Po zadnjih napovedih se nam obeta pestra in razgibana jesensko-zimska sezona, ki naj bo spodbuda tako organizatorjem kot obiskovalcem.

Vsi skupaj pa bi se morali zavedati, da na upad obiska bolj kot vstopnina, šibka informiranost ali domnevno pomanjkanje koncertne kulture nezanemarljivo vpliva pozna ura pričetkov koncertov, ki se je v zadnjem desetletju razpasla med večino ustanov neinstitucionalne kulture. Ta hiba je dežurni krivec, da so koncerti pri nas dobili status nekakšnega tabuja in da se jih preveč zlahka enači z golo nočno zabavo. Porodi se tudi vprašanje dostopnosti prireditev, saj pozna ura, globoko po deseti zvečer, nasilno izključuje dobršen del ciljne publike, deloobvezno (starejše) in šolajoče se (mlajše) občinstvo ter zainteresirano javnost iz bližnje ali daljnje okolice.

Na letošnji retrospektivni razstavi FV 112/15 v MGLC so med arhivskim gradivom zbodli v oko številni plakati za tematske dogodke in koncerte v Disku FV iz zgodnjih osemdesetih let. Podatek, da se je klubski živ-žav odvijal od sedmih ali osmih zvečer do polnoči, največ enih zjutraj, je dal jasno vedeti, zakaj je imela tedanja ljubljanska (sub)kulturna scena tako močno oporo med najstniki, srednješolci in starejšimi osnovnošolci, ki so s študenti in delavci tvorili jedro gostov Diska in same alternativne scene, in od kod je izviral strah tedanje oblasti pred mladinsko kulturo, ki se je sprevrgel v skonstruirani nacipunkovski pregon.

Seveda bo kdo menil, da so bili to pač drugačni, totalitarni časi, in ker se danes štejemo za zahodni svet, bom navrgel izkušnjo s koncertnega potepanja po Londonu pred dvema letoma. Ne glede na prizorišče, klub ali dvorano, so se koncerti začeli najpozneje akademskih petnajst minut po napovedani uri. Temu primerno je bila disciplinirana tudi sama publika. Koncert skupine Gossip v legendarni, danes pokojni dvorani Astoria se je celo točno končal, ob 21.50, kot je bilo napovedano. Nekaj sekund po tem, ko je pevka Beth Ditto uspela izdahniti zadnji "Thank you!", so že bile prižgane luči in redarji so nas uvidevno porivali iz večnamenske dvorane, v kateri se je ob 22. uri začela druga, plesna zabava. Dan kasneje sem si v nekdanjem gledališču Shepherds Bush Empire ogledal koncert rockovskih psihedelikov Black Angels in neobluesovskega dua Black Keys, ki se je pričel natanko ob 19.30, ko so se pod odrom in po balkonih udobno namestili dvajsetletniki in šestdesetletniki, prodajalke in poslovodje, študentje in biznismeni. Čez dva dni sem se znašel v Brixtonu v pubu, kjer so nastopili garažarji Black Lips. Po zaključku koncerta sem se malo po polnoči brez večje naglice s podzemno železnico vrnil na drugi konec Londona, še preden so zaprli duri "tuba". Med čudenjem nad nočnim mirom v britanski metropoli sem se zavedel fenomena sožitja popularne in resne glasbe, njunega ravnovesja v dostopnosti ter predvsem blagodejnega in daljnosežnega učinka spoštovanja pravil igre tako organizatorjev kot obiskovalcev koncertov.