22-letni Celjan z umetniško dušo, ki načrtuje izdajo svoje glasbene zgoščenke, pred leti pa je padel na sprejemnem izpitu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, se iz Slovana ni želel vrniti v Celje Pivovarno Laško, ampak je hotel kariero nadaljevati v Velenju. Zeleno luč za prestop mu je prižgala tudi arbitražna komisija pri RZS, a zadeve s celjske strani še ni konec...

Štiri leta ste resno trenirali košarko v Laškem, se intenzivno ukvarjali z maratonom in triatlonom, a na koncu le pristali v rokometu.

V srednji šoli sem bil športno zelo dejaven. Začel sem z rokometom, potem pa me je šport zanesel na košarko v Laško. Tam sem bil štiri leta in bil sem prepričan, da bom ostal v košarki. A ko so začeli v Laškem ustanavljati člansko moštvo, smo nekateri mladinci ostali "na robu", zato sem se na prigovarjanje brata in trenerjev odločil za vrnitev v rokomet. V matičnem klubu v Celju sem nato igral tri leta in pol. Maratoni in triatloni so mi bili ves čas kot hobi, zanje pa me je navdušil bratranec.

Pred tremi leti ste delali sprejemne izpite na AGRFT v Ljubljani - smer režija. Če bi jih opravili, bi bilo vaše rokometne kariere konec že takrat.

Na srečo ali pa na žalost sem izbral režijo, čeprav bi si moral - vsaj zdaj tako razmišljam - izbrati smer igralstvo. Takrat so na režiji sprejeli le enega in jaz sem odpadel. Sprva sem bil žalosten, a ko sem se kasneje dogovoril s Slovanom, mi je bilo skoraj vseeno. Konec sanj o AGRFT? Ne, a zaenkrat sem študij postavil na stranski tir in se osredotočil na rokomet. Mislim, da je AGRFT "faks" take vrste, da bi se ga lahko, če me bo zadeva takrat še veselila, lotil in končal tudi po rokometni karieri. To je moja življenjska želja.

Po koncu srednje šole ste želeli torej študirati v Ljubljani in prekiniti z rokometom, a je sledil velik preobrat.

Starejši brat Luka me je prepričeval, naj še enkrat poskusim z rokometom. Odločil sem se še za zadnji poskus in peljal me je k Slovanovemu trenerju Borisu Deniču ter ga prosil, ali bi lahko treniral s klubom. Vedel sem, da je Denič super trener, da odlično dela z mladimi in jim daje veliko priložnosti za igro in dokazovanje. In oboje, na kar sem prej tako dolgo čakal, sem pri Deniču dobil tudi jaz. Sprva sem se s Slovanom dogovorili le za minimalne pogoje, kot sta hrana in stanovanje. Vse je bilo na ustni ravni, brez pogodbe, po manjših zapletih pa so se stvari le uredile. Kar se tiče rokometa, sem na Slovanu spet začel verjeti vase in v svoje sposobnosti, kar se mi je kasneje obrestovalo. Dobro sem izkoristil svojo priložnost in prišel celo v reprezentanco.

V Slovanovem dresu ste igrali kot posojeni rokometaš Celja Pivovarne Laško, a se po koncu minule sezone niste želeli vrniti v matični klub.

V Celju ne bi mogel imeti take igralske vloge, kot si jo želim in kot si jo zaslužim. Moj cilj je biti v klubu eden nosilcev igre, a v Celju tega zagotovo ne bi dobil. Poleg tega Celjani letos ne igrajo v ligi prvakov, ki je lahko za vsakega igralca odlična odskočna deska za odhod v tujino, kamor si tudi jaz želim. Gorenje ima kakovostno in mlado moštvo, metode dela in načini treningov, ki jih ima trener Ivica Obrvan, pa so zelo podobni tistim, ki sem jih spoznal pri Deniču. Sem eden prvih, ki je zavrnil povabilo celjskega kluba, a to ne pomeni, da se ne nameravam nikoli več vrniti. Vsaj z moje strani ni nobenih zamer.

Ali ste pri svojem vztrajanju, da se v nobenem primeru ne vrnete v Celje, razmišljali tudi o črnih scenarijih? Da bi vas kaznovali, da bi vas Celjani namerno posodili kakšnemu nižjeligaškemu klubu...

Takrat o tem nisem niti želel razmišljati, čeprav se črnim mislim nisem mogel povsem izogniti. A po drugi strani sem bil stoodstotno prepričan, da hočem v Velenje, zato sem bil za to pripravljen narediti vse. Toda če bi se moral vrniti v Celje, sem prepričan, da bi klub znal pametno izkoristiti moje igralske potenciale.

Celjski klub vztraja pri trditvi, da ima z vami štiriletno pogodbo po sistemu 1+1+1+1, ki velja do leta 2011, in da ste njegov igralec.

Stvari, povezane s pogodbo, so kristalno jasne. Na osnovi pogodbe bi se morali vsako sezono sproti dogovarjati za naslednjo, če pa do dogovora oziroma sklenitve aneksa ne pride, sem prost igralec. S celjskim klubom nisem podpisal nobenega aneksa, prav tako z njegove strani nisem dobil nobene uradne ponudbe. Pogovarjali smo se, a nič konkretnega, vse bolj na splošno in informativno. A že takoj sem jim povedal, da se v letošnji sezoni ne vidim v celjskem dresu.

Nekateri namigujejo, da ste se v Celju ustrašili konkurence krožnega napadalca Alema Toskića, ki igra na istem položaju kot vi.

To ni res. Toskić je super igralec in je imel v Celju v minulih sezonah veliko minutažo, s strani trenerjev pa tudi nekatere privilegije. Očitno je v razmišljanjih celjskega kluba na položaju krožnega napadalca na prvem mestu, za tako mladega igralca, kot sem jaz, pa je sedenje na rezervni klopi "smrt". Da sem se odločil prav, potrjujejo tudi odhodi nekaterih drugih krožnih napadalcev iz kluba, na primer Renata Sulića in Luke Ščurka. Poleg tega se raje kot s Toskićem vidim v paru z Matjažem Mlakarjem, s katerim sva se odlično ujela in sodelovala že v reprezentanci. Zato ni nobenih razlogov, da ne bi bilo tako tudi v Gorenju.

A v Celju se očitno še niso sprijaznili z vašim odhodom v Gorenje, saj tako proti vam kot proti arbitražni komisiji napovedujejo civilno tožbo, v kateri bodo zahtevali odškodnino.

Z moje strani je zadeva v vsakem primeru končana. Tudi meni so prišle na uho informacije, da naj bi me celjski klub civilno tožil, a upam, da se to ne bo zgodilo. Mislim, da so toliko pametni in profesionalni, da do tega ne bo prišlo. Če pa bodo Celjani vseeno hoteli iti po sodni poti, jim tega ne morem preprečiti.

In kakšni so prvi vtisi v Velenju?

Zaenkrat je vse super. Zares sem bil pozitivno presenečen, ko sem videl, da gre za homogeno in super moštvo ter zelo urejen klub. Soigralci so me fantastično sprejeli. Nisem pričakoval, da se bo to zgodilo tako hitro, čeprav sem jih že od prej veliko poznal. V moštvu je veliko novincev in mladih igralcev, zato lahko vsaj na začetku sezone pričakujemo nihanja v igri. A kasneje bo drugače in če ne bomo imeli težav s poškodbami in zdravjem, nas čaka uspešna sezona.

Z Gorenjem ste podpisali le enoletno pogodbo. Zakaj?

Ko smo se pogovarjali o morebitnem podpisu dveletne, je prišlo do nekaterih manjših razhajanj. Zato smo se dogovorili za enoletno sodelovanje, potem pa bomo videli, kako naprej - podaljšanje ali konec.

Uspešni niste le na rokometnih igriščih, ampak tudi na glasbenem področju. Kako napredujete z načrtovano izdajo svoje zgoščenke?

Glasbene gene imam po očetu in dedku, zato sem v veliki meri umetniška duša. Glasba me zelo veseli, a trenutno zaradi številnih rokometnih obveznosti skorajda nimam časa zanjo. Vseeno upam, da bom v doglednem času izpolnil svoj glasbeni cilj - izdal lastno zgoščenko oziroma CD. Na njej bo kot glasbena zvrst večinoma le rap. To jemljem kot hobi, kot nekaj za svojo dušo. V Sloveniji bi bilo resno ukvarjanje s tem "čisto mimo", v tujini pa za uspeh skoraj ni možnosti. S prijatelji smo imeli studio, a je nastala težava, ker sem se zaradi treningov preselil v Celje. Nekaj materiala za zgoščenko je že pripravljenega, tako da je le še vprašanje časa, kdaj bomo spet prišli skupaj in zadevo dokončali.

Tudi vaš starejši brat Luka je glasbeno zelo nadarjen.

Oba sva v mladih letih obiskovala glasbeno šolo, a je njemu bolj "ležala". V glasbeno šolo nisem hodil z veseljem, mogoče le nekaj dni, potem pa me je vse minilo. V mladosti sem imel velika nihanja. Vedno me je zanimalo vse drugo razen tistega, kar bi me moralo, tako v šoli kot na drugih področjih. Luka je bolj nadarjen in nagnjen k inštrumentom, saj obvlada harmoniko, vse klaviature, tako da je pravi mojster. Nekaj sem poskušal z igranjem harmonike, potem s "sintisajzerjem", vmes so me zanimali še bobni. A kadarkoli sem igral en inštrument, me je vedno zanimal drugi.

Z bratom, ki igra za madžarski Pick Szeged, imata podobno rokometno pot, kajti oba sta bila "odpadnika" v celjskem klubu. Zato sta priložnost iskala in našla drugje: vi pri Slovanu in zdaj v Gorenju, Luka pa najprej v Španiji in zdaj na Madžarskem.

Prav sedem let starejši Luka je glavni "krivec", da sem v rokometu postal to, kar sem. Oba sva bolj ali manj morala oditi iz celjskega kluba, a na srečo je obema uspelo. Imava super odnos, še posebno v zadnjih letih. Prej ga mogoče ni bilo čutiti, kajti med nama je velika starostna razlika. Igrati z bratom v reprezentanci je nekaj najlepšega, kar lahko športnik doživi. Ko sem treniral košarko, sem hodil na njegove rokometne tekme, ga občudoval in opazoval, kako se je uveljavljal. To je bilo zame veliko doživetje in želel sem si, da bi nekoč skupaj zaigrala na rokometnem igrišču. Ko je do tega prišlo, sprva sploh nisem mogel dojeti, da je res. Zdelo se mi je, da sanjam.

Slovensko reprezentanco januarja 2010 čaka nastop na EP v Avstriji. Ali se, skupaj z bratom, vidite v zasedbi selektorja Zvonimirja Serdarušića?

Da. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da bom dobil poziv in ga nato tudi upravičil. Vsak moj nastop v reprezentanci bi moral biti boljši, s čimer bi bil tudi moj položaj v izbrani vrsti večji in močnejši. Euro 2010 bo moje prvo člansko veliko tekmovanje. Cilji? Imamo dovolj izkušenih igralcev in če jih bomo znali povezati z mladim valom, ki prihaja, lahko presenetimo. Žreb nam sicer ni bil naklonjen, kajti v skupini imamo tri velesile: Nemčijo, Poljsko in Švedsko. A če premagamo katero izmed njih, smo se ene velesile in kandidatke za visoko uvrstitev znebili že v predtekmovanju, mar ne? Kar se tiče brata: če vmes ne bo posegla višja sila, na primer poškodba, ne dvomim o tem, da ne bi bila skupaj na Euru 2010.