EU je glede na prvotne zahteve, ki so prihajale predvsem iz Nemčije in Francije, da bi bilo potrebno nagrade bančnikom izrecno omejiti, že precej omiljeno, vendar pa je ameriška stran še vedno skeptična do kakršnega koli natančne regulacije nagrajevanja v finančnih ustanovah. Tudi vodilni ameriški politiki poudarjajo, da morajo biti nagrade, ki so bile v zadnjih letih izjemno bogate in so spodbujale stremljenje h kratkoročnim dobičkom na račun dolgoročne vzdržnosti, v večji meri vezane na dolgoročne kazalce poslovanja.

Predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je ta teden sicer poudaril, da bi morala EU v primeru neuspeha pri globalnem dogovarjanju o nagradah v finančnih ustanovah zavezujoča pravila sprejeti na ravni sedemindvajseterice. Temu so naklonjeni v večini celinskih članic EU, medtem ko v Veliki Britaniji nad tem niso navdušeni, saj se bojijo bega finančnega kadra iz londonskega Cityja v druge dele sveta, kjer takih omejitev ne bi bilo.

Ameriška stran medtem zagovarja nov celovit dogovor o kapitalski ustreznosti bank, ki naj bi po njihovem prepričanju preprečil ponovitev finančnih kriz v prihodnosti. Povečanje kapitalske ustreznosti naj bi temeljilo predvsem na povečanju osnovnega kapitala (vplačanega kapitala in zadržanega dobička) na račun hibridnega kapitala, ki ga sestavljajo deloma dolžniški deloma lastniški instrumenti.

Takšni predlogi skrbijo evropske države, saj naj bi šli na škodo evropskih bank, ki imajo več premoženja v obliki hibridnega kapitala. Poleg tega evropsko stran skrbijo manj strogi ameriški računovodski standardi.

Prav zato naj bi voditelji razpravljali tudi o standardizaciji računovodskih standardov med Evropo in ZDA. Razlika je v tem, da se v ZDA, ko gre za vrednotenje po tržnih načelih, merila istočasno spreminjajo pri vrednotenju aktivne in pasivne strani bilanc bank, medtem ko se v Evropi spreminjajo le na aktivni strani, kar ima velik vpliv na velikost kapitala banke.

Na tapeti bodo najverjetneje tudi nekatere spremembe t.i. baselskih kriterijev kapitalske ustreznosti bank (Basel II), o katerih se v okviru Baselskega odbora za bančni nadzor dogovarjajo finančni nadzorniki iz najpomembnejših svetovnih gospodarstev.

Evropska stran meni, da je okvir baselskih kriterijev, ki predvidevajo kapitalsko ustreznost v višini osmih odstotkov premoženja bank, zadosten in bi jih bilo potrebno izvajati na ravni celotne skupine G20 ter odpraviti pravne praznine v njem. ZDA naj bi jih v najboljšem primeru namreč začele izvajati šele leta 2011, medtem ko se v EU že izvajajo.

V okviru predlaganih sprememb pri regulaciji bank gre še za vpeljavo količnika denarnega vzvoda, ki bi preprečeval, da bi bile banke preveč zadolžene, povečanje kapitalskih varnostnih zalog za primere finančnih pretresov in izboljšanje kakovosti bančnega kapitala.

Voditelji bodo razpravljali tudi o boljšem likvidnostnem upravljanju tako na pasivni in aktivni strani bilance. Banke so se namreč do sedaj zadolževale kratkoročno, vlagale pa v dolgoročne naložbe, zato je prihajalo do neravnotežij in težav, ko se je kriza razmahnila. Poleg tega bo na dnevnem redu še izboljšanje nadzora nad sistemskimi čezmejnimi finančnimi ustanovami na globalni ravni.

Po ocenah večine poznavalcev pa je bistveno, da dogovori o reformah finančne regulacije veljajo za vse države G20 in tudi za druge finančne jurisdikcije, da bi se tako izognili t.i. regulatorni arbitraži, ko se finančne ustanove preprosto preselijo na območja, kjer je zakonodaja bolj ohlapna.

Prav zato skrbi dejstvo, da hitro razvijajoča se gospodarstva, kot je Kitajska, niso preveč zagnana, ko gre za ta vprašanja. Korenitim spremembam nasprotuje tudi finančna industrija, ki pa velja za močnega lobista in bi lahko izrazito vplivala na politične odločitve.