Iz teh navedb, kot tudi iz nekaterih drugih izjav, nedvoumno izhaja, da se dr. Urošu Rotniku, direktorju TEŠ, zameri podpis te pogodbe, zlasti čas podpisa in višino zneska. Ker sem bil takrat eden od direktorjev HSE in sem sopodpisal omenjeno pogodbo, čutim dolžnost, da posredujem nekaj pojasnil.

Posodobitev šoštanjske elektrarne oziroma gradnja bloka šest je visela v zraku že skoraj ves čas vlade dr. Janeza Drnovška, tj. dobrih petnajst let. Niti Drnovškova niti Ropova vlada za to nista kazali posluha. V Šoštanju se je zaradi slabih izkoristkov blokov ena, dva in tri (24-26 odstotkov) premog potratno sežigal. In se še dandanes. Milijon ton premoga na leto je pokurjenega preveč, to je okoli tri tisoč ton na dan ali, za boljšo predstavo, 250 tovornjakov! V zrak pa je po nepotrebnem na leto spuščenih tudi milijon ton CO

2

.

Številke so grozljive, vendar, resnici na ljubo, takratna poslovodstva HSE in TEŠ ter takratne vlade niso imeli veliko izbire. Ko sem leta 2005 prišel na HSE, je bila cena električne energije okoli 40 evrov na megavatno uro, iz Bolgarije pa jo je bilo mogoče dobiti tudi po 33 evrov in jo potem prodati v Italijo po znatno višji ceni, saj je ta zaradi pomanjkanja lastnih energetskih virov plačevala električno energijo za četrtino dražje kot preostala Evropa. Lastna oziroma stroškovna cena v TEŠ je bila takrat precej višja od tržne cene in na dlani je bilo, da je bila vsaka naložba v TEŠ nesmotrna. Živ pa je bil še tudi boleč spomin na referendum, ki je zavrnil gradnjo TET3 v Trbovljah. Vrh tega so do takrat v Evropi zaprli večino premogovnikov na podzemni kop.

Domala edini, ki je v začetku tega tisočletja kot Don Kihot v boju z mlini na veter dokazoval nujnost odstranitve starih blokov in gradnjo novega bloka z visokim izkoristkom, je bil takrat mladi direktor TEŠ dr. Uroš Rotnik.

Po mojem prihodu na HSE so se začele razmere na mednarodnem trgu električne energije drastično spreminjati. Leta 2006 je cena poskočila na 60 evrov, naslednje leto na 80, v času podpisa pogodbe z Alstomom, julija 2008, pa se je povzpela na 100 do 110 evrov - najvišje v zgodovini. V trenutku se je vsaka naložba v termoelektrarne izplačala, celo v trboveljsko! Noben mednarodni inštitut, nobena ekonomska fakulteta, nobene interne študije niso napovedovale tako skokovite rasti cen elektrike. Slišati je bilo celo prognoze, da bo nafta kmalu dosegla 150 dolarjev za sodček, znano pa je, da v zamiku osem do devet mesecev ceni nafte sledi tudi cena elektrike. Tudi naši strokovnjaki in z njimi poslovodstvo so pričakovali še višje cene električne energije.

Strinjali smo se v oceni, da je treba s podpisom pohiteti, saj sta bili z odlašanjem z izdajo energetskega dovoljenja zamujeni že dve leti in je bila s tem povzročena že prevelika škoda.

Stanje visoke konjukture so izkoriščali tudi redki proizvajalci opreme, ki so cene zviševali skladno z rastjo cen električne energije, pri čemer so se sklicevali na podražitev izdelavnih materialov. Pritisk na proizvajalce opreme je bil tako hud, da so se morali potencialni kupci postaviti v vrsto in čakati šest do sedem let na dobavo, ob tem pa še plačevati visoko aro kot zagotovilo, da bodo opremo res prevzeli. Vse informacije, s katerimi smo razpolagali, so kazale na to, da bi vsakršno odlašanje naložbo samo še podražilo. Podatke smo preverjali tudi pri drugih potencialnih kupcih in tudi oni so imeli opraviti s cenami, primerljivimi z našimi.

Če bi Ekonomska fakulteta ali Ekonomski inštitut pri Pravni fakulteti junija 2008 napovedal prihod finančne in gospodarske krize in padec cen električne energije nazaj nad 40 evrov, pogodbe v Parizu zagotovo ne bi podpisali.

Iz navedb ministra dr. Lahovnika, izhaja, kot da je bil trenutek podpisa pogodbe motiviran z nabiranjem političnih točk, ker je hotela biti prejšnja koalicija zaslužna za razvoj Šaleške doline. To preprosto ne ustreza resnici. Prejšnja koalicija je do te naložbe kazala nevtralen odnos, prejšnji minister pa je videl ustreznejše razvojne možnosti v gradnji elektrarn spodnjesavske verige in drugega bloka NEK.

Občutek imam, da se je Janševa vlada odločila odkrito podpreti blok šest šele po tistem, ko je obiskala Šaleško dolino, kjer je bila celovito predstavljena naložba v blok šest. Vendar je to res samo občutek, ker na ta sestanek nisem bil povabljen. Sem pa bil povabljen na izredni seji občinskih svetov občin v Velenju in Šoštanju v zvezi z blokom šest. Na velenjski seji je bil kot poslanec prisoten tudi dr. Lahovnik in se je lahko prepričal, da je bila zahteva po bloku šest docela enotna, ne glede na politično barvo župana, poslancev in občinskih svetnikov.

Kot direktor HSE nikoli nisem doživel, da bi mi kdorkoli iz politike, razen na omenjenih sejah občinskih svetov, kakorkoli sugeriral ali priporočal gradnjo bloka šest. Čeprav je bilo kar nekaj vprašujočih pogledov, češ ti že moraš vedeti.

Zadovoljen sem bil, da je naložba v blok šest prestala ekonomsko preveritev tudi v trenutkih najhujše gospodarske krize. Ko smo upoštevali vse najbolj neugodne pogoje, je bil donos še vedno pozitiven, če ne upoštevamo vseh ekonomskih in socialnih posledic morebitnega zapiranja TEŠ in premogovnika.

Zame projekt blok šest nima nobenih političnih ali strokovnih hib. In ne bom si jih pustil očitati. Na predstavitvi svojega programa na začetku mandata sem dejal, da ne bom storil ničesar, kar ne bo uživalo strokovnega in javnomnenjskega konsenza. In tako sem tudi dosledno ravnal. Dokler sem imel kaj besede, v HSE nisem spustil politikov. Ne samo za blok šest, za vsak drug projekt ali kadrovsko rešitev bi bilo slabo, če bi bila plod trenutnih političnih interesov. Nikogar nisem zamenjal zaradi politike, vsem direktorjem sem podaljšal mandat. Zanimala sta me samo sposobnost in korektnost odnosov, čeprav sem vedel, da jih je nastavila prejšnja oblast, nekateri so bili tudi člani takratnih opozicijskih strank. V nadzornem svetu je kot predsednik revizijske komisije sedel dr. Križanič, vidni pripadnik takratne opozicije.

Po tihem, čeprav ne brez skrbi, se nadejam, da se bodo v HSE ohranili takšni standardi političnega in kulturnega ravnanja tudi v prihodnje. Za nazaj smo vedno lahko mnogo pametnejši kot za prihodnost. HSE in njegovi lastniki stojijo namreč pred velikimi izzivi. Ali naj v razmerah, ko je elektrika iz plina precej dražja kot iz drugih virov, HSE sodeluje pri gradnji novega 800 megavatnega bloka plinskoparne elektrarne Kidričevo, za katero je ministrstvo za gospodarstvo pred kratkim izdalo energetsko dovoljenje? Ali naj HSE popusti pritiskom in vlaga v obnovo TET po sedanji zasnovi, ko je premoga v Zasavju zmanjkalo, od drugod pa ga ni mogoče pripeljati po ceni, ki bi omogočala konkurenčno ceno elektrike? Po teh odločitvah bodo v prihodnje ocenjevali današnji čas in današnje odločitve.

Dr. Jože Zagožen, Ljubljana