Moji dve (prva zakonska in druga zunajzakonska) sta bili neprimerno hujši kot tvoja »Pehta«, saj sta me obe poskušali spraviti v grob in sta me po razhodu preganjali neprimerno huje kot ti tvojo »Pehto«. Na srečo sta me spravili le na beraško palico, grob bo moral še malo počakati, vendar sem obema odpustil, kot sem že prej odpuščal tistim, ki so me poniževalno zavračale, dokler sem bil še »neperspektiven«. Ti si jo odnesel veliko bolj poceni, vendar sovražiš vse ženske. V tebi se borita mesena želja po ženskem telesu in duševno sovraštvo do ženske kot človeka, to pa ni ravno najboljša kombinacija za skupno življenje oziroma za življenje nasploh. Pravi človek se bori kot lev, če mu kdo vsili boj, ko je boj končan pa se obrne in gre naprej. Ti si bil v boju strahopetec, ko si ga izgubil, pa si pričel tarnati nad nepoštenostjo boja, ker v bistvu samemu sebi nisi sposoben odpustiti lastne strahopetnosti. Ker nisi sposoben odpustiti sebi, ne moreš odpustiti niti ženskam, ki so menda, poudarjam menda, krive vsega hudega. Kdor ne zna odpuščati, se poskuša maščevati in tvoje pisarije niso nič drugega kot maščevanje vsem ženskam. Ti se v bistvu maščuješ tistim, ki niso ničesar krive, ker se v primerjavi s pravimi »krivci« (če so res »Pehta« in še nekatere druge ženske krive vsega tvojega gorja) počutiš šibkejšega. Zavedaj se, da maščevanje nikoli ni zares sladko. Še posebej maščevanje brez razloga nedolžnim zagotovo ne prinese olajšanja, prinese le vedno novo podoživljanje travm, s tem pa le še večjo potrebo po maščevanju in začarani krog vedno hujših travm je sklenjen.
Tudi nasilneži in še bolj pogosto njihovi odvetniki radi uporabljajo floskulo, da so nasilni, ker so bili v mladosti sami žrtve nasilja. Ni res! Vsak se sam odloči, ali bo spomin na nasilje nad seboj »pokopal« z odpuščanjem in mirno živel naprej ali pa bo nasilje nad seboj vedno znova podoživljal s tem, da se bo »maščeval« nedolžnim ljudem. Ti si se pač odločil za pot slabičev in v tem pogledu nisi posebej veliko boljši od Mate, zaradi svoje »matastosti« pa si zamudil življenjsko priložnost.
Pred kratkim smo imeli obletnico mature in beseda je nanesla tudi na tole rubriko. Ko sem priznal, da sem včasih precej pisal vanjo in da občasno še kaj napišem, me je sošolka osuplo, skoraj zgroženo vprašala, če sem jaz Igor. Nisem vrtal vanjo z vprašanji, ni bilo potrebno. Že prej mi je povedala, da je že nekaj let ločena in da je bila tudi po ločitvi že razočarana nad nekim moškim in nad odnosom drugega. Tisti drugi si bil zagotovo ti, ki si ji na njeno toplo pismo odgovoril v Matinem slogu.
Veš, Igor, tista moja nekdanja sošolka se za svoja leta še vedno telesno odlično drži, moralno in duševno pa še toliko bolj. Ona bi bila zate tombola, ti pa si jo v svojem samopomilovanju in matastem preziru do žensk zavrgel kot prazno srečko. Če bi jo samo zavrnil, bi bil le slabič, ki se boji nove zveze, ker pa si bil tako nehvaležno nesramen do nje, nisi le slabič ampak pravi idiot.
Saj se mi resnično smiliš, vendar ti ne morem reči drugega kot to, da poišči Mato. Požrita se med seboj, druge pa pustita pri miru, če ne znata drugega kot sejati sovraštvo med ženske in moške. Matej