Bojan Glavič

Sunita Williams, ameriška astronavtka slovenskega (in indijskega) rodu, je te dni skupaj z mamo in stricem obiskala Slovenijo in tu praznovala 44. rojstni dan. V pogovoru za Nedeljski dnevnik je med drugim zaupala, da ne le rada pije pivo, ampak ga tudi sama vari, da je ob vzletu raketoplana kričala kot na vlakcu smrti v lunaparku, predvsem pa je neizmerno vesela, ker bo ob svojem drugem obisku Slovenije spoznala rojstni kraj svojih prednikov, ki ga je pred leti neuspešno iskala. Nič manj veseli niso njenega prihoda v vasi Leše, kjer svoji slavni rojakinji to soboto pripravljajo nepozaben sprejem.

Ko vozi, ne pije

Čestitke za rojstni dan. Je bilo ob praznovanju kaj šampanjca ali je to za astronavte prepovedano?

"Šampanjca ne, najraje imam pivo, zato sem ga nekaj spila že pred zabavo, pri večerji pa smo nazdravili z vinom. Tudi mi lahko praznujemo in kaj popijemo. Razen, seveda, ko vozimo vesoljsko ladjo." (smeh). "Sicer pa znam kar sama delati pivo. Ne v vesolju, ker za to potrebuješ težnost. Je nekaj takega kot peka torte. Preprosto daš skupaj potrebne sestavine."

Imate kakšen poseben recept?

"Ne, to pa ne." ("Prodala ga je Pivovarni Laško," v šali pristavi njen stric John.)

Menda načrtujete nov polet v vesolje.

"Ni še povsem potrjeno, ampak res kaže, da bom šla leta 2012 v vesolje še enkrat. To bi bilo lepo. Ne več s shutllom, saj bodo ta program leta 2011 zaprli, pač pa z rusko raketo v skupnem programu z ameriško vesoljsko agencijo Nasa."

Česa se najraje spomnite s svojega polletnega bivanja v vesolju (s 195 dnevi je takrat postavila ženski rekord v dolžini bivanja, op. a.)?

"Najboljši občutek je lebdenje v brezzračnem prostoru. Gravitacija zna biti zelo naporna, predvsem ko greš na kakšen hrib, brez težnosti pa se le odrineš od tal in se odvrtiš, kamor želiš. To je res zabavno, tega se vedno najbolj veselimo. Seveda pa je bolj pomembno, kaj počnemo tam zgoraj. Veselim se novih znanstvenih poskusov, ki se jih bomo lotevali in ki nam bodo pomagali izboljšati vesoljsko vozilo. Tam imamo namreč velik mikrotežnostni laboratorij, ki ga tukaj ni in ki ga lahko uporabimo za nove materiale in procese pri gradnji novega plovila."

V vesolju ste kot prvi človek tudi tekli in to celo maraton, seveda na tekalni napravi in pripasana z elastičnimi pasovi. Je tudi tak tek prijetnejši brez težnosti?

"Oboje je precej boleče in naporno, tako fizično kot psihično. Pravzaprav so me mnogi spraševali, zakaj to počnem. Je že koristno, da v vesolju telovadiš, saj tam sicer izgubljaš mišično maso, a maraton je le prenaporna zadeva. Ampak želela sem promovirati pomen fizične pripravljenosti in treniranja za otroke. Morda se je prav zaradi tega kdo od njih vprašal, kaj sploh je maraton, in se začel zanimati za to."

Slišal sem, da ste tudi v Ljubljani takoj po prihodu že tekli. Torej ste še pripravljeni na maratone.

"Danes sem tekla v parku Tivoli, včeraj ob Ljubljanici. Že dva meseca po prihodu iz vesolja sem tekla desetkilometrski tek, čez pol leta pa bostonski maraton, ki sem se ga udeležila tudi letos. Sem v kar dobri formi, čeprav sem zdaj nekaj starejša in počasnejša. A tek je moj življenjski slog, ki se ga držim tako na Zemlji kot v vesolju."

Ste imeli takoj po vrnitvi iz vesolja veliko težav s hojo?

"Lahko sem hodila, a z nekaj težavami. Vsakič ko obrneš glavo, traja nekaj časa, da se uravna tekočina v ušesih. 48 ur sem imela težave z ravnotežjem in dobro je tedaj imeti ob sebi kogarkoli, da se malo nasloniš. Tri tedne niti nisem mogla teči, saj se stopala po tako dolgem breztežnostnem bivanju le počasi okrepijo."

Kričanje ob vzletu

Sam vzlet rakete ste nekoč primerjali z vožnjo na toboganu smrti. Ste torej ob tem tudi kričali, kot to med divjo vožnjo v lunaparku počnemo navadni smrtniki?

"Seveda. Naslednjič bom poskušala malo manj, a prvič je za vsakogar tako razburljivo. Skupaj s še dvema kolegoma ob samem vzletu nismo imeli prav veliko opravka z instrumenti, saj smo bili le v vlogi potnikov, tako da smo tedaj dejansko kar tulili in se smejali. Ko bom naslednjič letela z rusko raketo, bom imela več opravka z instrumenti, zato bo tedaj bolje, da ne bi toliko kričala."

Kako je zdaj videti vaš vsakdanjik? Kako si astronavti služite denar, ko niste v vesolju?

"Delam v astronavtski pisarni že od leta 1998. Moje priprave na polet so trajale kar osem let tudi zato, ker je bila vmes nesreča vesoljskega plovila Columbia. Ob treningu za polet sem se ukvarjala tudi z drugimi projekti, denimo z robotsko roko ali z deli za rusko vesoljsko postajo. Zadnji dve leti sem pomočnica vodje te službe, kar pomeni več dela z ljudmi in izbor novih kandidatov. Nazadnje smo v ZDA izbrali devet od 3500 kandidatov, evropska agencija pa še šest."

Ima tudi Slovenec kakšno možnost priti zraven?

"Ima, zakaj pa ne. Mora le biti del evropske vesoljske agencije. Upam, da se bo kaj takega res zgodilo."

Novi slovenski astronavt

Poleg vas imata slovenske korenine tudi astronavta Ronald Sega in Jerry Linenger. Ste z njima kaj govorili o skupnih koreninah?

"Oba seveda poznam, a prej nisem prav podrobno spremljala njunih biografij, tako da sem to izvedela šele pozneje. Zanimivo, da ima Slovenija kot dežela z le dvema milijonoma prebivalcev kar tri astronavte z njenimi koreninami. To je res velik odstotek, ki pa se bo še povečal. Mislim, da bo na naslednjem space shuttlu tudi Randy Bresnik, ki je prav tako napol Slovenec."

Kakšno je vaše mnenje o komercialnih poletih v vesolje, pri katerih bogataši plačajo milijone dolarjev, da se prelevijo v astronavte?

"Vesoljska postaja je seveda zgrajena za profesionalne astronavte, zato obstajajo pomisleki, ali je to popolnoma primerno mesto za vesoljski turizem. Po eni strani si želim, da bi vsakdo imel možnost iti v vesolje, a hkrati je treba biti malce previden pri prihodih turistov na postajo. Imeti morajo jasna navodila, kaj lahko tam počnejo. Bolje bi bilo, če bi obstajala posebna postaja, ki bi bila namenjena turistom, z velikimi okni, skozi katera bi gledali Zemljo, kar jih najbolj zanima. Naša postaja je bolj laboratorij za delo. Ko sem bila v vesolju, smo imeli nekaj obiskov takih turistov in smo to uspeli izpeljati, a to terja nekaj dodatnega dela in prilagajanja."

Poskrbeli ste za svojevrstno predstavitev kranjskih klobas, ki ste jih ponesli v vesolje. Čigava ideja je bila to?

"S seboj smo lahko ponesli tudi nekakšen paket presenečenja, ki so ga pripravili svojci in je vključeval kakšne nam ljube stvari. Mama je vanj poleg sladkarij in kikirikijevega masla dala tudi slovenske klobasice, ki jih je Nasa pred tem seveda skrbno preverila v laboratoriju. Na skupni večerji smo jih s kolegi z užitkom pojedli, takoj ko sem odprla paket."

O sapici le sanjaš

Kaj ste najbolj pogrešali v vesolju?

"Moj mož je malce jezen, ker navadno najprej omenim psa, šele potem njega ali družino. Ampak to ni povsem brez razloga. Kuža te namreč prisili, da greš na sprehod, v gozd, na obalo in prav to so stvari, ki jih tam v bistvu najbolj pogrešaš - vonj morja, svež zrak, piš vetra... Vsega tega tam zgoraj ni, je le recikliran zrak, ki kroži po postaji, zato vedno zavohaš, ko kdo kaj je. O prijetni sapici le sanjaš."

Slovenijo ste prvič obiskali že pred nekaj leti, še pred poletom. Ali opažate zdaj kakšne razlike?

"Tu smo bili premalo časa, da bi jih. V Ljubljani smo bili le enkrat dopoldne, kupili klobasice in potico, sicer pa smo se z avtom vozili bolj po deželi, da bi poiskali kraje, od koder izvirajo predniki po mamini oziroma babičini strani, a brez pravega uspeha. Takrat sem bila tudi v Piranu, na Bledu in v Lipici. Bilo mi je zelo všeč in mi je tudi sedaj, nisem pa bila tu toliko časa, da bi zdaj opazila kakšne spremembe."

Kakšni so bili vaši vtisi po obisku Indije, od koder izvira vaš oče?

"Podobni kot sedaj. Očetovih staršev nisem poznala, poznala sem le babico po materini strani. Zanimivo in lepo je potem spoznati, kje so tvoje korenine, in razumeti, od kod prihajaš. Ljudje v obeh državah so neverjetno prijazni in so me toplo sprejeli. V Indiji, ki ima veliko prebivalcev, so me pred dvema letoma pričakale prave množice. Kar šokirana sem bila, ko sem izvedela, koliko ljudi je tam spremljalo moj polet in molilo zame tudi zato, ker je Indija pred tem izgubila svojega astronavta v nesreči raketoplana Columbia. Čutila sem ljubezen ljudi, enako kot tukaj. Ljudi pač zanima vesolje in v tem, kar počnemo, vidijo delček svojih želja. Zavedajo se, da če to lahko storimo mi, lahko to dosežejo tudi sami."