Edo je car!

Bravo, Edo! Moram ti priznati, da sem že uporabil tvoj nasvet, kako dobiti kakšno žensko, ki jo doma zanemarja mož, in moram priznati, da resnično deluje. Več takih, kot si ti, bi moralo pisariti v to rubriko, ne pa nekateri, ki res ne znajo drugega kot jamrati. Ne sekiraj se, Edo, glede Ljubice in njej podobnih, ki te napadajo. Po mojem so to ženske, ki ti zavidajo tvoje lovske sposobnosti, same pa si verjetno želijo prav to, kar počneš ti. To so po mojem mnenju, po domače povedano, ljubosumne potrebnice. Le tako naprej, Edo, pa napiši še kakšno dogodivščino, saj te je zanimivo brati. Ko boš zasedel še četrti stol, le napiši, da se bo Ljubica razpočila od jeze ali "ljubosumja", ker bi želela biti ena od srečnic, ki jih osrečuješ. Marijan

Izdajalsko sporočilo v levem žepu njegovega suknjiča

Velikokrat berem v tej rubriki, da bi bilo vse drugače, če bi bili moški bolj gospodinjski, s posluhom za obveznosti, ki padejo večinoma na ženska ramena. Saj vemo: pranje, kuhanje, likanje, otroci, vrt… Moški bi radi imeli večerno zabavo v postelji, ženska pa od utrujenosti največkrat otrpne in pri priči zaspi po napornem dnevu. Potem jih moški v tej rubriki napadajo in počasi vse to postaja stereotip, kot da je to edina resnica našega življenja: ženskam se ne da, moški pa so potrebni.

Najbrž je tudi moj mož prebiral to rubriko in ženska namigovanja, naj bodo moški malo bolj uslužni in uporabni. Nenadoma me je namreč presenetil s tako uslužnostjo in občutkom za gospodinjska dela, da nisem mogla verjeti. Že dvajset let mi ni rekel: "Draga moja, bom jaz pomil posodo…" Draga moja… Kje je snel ti dve besedi, ki sva ju oba že zdavnaj pozabila? Med nama so bile drugačne: daj, prinesi, naredi. Celo na okna se je spomnil in na to, da bo on pomil stekla, ker je to preveč naporno za ženske. Ko sem pripravljala jedi na štedilniku, se mi je približal in od zadaj toplo objel. Mislila sem, da je končno spoznal, kaj je dobra, zvesta in skrbna žena. Pa tudi to, da je sprevidel, da nisem pridelala toliko kilogramov, kot je včasih pikro pripomnil. Pripovedoval mi je, kdo vse od njegovih sodelavcev se je ločil in prepričana sem bila, da so se mu otroci iz razpadlih zvez zasmilili. Sploh pa je prvič, odkar se poznava, vzel v roke sesalec za prah.

Mati božja se mi je prikazala sredi kuhinje in po dolgem času mi je prišla pesem na usta. Kako srečna ženska sem, sem pomislila. Ko sta prišla otroka vsak iz svojega konca, smo dolgo sedeli za mizo in se pogovarjali. Srečna družina…

Proti večeru pa je postajal nekoliko nervozen. Nežno sem ga pogledala: "Si utrujen? Pridi, ti bom skuhala čaj." Pogladila sem ga po laseh in v meni se je budila želja po zgodnjem odhodu v posteljo. "Ne, draga, nikar se ne trudi, počivaj, zaslužiš si malo miru. Samo k avtu skočim, takoj bom nazaj."

Stopil je v garažo, v trenutku zatem pa je mobitel v suknjiču, ki ga je pustil na kavču, zabrnel. Dobil je sporočilo. Nikoli nisem pogledovala na njegov mobitel in še na misel mi ni prišlo, da bi zasledovala, koga kliče in s kom se pogovarja. Tokrat pa sem pomislila, da je morda kaj pomembnega in segla sem v žep po mobitel. Prišlo je sporočilo: "Ti je uspelo, vse v redu? Ob osmih te željno čakam. Poljub." Mislila sem, da se mi bo zmešalo. Se je zato tako slinil okoli mene, da bi pripravil teren za večerni izhod?

V prvem trenutku sem pomislila, da bi mu primazala klofuto. Potem bi takoj vedel, da sem se prikradla do njegovega mobitela. Prijelo me je, da bi neznanki odgovorila s kakšno grobo, ubijalsko besedo; če je ona kriva za varanje, imam jaz pravico, da jo prizadenem. Sekunde so tekle in bala sem se, kaj bo, ko bo prišel iz garaže. To se je v naslednjem trenutku zgodilo. Stopil je skozi vrata, ves žareč, pogledal na kuhinjsko uro in vzdihnil, kako čas beži, če je toliko dela. Na lica mi je pritisnil štiri sočne poljube.

Zdržala sem v molku. Z ničimer se nisem izdala in samo čakala sem, kaj se bo zgodilo. Obljubila sem dobro večerjo, ki terja dolgo pripravo. Sočutno mi je prigovarjal, naj si nikar ne dam toliko dela, saj bo to zavleklo večerjo v pozno uro. Hm, sem si mislila, v tisto, ko bi ti moral biti že tam… "Ne, nič mi ni težko," sem govorila. Postal je še bolj nervozen. Bilo je že skoraj sedem zvečer. "Veš kaj, pod tuš grem, ves dan sem se znojil, ti pa kaj malega pripravi za večerjo, čas je, da se sprostiš." In je zginil v kopalnico. Petnajst minut pozneje je prišel ven ves svež, obrit in dišeč. Če ne bi bilo tistega sporočila v levem žepu njegovega suknjiča, bi rekla, da doživlja novo pomlad in da se je znova zaljubil vame. Tako pa sem vedela, da je bil to del priprave na večerno srečanje z žensko, o kateri se mi še sanjalo ni. Je zato toliko govoril o razvezah sodelavcev?

Spet se mi je slinil izza hrbta, potem pa nenadoma, na vsem lepem, zamomljal, da bo skočil k sodelavcu, da se nekaj pogovorita. "Utrujena si, ljubica, ti kar pojdi ležat. Ves dan si delala in še sobota je. Ne skrbi zame."

Takrat mi je prekipelo. "Saj res, sporočilo ti je poslal, da te željno čaka ob osmih zvečer." Njegov obraz je postal škrlatno rdeč in ušesa so mu zastrigla od jeze. "Ne razumem… Ah, sporočilo…" V naslednjem trenutku je barvo obraza spremenil v belo. Starejša hči je stopila v kuhinjo in rekla, da je lačna, potem je prisopihal še najmlajši: "Je kaj za jesti?" On pa se je pobral skozi vrata, v naglici prijel suknjič z mobitelom v žepu in odvihral skozi vrata.

Čez dve uri se je vrnil. Bedela sem in čakala, kaj se bo zgodilo. Legel je v posteljo, jaz pa sem molčala. Potem je rekel: "Vse veš. Prekinil sem z njo." Odpustila sem mu to zablodo, pozabila pa je nisem. Ne slini se mi več v kuhinji in če bi se, bi pomislila, da ima spet kaj za bregom. Sploh pa sem to napisala zato, da bodo ženske vedele, da ni vse zlato, kar se sveti. Tudi takrat, ko moški postanejo nenadoma gospodinjsko razpoloženi in uslužni. Jožica