Slovenski kanuist Simon Hočevar sodi med najbolj izkušene krotilce brzic, saj je bil s 35 leti najstarejši udeleženec svetovnega prvenstva kajakašev in kanuistov na divjih vodah v slalomu v Seu d'Urgellu pod Pireneji v Španiji. Njegovi največji uspehi so naslov evropskega prvaka v slalomu med posamezniki, tri kolajne v moštvenih vožnjah na svetovnih prvenstvih (zlata 1993, bronasti 1997 in 2002) in tri bronasta odličja z evropskih prvenstev (1996, 1999, 2004). Do nove kolajne na šampionatu v Španiji ga je ločilo pičle pol sekunde.

V kajakaškem športu ste že več kot 20 let, zato ste v njem doživeli vse mogoče. Kajakaški šport nekoč in danes.

Nekatere stvari so se sicer izboljšale, vendar Mednarodna kajakaša zveza ne sledi razvoju, ker je veliko premalo tekem. Svetovno prvenstvo je bilo sicer odlično organizirano, tudi vzdušje je bilo fantastično, ostale tekme pa so daleč od tega. Namesto, da bi šli z razvojem v smer, v katerega gredo ostali športi, ko naredijo vse, da širijo konkurenco in resnično nastopijo vsi najboljši, pri nas krčijo število nastopajočih. Na olimpijskih igrah v Atlanti 1996 je imela lahko država v vsaki izmed štirih kategorij po tri tekmovalce, zdaj je le še eden, s čimer so zelo zmanjšali število tekmovalcev.

Kakšne so bile spremembe v tehniki, tehnologiji in pravilih?

Vsako leto sem se moral naučiti nekaj novega. Prav to mi je povzročalo največ težav. Prišlo je do sprememb v tehniki in pravilih. Z novimi pravili, da se časi ne seštevajo več, je treba v vsaki vožnji dirkati na vso moč in več tvegati. Sprememb je bilo vedno veliko. Največja je v tem, da so čolni zdaj krajši. Za nameček dve leti nisem tekmoval v kanuju enosedu, ker sva z Aljažem Kulovcem nastopala v kanuju dvosedu. Tedaj sem malo izgubil stik z disciplino, zato sem po vrnitvi v kanu enosed potreboval velik del sezone, da sem ujel stari ritem in nastopam tako, kot sem sposoben tekmovati.

Ali vam je bilo kdaj žal, ker je po dveh letih dela razpadel kanu dvosed z Aljažem Kulovcem, s katerim sta imela načrt, da nastopita na olimpijski igrah v Pekingu?

Da. Najbolj zato, ker sem bil prepričan, da bo projekt uspešen, a v športu je že tako, da vsaka stvar ni zgodba o uspehu. Razpadu je botrovalo veliko stvari. Šlo je za razliko v letih, ker sem bil veliko starejši od Kulovca. Mlajši gledajo na stvari drugače kot mi. Uspešen si le, če si popoln profesionalec. Če nisi stoodstotno pri stvari, s katero se ukvarjaš, je skoraj nemogoče uspeti. Z veseljem bi z Aljažem, ali tudi s kom drugim še naprej tekmoval v kanuju dvosedu, vendar bi moral biti partner v čolnu stoodstotno osredotočen na projekt, ali pa imeti vsaj tako razmišljanje, kot ga imam jaz. Ni nujno, da stalno skupaj treniraš, ampak se moraš predvsem znati pripraviti in tekmovati.

Kje še najdete motiv, da pri 35 letih trenirate le za nekaj tekem na leto?

Po svetovnem prvenstvu leta 2005 v Sydneyju sem bil odločen, da bom sklenil kariero, nakar sem našel nov izziv v kanuju dvosedu s Kulovcem. Ko sem se vrnil v kanu enosed, sem nov motiv našel v tem, ker se nisem uvrstil v reprezentanco, bil pa sem prepričan, da sem še vedno sposoben dobro tekmovati in biti konkurenčen na najvišji ravni. Dokazal sem, da sem še vedno sposoben uvrstitve med prvih deset, za zmage pa verjetno nisem več dovolj dober. Naslednji izziv je svetovno prvenstvo doma v Tacnu prihodnje leto, nato bom verjetno sklenil kariero.

Kaj bi naredili drugače v svoji karieri, če bi imeli pri 20 letih takšne izkušnje, kot jih imate danes?

Če bi imel več denarja, bi že na začetku imel ob sebi človeka, ni nujno, da je to klasičen trener, ki bi mi pomagal. Za naslednjo sezono se bo treba dobro organizirati in pripraviti, ker veliko treninga naredim sam, kar je moj minus. Ker pri nas veliko trenirajo po klubih, se bom na svetovno prvenstvo na domačih tleh pripravljal tudi s pomočjo tujcev, kjer imam veliko dobrih prijateljev. Tudi z bratoma Estanguet se zelo dobro razumem, zato načrtujem, da bi za naslednjo sezono treniral skupaj s Francozi in Slovaki, kar bi bil zame le plus.

Koliko ur na dan trenirate?

Na dan naredim dva treninga, trajata po poldrugo uro. Prosto si vzamem le ob nedeljah.

Vse vaše življenje je povezano s kajakom. Imate tudi svoj Kajak kanu klub Simon.

Klub lani in letos malce slabše funkcionira, ker gre šport v Ljubljani v drugačno smer, kot je bilo v preteklosti. Ne strinjam se z ljubljansko športno politiko, da tako izdatno podpirajo le kolektivne športe, ker bi bilo treba več vlagati v mlade v individualnih športih. Če bo šlo tako naprej, bodo na olimpijskih igrah v Londonu 2012 morda nastopili le še štirje športniki iz Ljubljane, od tega bodo trije stari več kot 30 let. Mladih ne manjka le v kajaku, ampak tudi v drugih športih. To je velika napaka. Klub deluje, a brez velikih ambicij, ker ni dovolj denarja, pa tudi otroci so danes drugačni, kot smo bili mi. Če bodo hoteli tekmovati moji otroci, jim bom pomagal z veseljem.

Oba vaša otroka, hčerka Eva Alina in sin Žiga Lin, sta se tudi zanimata za kajakaški šport.

Hčerka že vesla, z menoj gre na kakšno tekmo, velikokrat skupaj veslava v kanuju dvosedu, tudi sina kdaj posedem k sebi v čoln na morju ali mirni vodi.

Ali je možno živeti od profesionalnega ukvarjanja s kajakaškim športom?

Stalno sem v gibanju, ob veslanju dvakrat na teden igram hokej, enkrat košarko, se vozim s kolesom, veliko smučam z alpskimi smučmi in tečem na smučeh. Letos sem malo manj veslal, pa tudi za naslednjo sezono do novega leta ne bom pretiraval z veslanjem. Imam toliko izkušenj, da se znam sestaviti in pripraviti za velike tekme. Imam to srečo, da sem v službi na policiji, zahvaliti sem moram tudi svojim pokroviteljem, ki me podpirajo, da lahko normalno živim. Če bi moral hoditi v službo, bi moral trdo delati za enak zaslužek, zato raje veslam. Zdaj sem doma ob treh popoldne, če bi hodil v službo, to ne bi bilo možno. Tako sem lahko veliko več z otrokoma, kot bi bil sicer.

Veliko podporo imate v ženi Tanji, ki je po izobrazbi psihologinja.

Moram ji javno reči hvala, ker me razume in podpira. Čeprav je po izobrazbi psihologinja, doma nima posebnih seans, se pa veliko pogovarjava.