Podobno pot so ubrali tudi v Tivoliju, kjer precej stavijo na Boštjana Goličiča, Erica in Žigo Panceta, Jureta Kralja, Anžeta Ropreta in podobne mlade moči. Po sobotnem večnem derbiju na poletni ligi Rudi Hiti na Bledu smo ustavili dva nadebudneža iz obeh taborov - Roka Tičarja in Boštjana Goličiča, ki imata sila podobno pot. Oba sta namreč dopolnila šele 20 pomladi, v Slovenijo pa sta letos prišla iz tujine. Rok se je kalil na Švedskem, kjer je denimo spoznal tudi Henrika Zetterberga, Boštjan pa je zadnji dve leti deloval v Kanadi. V pripravljalnem obdobju sta z dobrimi predstavami poskrbela, da so jima gledalci že večkrat zaploskali, nekateri zapisi v medijih pa so bili zanju za začetek več kot vzpodbudni. Če bosta nadaljevala v tem ritmu, se Sloveniji ni treba bati za hokejsko bodočnost.

Začnimo z vajino preteklostjo. Najprej sta se kalila v Sloveniji, nato pa vaju je pot zanesla v tujino.

Tičar: Že večkrat sem povedal, da sem si na vso moč želel preizkusiti v tujini. Potem ko sem z mlajšo reprezentančno selekcijo pred časom dobro igral v Mariboru, mi je agent pomagal pri prestopu v Timro, kjer sem bil dve sezoni. To je bila lepa izkušnja, saj sem se naučil veliko dobrih stvari, vključno z napredovanjem. Je pa seveda pomembno tudi samostojno delo, še posebej pri tej starosti. Na Švedskem sem navezal stike s številnimi odličnimi hokejisti. Lani sem spoznal Henrika Zetterberga, ki je s seboj prinesel tudi Stanleyjev pokal. Tega ima namreč vsak hokejist iz zmagovitega moštva lige NHL v zasebni lasti za teden dni.

B. Goličič: Najprej sem pod taktirko Valerija Šahraja treniral na Bledu, igral sem tudi za reprezentanco do 18 in 20 let, nato pa pred dvema letoma odpotoval v Kanado. Calgary mi je ponudil priložnost za napredovanje, ki sem jo zagrabil z obema rokama, zaradi česar mi ni žal.

Letos sta se oba vrnila v domovino. Mar v tujini za vaju ni bilo več kruha?

Tičar: Po pravici povedano, niti sam ne vem dobro, kaj je šlo narobe. Dve leti sem bil najboljši strelec mladinske ekipe, treniral sem tudi s članskim moštvom. Edino enkrat mi je trener dejal, da sem malce prešibak... To je bilo pa tudi vse.

B. Goličič: Po dveh letih v Kanadi sem si znova želel spremembe. Olimpija je zame nekaj novega, avstrijska liga pa velik izziv, saj je vseh deset moštev močnih in enakovrednih. Verjamem, da bo avstrijsko prvenstvo pozitivno vplivalo na moje napredovanje.

Kako sta navezala stik z Jesenicami oziroma Olimpijo?

Tičar: Ko sem poleti igral tenis, je športni direktor Zvone Šuvak prišel mimo in me prijateljsko vprašal, ali sem se že kaj zmenil s Švedi. Ko sem mu odgovoril, da še vedno čakam na ugodno ponudbo, mi je predstavil cilje jeseniškega kluba, tako da sva kmalu našla skupen jezik.

B. Goličič: Olimpija mi je že pri 17 letih ponudila sodelovanje, ki sem ga zavrnil, saj zaradi mladosti verjetno ne bi dobil velike minutaže. Takrat sem se raje odločil za nadaljevanje poti na Bledu, danes pa mi zeleno-beli dres pomeni nov izziv. Če je imel moj brat Jurij prste vmes pri mojem prestopu? Mislim, da ne. Morda zgolj malo, ko je izvedel, da se Olimpija zanima zame...

V garderobi še čakata na krst

Lahko primerjata slovensko hokejsko okolje s tistim, kjer sta delovala zadnji dve sezoni?

Tičar: Pretirane razlike ni, res pa je tudi, da za člansko moštvo niti nisem igral veliko. Če primerjam Jesenice z mladinsko ekipo Timre, lahko povem, da se pri nas igra hitrejši hokej. Organizacija klubov je na Švedskem na višji ravni, saj se moramo igralci v Sloveniji ubadati še s številnimi drugimi stvarmi in ne samo s hokejem.

B. Goličič: Prednost Slovenije je v tem, da imam blizu družino in prijatelje, saj sem bil v Kanadi sam. Tudi časa za druženje je bilo zadnji dve leti manj, saj sem bil povsem osredotočen na hokej. Razlika je tudi v tem, da so v Ljubljani malce starejši in bolj izkušeni hokejisti v primerjavi s tistimi v Kanadi.

Kako so vaju sprejeli novi soigralci? Sta v garderobi že doživela krst?

Tičar: Odlično, čeprav sem "rookie", kot novincu radi rečejo na Jesenicah. Krst? Ta pride na vrsto decembra, ko starejši igralci organizirajo "rookie party" (zabava za novince, op. p.). Če naredim v garderobi kakšno malenkost narobe, mi soigralci v šali zabrusijo, naj se že pazim decembra (smeh)...

B. Goličič: Večino igralcev poznam že od prej, tako da sem se dobro vključil v moštvo. Krsta zaenkrat še ni bilo, saj se sezona še niti ni začela. Morda bo v prihodnosti, sicer pa nič ne vem, da bi mi soigralci kaj pripravljali.

Na Jesenicah in v Ljubljani je letos veliko število mladih igralcev, kar je velika priložnost tudi za vaju.

Tičar: Menim, da je to pravilna pot. Mladi hokejisti tudi na Švedskem preživijo precej minut na ledu. To je za napredovanje res dobra izkušnja.

B. Goličič: Res je, zdaj moramo mladi to priložnost le še izkoristiti. Starejši igralci, kot so Tomaž Vnuk, Ivo Jan, moj brat Jurij in ostali, mi trdno stojijo ob strani. Veliko koristnih napotkov mi dajo na treningih, vsekakor pa so zgled zame in vse moje vrstnike.

Kako sta se ujela z novima trenerjema? Na Jesenice je prišel Ildar Rahmatullin, v Ljubljano pa Dany Gelinas.

Tičar: Za zdaj mi je delo Rahmatullina všeč, saj imam rad hitro igro. Nisem ravno pristaš fizičnega hokeja, čeprav tudi to spada zraven. Smo pa šele v fazi priprav, kar pomeni, da moramo še veliko stvari osvojiti in izboljšati.

B. Goličič: Naš trener goji ameriški način hokeja, ki mi leži, zato s prilagajanjem na nov sistem nimam nobenih težav.

Odigrala sta že tri prijateljske večne derbije. So bile to za vaju več kot le "navadne" tekme?

Tičar: Na prvem srečanju v Podmežakli sem res imel malce treme, ki je ponavadi sicer nimam. Sčasoma je tudi ta izginila, tako da so bile tekme z Olimpijo kot vsake druge. V ligi EBEL, ko bodo dvorane polne, se bo to najbrž spremenilo.

B. Goličič: Malce drugače je, saj je navijačev več. Še posebej jeseniških, zato je težje igrati kot na ostalih tekmah. To je zame nekaj novega. Na poseben naboj derbijev se mora igralec le navaditi, saj je potem vse lažje. Verjamem, da bo v ligi EBEL, ko se bo začelo zares, šlo še bolj "na nož".

Oba napovedujeta domačo zvezdico

Kaj bosta Rok Tičar in Boštjan Goličič počela čez deset let?

Tičar: Najprej upam, da mi bo letos v ligi EBEL uspela dobra sezona, potem bom razmišljal naprej. Vsekakor bi se rad spet vrnil v tujino in se tam čim bolj dokazal.

B. Goličič: Vsekakor je želja, da bi iz sebe naredil čim več in igral v čim boljši ligi. NHL je zagotovo želja vsakega hokejista, vendar tudi evropske lige so iz leta v leto močnejše. Še posebej pa bi rad igral za slovensko člansko reprezentanco. To bi mi pomenilo zelo veliko.

Kje pa bosta kluba končala sezono v ligi EBEL in državnemu prvenstvu?

Tičar: V avstrijskem prvenstvu zagotovo v končnici, doma pa kaj drugega kot nova zvezdica sploh ne pride v poštev.

B. Goličič: Upam, da se bomo v ligi EBEL uvrstili v končnico in sezono končali pred Jesenicami. Tako doma kot v Avstriji.